lev Dobra karma

8. 8. je galaktični dogodek leta, vpliv bo trajal...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 9. avgusta

pocivalsek tonin jansa pivec-pl Reporter.si

Bo najprej padla Aleksandra Pivec, nato še ...

Klemen Grošelj Svet24.si

Klemen Grošelj: »Moja vizija razvoja Slovenije ...

pivec3 Necenzurirano

Aleksandra Pivec je žrtev – same sebe #kolumna

bejrut, eksplozija, amonijev-nitrat Odkrito.si

Zakaj je eksplozija v Bejrutu bila tako ...

sara-rutar Njena.si

Zakaj Sara Rutar prekipeva od sreče?

Ljudje

Po čem diši olje?

Stojimo na dvorišču pred hišo in gledamo nekam čez vrtnice in oljke gor v zelenilo bližnjega hriba. Na desni se v daljavi vidi morje. A sploh veste, vzdihnem čez čas, kako lepo vam je tukaj? Oooo, se zasmejijo, vemo!

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Kako dolgo ste že tukaj, vprašam in gospa Romanita odvrne, od zmeraj. Tole je kratek povzetek družinske zgodovine, kot ga pove njen mož Francesco: »Jaz sem bil rojen zgoraj, v sobi te hiše. Oče, letnik 1912, je bil rojen v tisti hiši tam gor, leta 1915, ko je imel tri leta, pa je nono kupil to hišo. Nona je bila po rodu Nemka, mi smo ji rekli Tedeška (Nemka), čeprav je živela v Piranu, nono pa izvira iz Savudrije in je bil italijanske narodnosti.« Francescov in Romanitin sin Dario – njegova sestra se je poročila v Trst – je četrta generacija, ki živi v hiši sredi zelenja med oljkami (in Romanitinimi vrtnicami) v Liminjanu.

Štiri generacije, štiri različne vojske, pravi Dario, »pranono je služil še v avstro-ogrski vojski, nono v italijanski, oče v JNA, tako kot jaz, potem sem bil pa leta 1991 jaz še v slovenski vojski. Vsaka generacija je dala skozi eno državo. To je pač značilnost tega teritorija,« skomigne.

Zares zoprna navada dvojine. Njihov priimek, Codiglia, izvira iz Savudrije, »mi pa smo edini v Sloveniji s tem priimkom.« So še Kodilje in Kodelje, a samo oni svoj priimek pišejo po italijansko, Codiglia. So predstavniki italijanske manjšine v Sloveniji in samo dan pred našim obiskom se je  slovenski predsednik potikal okrog bazoviških fojb, kar so mu tržaški Slovenci  zamerili. Nisem se prišla pogovarjat o politiki, ampak tole sem jih morala vprašati: Jim je kdorkoli kadarkoli delal težave, ker so manjšina? Ne, rečejo vsi trije brez pomišljanja. Potem se gospod Francesco vendarle spomni ene zoprnosti: da se uradnikom na dvojezičnem območju z njimi ne da pogovarjati po italijansko, čeprav bi se morali. »Saj ne, da ne znajo,« pravi, »samo ponavadi vedo, da znaš ti slovensko.« Sin ga popravi, ne, »avtomatsko začneš sam govoriti slovensko, ker se ti ne da razpravljati.« In pove o Italijanu, sorodniku, ki se je poročil s Slovenko, se preselil čez mejo, in ko si je pri nas skušal urediti papirje, je bila, ker ni znal slovensko, »po uradih cela avantura«.

Med seboj se pogovarjajo italijansko, a to ni čista italijanščina, razložijo, to je tržaški dialekt, med italijanske besede so posejane tudi slovenske in hrvaške. Njihov materni jezik je italijanščina, niso hodili v slovenske šole, vendar tega ne bi nikoli uganili, ko jih poslušate. Gospod Francesco je končal italijansko osnovno šolo, potem je šel v uk za električarja in je bil vajenec v piranski ladjedelnici, zraven je pa delal slovensko šolo, čeprav ni znal slovensko, ampak je imel srečo, pravi, ker je imel nekaj profesorjev, ki so tudi imeli italijansko osnovno šolo, pa so mu popoldne razlagali snov v italijanščini in je tako letnik končal z dobrimi ocenami. Slovenščine se je naučil, ker se je moral, ko je po prihodu iz vojske (kjer so ga razglasili za polpismenega, ker ni znal cirilice) delal na servisu v Izoli in je imel veliko opravka z ljudmi. »Samo dvojina me še vedno zajebava,« prizna, ampak dvojina, se mi zdi, zajebava tudi zelo velik del Slovencev.

Tudi njegova žena Romanita se je jezika naučila med ljudmi, hodila je namreč v hrvaško šolo. »Nimam slovenske šole, a ne dovolim nikomur, da me vleče za nos,« pravi. Desetega maja letos je minilo petdeset let, odkar živi v Sloveniji.

Več v reviji Zarja Jana št. 29, 21.7.2020