odpuscanje Dobra karma

Teže karme se lahko rešimo, dejanje pa je zelo ...

fakin Svet24.si

Nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin: "Uvedimo...

UV-franc pouksic-pl Reporter.si

Bodo župani spet lahko poslanci? Pripravlja se ...

kos patria Svet24.si

Strokovnjak, v katerem vidijo operativca globoke ...

POL20150214_BOR1080-2 Necenzurirano

SDS je globoka država #kolumna

križevniška-ulica Odkrito.si

Vandali na Križevniški

barara Njena.si

Ljubezen po domače: Barbara pokazala nosečniški...

Ljudje

Rad bi bil malo manj razvajeno pezde

Novinar, ki je dolgo vrsto let poročal za Delo – zanj še vedno redno piše – in za svetovne časopise z vojnih območij, pisal pretresljive zgodbe o vojnih sirotah, razseljenih družinah, beguncih, se družil z njimi, poslušal njihove zgodbe, jih zapisal, bil njihov glas. Reporter, ki je v torbi nosil svojo glavo, a na srečo preživel. Ki je s fotografom Juretom Erženom doživel mnogo trpkih, nevarnih, a tudi lepih in ganljivih izkušenj vojnega poročevalstva. Potem se je odločil, da tega ne bo več počel. Dovolj je bilo »tème« in temnih tém, odločil se je, da poišče svetlejše plati življenja. Lotil se je raziskovanja okoljskih, trajnostnih rešitev. Področja, o katerem ni vedel skoraj nič. Doživel je vrsto kritik strokovnjakov vseh vrst. A se ni dal. Po treh letih raziskovanja novega področja si je upal o tem napisati knjigo. Plan B. Tokrat s fotografom, ki je zelo drugačen od Jureta in Boštjana, Matjažem Krivicem. Nastala je poučna, zanimiva, svetla knjiga. O upanju, ki ne umira zadnje.

Avtor:

Alenka Sivka

Značke:

Pred kakšnega pol leta ste bili gost v Studiu City in ste oznanjali tèmo, temne čase. »Tèma je, tèma bo.« Zdaj pa ste napisali Plan B, ki ponuja rešitve, svetlejšo prihodnost. Od kod ta prehod iz teme proti svetlobi?

Tèma je še vedno tèma, a se je zamenjala téma. Skoraj četrt stoletja je bila glavnina tega, kar sem delal, vezana na tèmo, jedrno lastnost človeštva – nečlovečnost. »Zaciklal« sem se v vojnih, begunskih, globinsko travmatičnih zgodbah. Večkrat je prišlo že do »avtocitiranja«, ponavljanje teh tragičnih zgodb je tako zelo škodilo mojemu delu, povzročalo tudi osebnostno škodo, da se je pojavil trenutek, potreba pa je bila že prej – da sem zamenjal témo. Druga možnost bi bilo drvenje v popoln cinizem in ljudomrzje. V bistvu ni bilo izbire. Ta želja je bila zelo neartikulirana, napol abstraktna. Potem pa se je pojavil »nori« prijatelj Matjaž Krivic, ki me je že prej 15 let poskušal profesionalno »ujeti«, a mu ni uspelo. Delala sva vsak svoje stvari, jaz sem imel redno službo. Njegovo vabilo se je pa poklopilo ravno s tem, ko sem službo pustil. In sva začela peljati ta najin projekt. Jaz na vrhuncu nejevolje, ravno sem se vrnil iz Mosula, iz spopadov z islamsko državo, Matjaž pa čisto svež, s svojim popotniškim, neobremenjenim hipijevskim duhom. Na prvi pogled nekaj čisto nekompatibilnega, a se je izkazalo kot delujoča kombinacija. Potreboval sem pot ven, morda bi šel tudi v kakšno drugo smer, če bi se pojavil kdo drug. Ta pot je bila kar elegantna. Okoljske teme so mi blizu od nekdaj.

Z okoljskimi spremembami in spopadi zaradi njih ste se ukvarjali tudi prej, spomnim se vaših prispevkov iz Darfurja leta 2003. Takrat je bil Tomo Križnar tisti, ki je opozarjal, da bo naslednja vojna za vodo, ne za nafto.

Res je. Če je bila druga polovica 20. stoletja vojna za nafto, bo 21. stoletje v celoti vojna za vodo. V Darfurju sva bila s Tomom v istem času, čeprav ne skupaj, in prav Darfur je bil prvo tovrstno bojišče. Že tam sem delal serijske zgodbe, a takrat se mi ni sanjalo, da se bo to sprevrglo v tako dolg, celosten, praktično ves svet prepotovan projekt z Matjažem. Prej sem bil skoraj prerok tème in razsuvanja človeštva, kar še vedno sem, ker sem videl preveč, da bi verjel v kaj drugega. Po drugi strani je treba naglas govoriti o drugih stvareh, da diktatura apatije vendarle kaj sliši. Zato moja sporočila včasih zvenijo bolj apokaliptično, kot bi morda morala. Tu niso samo čustva, ampak tudi strategija.

Nizozemec Olivier van Beemen je dobil denar za preiskovanje packarij nacionalne firme Heineken iz državnega sklada, vidva z Matjažem najbrž nista dobila nič. Kako sta se financirala?

Ja, ta sklad je sanjski. Midva pa sva oba »free-lancerja«. Prvi del projekta, raziskovanje litija v Boliviji, je še plačalo Delo. Potem sva vse stroške krila sama, tudi nisva načrtovala, da bova v treh letih obredla tako rekoč ves svet. Sva pa zgodbe objavljala sproti, v Spieglu, Figaroju, v Sydney Morning Herald, v francoskem GEO s tremi naslovnicami zapored ..., tako da sva se financirala z lastnimi zgodbami. Pokrila sva si vsaj potne stroške in lahko sva delala naprej. Kar sva zaslužila z eno zgodbo, sva vložila, da sva lahko naredila naslednjo. V nekem resnem free-lanceu drugače preprosto ne gre. Če izvzamemo New York Times in Washington Post, morda še National Geografic, noben časopis ne pošlje na teren skupaj fotografa in pisca. Pri GEO France se nama je to z Matjažem zgodilo. To je v teh časih pravi čudež. Te naloge zdaj delajo tako, da jih pisci pišejo v pisarnah. Tako za polovico znižajo stroške. To je počasna, a zanesljiva smrt terenskega novinarstva.

Več v reviji Zarja Jana št. 30. 6. 2020