odpuscanje Dobra karma

Teže karme se lahko rešimo, dejanje pa je zelo ...

fakin Svet24.si

Nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin: "Uvedimo...

UV-franc pouksic-pl Reporter.si

Bodo župani spet lahko poslanci? Pripravlja se ...

center-starejših-pristan-vipava Svet24.si

V domu starejših v Vipavi potrdili novih šest ...

POL20150214_BOR1080-2 Necenzurirano

SDS je globoka država #kolumna

križevniška-ulica Odkrito.si

Vandali na Križevniški

barara Njena.si

Ljubezen po domače: Barbara pokazala nosečniški...

Ljudje

Nekdo, ki mu je mar zate

Dr. Milan Brglez o ljudeh, ki so ga zaznamovali

Enega najbolj umirjenih in premišljenih politikov, trenutno evropskega poslanca, smo prvega vprašali, kateri pomembni ljudje so vplivali na njegovo življenje. Našel in naštel jih je kar nekaj, od svetovnih filozofov do čistilk, s katerimi se je srečeval na svojem delovnem mestu, in prijatelja ter soseda. Od Mahatme Gandija do Svetlane Makarovič. Od Spinoze do Spomenke Hribar. Morda si koga od njih vzamete v natančnejšo presojo tudi vi.

Takole je začel: »Spominjanje in priznanje vplivov posameznic in posameznikov, tako tistih, s katerimi si bil v živem stiku, kot tistih, s katerimi te povezuje zgolj vednost o njih, na oblikovanje osebnosti izven krogov vsaj dveh družin – tiste, v katero si rojen, in tiste, ki si jo ustvariš – ni preprosto in se najbrž skozi življenje spreminja. Še težje je te osebnosti smiselno razvrstiti, zato sem se odločil, da grem raje od abstraktnega h konkretnemu kot pa kronološko.«

Spinoza. Ljudje smo sestavni del narave. »Zame je filozof, ki se mu nobeden, ki se je s filozofijo kdaj zares srečal in soočil, ne more izogniti, Baruch de Spinoza. Name je pustil vtis zato, ker je razvil in utemeljil celovit in enovit pogled na svet. Po njegovem razmišljanju smo ljudje sestavni del narave, kar pomeni, da nismo njeni gospodarji. Zato je tudi ne moremo razumeti kot našo lastnino. Spinoza je prav tako poudarjal, da moramo ljudi v njihovih odnosih z naravo in drugimi ljudmi razumeti celovito: kot prepletanje moči, strasti in razuma. Le z upoštevanjem tega sta mogoči prava osvoboditev in demokracija. Zaradi svojih pogledov je bil preganjan že v svoji (judovski) skupnosti, je pa njegov pogled na kozmos in svet skozi zgodovino dobil veliko privržencev. Mednje se umeščam tudi sam.«

Hannah Arendt. Zlo nemišljenja. »Če od splošne filozofije preidem na polje politične misli, je sled v mojem razmišljanju pustila žlahtno konservativna republikanka Hannah Arendt, ki je opozarjala na zlo nemišljenja, tj. na soodgovornost vseh kot posameznikov za najhujše zločine totalitarizmov. Sama je poudarjala, da smo za zaščito človekovih pravic vsakogar soodgovorni vsi. Ko napadejo ali diskriminirajo neko etnično ali družbeno manjšino, smo napadeni tudi mi. Zato moramo v demokratični politiki delovati preventivno in se odzivati tudi takrat, ko mislimo ali upamo, da napad ne leti neposredno na nas.«

Gandi. Angažirano nenasilje. »Še konkretneje me je v okviru političnega definiral Mahatma Gandi, utemeljitelj ideje angažiranega nenasilja kot sredstva, s katerim v politiki lahko dosežemo veliko več kot z (revolucionarnim) nasiljem, predvsem pa lahko dosežemo enakost in svobodo. Spomnim se trenutka, ko sem kot predsednik državnega zbora obiskal njegov grob. Zame je bil to izredno močan, sporočilen trenutek, ko je tišina povedala veliko več, kot bi lahko povedal z besedami.«

Vladimir Benko. Branjenje akademske avtonomije. »Pojdimo naprej, na moje ožje področje – mednarodne odnose. To, kar sem in kar o tem vem, ne bi bil brez profesorja Vladimirja Benka, nestorja mednarodnih odnosov na Slovenskem. Bil je izjemen profesor, mentor, predvsem pa vedno dosleden – trd do problema in mehak do nas, študentov (in pozneje asistentov). Zame so bile navdihujoče tako njegova zgodovinska vloga pri branjenju akademske avtonomije in konkretnih življenjskih usod v 'svinčenih' časih (Vlado Benko je ubranil fakulteto in eksistenco takratni partijski politiki spornih posameznikov) kot njegova skrb za družino ter intelektualna odprtost in bistrost navkljub visoki starosti.«

Bojko Bučar. Kritičen in po potrebi ciničen. »Njegov asistent in potem tudi moj profesor, mentor in dekan dr. Bojko Bučar me je poleg v skrivnosti mednarodnega prava vpeljal tudi v svet akademske politike. Dobro se je zavedal, da je mednarodno pravo tako specifično, da ga izven polja političnega ni mogoče misliti, kaj šele razumeti ali uporabljati. Vse, kar sem se naučil pod njegovim pedagoškim mentorstvom, mi je prišlo zelo prav ob prehodu v realno politiko. Enako velja za njegov kritični in po potrebi cinični odnos tako do politične prakse, ki jo znanost proučuje, kot do družbenih razmerij moči med ljudmi na fakulteti in univerzi.« 

Majda Omahen Zlatolas. Povezovalka. »Prof. Majda Omahen Zlatolas je bila moja razredničarka na Kajuhovi (I.) gimnaziji v Celju ali srednji družboslovni šoli v času usmerjenega izobraževanja. Skrbela je za nas kot mama in poskrbela, da smo znali stopiti skupaj. Zame je bil to prvi korak na poti v svet, ki bi bil precej bolj negotov, če se ne bi na tej šoli predvsem po njeni zaslugi počutil tako sprejetega.«

Zvezdana Knez – Šterbenc. Najstrožja profesorica. »Prof. Zvezdana Knez – Šterbenc je bila nedvomno moja najstrožja profesorica. Učila me je geografijo, ki sem se je … bal. Njena beležka z ocenami je bila legendarna. Šla je po vrsti in v isti uri si lahko dobil tudi tri negativne ocene – če nisi znal, če nisi imel domače naloge in če nisi imel s sabo zemljevida. Toda naučila me je, da sem se naučil tudi tisto, kar je bilo treba znati na pamet, razumeti in razstaviti na sestavne elemente. Če zadeve razumeš, so tudi težke stvari veliko lažje.«

Jože Zupančič. Družbenopolitična kritičnost. »Prof. Jože Zupančič je bil tako moj ravnatelj na Kajuhovi gimnaziji kot moj drugi učitelj geografije. Namesto strogosti ga je odlikovala družbenopolitična kritičnost. To je že v tedanjih še socialističnih časih prebudil tudi v meni. Spomnim se, da me je med dežurstvom nekoč zalotil pri branju Nove revije. Namesto kritike ali celo vzgojnega ukrepa, ki bi mi v tistih časih gotovo zaprl marsikatero pot, sem dobil spodbudne besede, da naj takšno literaturo le berem, saj jo je vredno brati.«

Spomenka Hribar. O povojnih pobojih in narodni spravi. »Seveda kot dijak marsičesa, kar je bilo napisano v Novi reviji, še nisem razumel. Toda razumel sem razkritja, ki jih je o povojnih pobojih in narodni spravi zapisala dr. Spomenka Hribar. Šele med svojo politično kariero sem jo imel priložnost osebno srečati in bolje razumeti, zakaj je glede tega vprašanja tako težko v naši politiki narediti kakršenkoli dostojen korak, ki ga ne bi obsojali predstavniki ene ali drugi strani. Še danes, žal, o tem, narodnoosvobodilnem boju in kolaboraciji ne moremo govoriti brez ideoloških predpostavk.«

Več v Zarji Jani št. 25 (23.6.2020).