Svetlobni delavci Dobra karma

Preverite: morda ste eden od 144.000 omenjenih v ...

1_miha novak Svet24.si

Čuk Miha si želi veliko poroko in dojenčka, še...

pocivalsek tonin jansa pivec-pl Reporter.si

Bo najprej padla Aleksandra Pivec, nato še ...

Klemen Grošelj Svet24.si

Klemen Grošelj: »Moja vizija razvoja Slovenije ...

pivec3 Necenzurirano

Aleksandra Pivec je žrtev – same sebe #kolumna

bejrut, eksplozija, amonijev-nitrat Odkrito.si

Zakaj je eksplozija v Bejrutu bila tako ...

sara-rutar Njena.si

Zakaj Sara Rutar prekipeva od sreče?

Ljudje

Bolezen te nauči ne samo trpljenja, temveč tudi življenja

Na pogovor prileti 29-letno dekle, obdano s sijem veselja. Nekaj tatujev na porjavelem hrbtu, vranje črni lasje, preiskujoč inteligenten pogled in priznanje, da pač potrebuje hektičen tempo, vihravo življenje. Ves svet je bil njen, a jo je pri 24 letih ustavil Hodgkinov limfom, rak limfatičnega sistema. Martina Pinterič, ki je takrat študirala južnoslovanske jezike in filozofijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, je svoje izkušnje ob zdravljenju prelila v knjigo Na obisku – gre za pogovore z boleznijo,  samoizpraševanje in samoizpovedi. Poleg tega na obeh smereh študija končuje magistrski nalogi. Tema naloge na južnoslovanskih jezikih je Pisanje kot terapija, na filozofiji pa Čustva, neizrekljivo in rak.

»Ne upam se soočiti s svojo bolečino, ker ne poznam več njenih mej. Ko sem premagovala fizično bolečino, sem poškodovala samo sebe. Ne zmorem zaceliti bolečine v sebi. Le kako bi, ko pa sem se morala vsak trenutek prepričevati, da me ne boli, da zmorem to in še veliko več,« je zapisala Martina takrat, ko ji boj za preživetje ob nenehnih bolečinah ni dajal časa in moči, da bi se bolj poglabljala v svoje občutke. 

Bolna si, Martina. Pred potovanjem z (zdaj že bivšim) fantom v Maroko je dobre tri mesece res intenzivno delala. Veliko je namreč delala ob študiju. Martina mora imeti zapolnjen dan do zadnje minute, kot pravi, ljubi hektično življenje, tokrat pa si je res pritrgovala spanje in mislila, da so utrujenost, ki jo občuti, in pogosti prehladi samo posledica pretirane aktivnosti. Kaka dva tedna pred odhodom na počitnice je začutila v kotanji med ključnima kostema nekakšno zapolnjenost, kot da bi bila tam nekakšna zatrdlina. »Ko se vrnem čez dva tedna, bom šla na pregled …« Vmes se ji je pojavila nenavadna srbečica po rokah in nogah. Takrat je že slutila, čutila, da se v njenem telesu nekaj dogaja. Zdravnica je natipala še povečano bezgavko na vratu in jo poslala na punktiranje. Izvid je potrdil sum na Hodgkinov limfom. Sledili so podrobni pregledi, odstranitev bezgavke, pregled kostnega mozga, potrdili so drugi stadij bolezni, pred prvo kemoterapijo so ji ponudili proces shranjevanja jajčec.

Pogledi drugih so bili zgovorni in Martina je čutila njihov strah, še preden je svojemu dovolila na plan: »Čeprav ne povedo naravnost, pri vseh vedno znova vidiš nepojasnjen strah – zakaj tako mlada?«

Čas je bil za soočenje: »Imam raka, stara sem 24 let in imam možnost, da zamrznem jajčeca.«

Strah? Strahu menda še ni čutila, le načrt jer potrebovala, da si zariše cilj. Le en cilj. In ni bilo dvoma, da ga bo dosegla, je bila prepričana.

V mesecu pred kemoterapijo, ko se je še počutila »zdrava«, bolečine še ni bilo.

»Pravi strah pa me je zagrabil pred začetkom prve kemoterapije, ker sem poslušala, kako grozno je to, nihče pa mi ni znal tega ubesediti.

Kako grozno je? Najhujše možno, kar je lahko. Med kemoterapijo in po njej le bolečina. Kot da ti nekdo žge žile. Moje so bile vse uničene in so mi morali vstaviti vensko valvulo. Potem še to, ko čutiš, kot da ti od znotraj v grlo prihaja neki plin, plinast okus, ogenj, ‘kovina’ … Težko je ubesediti ta občutek. Vmes ti je tako ali tako nenehno slabo, bruhanje je še najmanjši problem, spati ne moreš, kosti te bolijo, okusa nimaš, zgubiš vonj. Tudi spomin peša, nimaš koncentracije, težko je brati …, kot bi bil v nekem odmaknjenem stanju.«

Da zmore, se je prepričevala. »Še bolj kot kdajkoli prej vem, da se ne bom nehala boriti zase,« je zapisala v knjigo svoje vodilo. Bolezen je bila takrat v drugem stadiju, locirana je bila v mediastinumu, v vratnih bezgavkah in delno v bezgavkah pod pazduho.

Zdravljenje je trajalo eno leto, pomenilo pa je osem kemoterapij in 17 obsevanj. Po uspešnem zaključku je prešla v remisijo.

Martinin srečni konec ali, bolje rečeno, nov začetek traja že pet let.

Več v reviji Zarja Jana št. 29, 21. 7. 2020