odpuscanje Dobra karma

Teže karme se lahko rešimo, dejanje pa je zelo ...

fakin Svet24.si

Nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin: "Uvedimo...

UV-franc pouksic-pl Reporter.si

Bodo župani spet lahko poslanci? Pripravlja se ...

center-starejših-pristan-vipava Svet24.si

V domu starejših v Vipavi potrdili novih šest ...

POL20150214_BOR1080-2 Necenzurirano

SDS je globoka država #kolumna

križevniška-ulica Odkrito.si

Vandali na Križevniški

barara Njena.si

Ljubezen po domače: Barbara pokazala nosečniški...

Ljudje

To je bila brutalna izkušnja

Čudežni deček in guru slovenskega oglaševanja se preobraža v avtorja dušnih priročnikov in zatorej v »ta pravega« guruja. Podjetju, v katerem se je izmozgal, je pomahal v slovo in pozdravil novo pot. Poklicalo ga je pisanje in po prvi uspešnici z naslovom Kako izgoreti se v svoji drugi knjigi loteva naše obsedenosti s srečo. Kaže, da se bo sčasoma iz knjižnega avtorja preobrazil v pisatelja, saj v sebi sluti tudi roman. Ravnotežje v življenju mu poleg pisanja in glasbe pomaga vzpostavljati nanbudo, borilna veščina, ki jo je v krizi srednjih let razvil eden najboljših karateistov na svetu.

Ob epidemiji izgorelosti se človek vpraša, ali sem se sploh dovolj trudil, sem dal dovolj od sebe, če pri delu nisem izgorel?

Ja, izgorelost kot standard za uspeh. Zagotavljam, da če bi jo občutili le za pol ure, bi hitro opustili vse šale v zvezi z njo, saj je to res brutalna izkušnja. Zato želim, da ljudje pazimo nase, drug na drugega in se naučimo pravočasno ustaviti ali vsaj pravočasno poiskati pomoč. Naših življenj ne ogroža namreč samo koronavirus.

Zdaj je znano, da ste službi v podjetju pomahali v slovo, vendar tega niste storili takoj, ko vas je sesulo?

Že prvi dan izgorelosti sem vedel, da bom šel iz oglaševanja. Sem pa prehodno obdobje izkoristil za iskanje nečesa, kar bi me navduševalo, kot me je nekdaj oglaševanje. Zelo sem hvaležen vsem v podjetju za razumevanje in podporo pri tem. Šele ko se po izgorelosti vrneš na delovno mesto, ugotoviš, kakšna peklenska preizkušnja je pred tabo. Dejansko trpiš za posttravmatskim stresnim sindromom, kot ga imajo vojaki ob vrnitvi na bojišče. Vso to bolečino pa je treba razumeti kot nujno potrebno dramilo, in tako bolečina postane tudi zdravilo.

Podajate se na svobodo, v pisateljevanje. Zanimiva pot ...

Nazaj k študentskemu delu in stran od denarja, kajne? (smeh) A če česa, sem se po izgorelosti naučil zaupati vase, si dovoliti zaslužiti denar in spoštovati svojo vrednost. Ljudje si tega pogosto ne dovolimo, zato postanemo kisli in godrnjaški. Vem, saj sem bil tudi sam kdaj takšen. Na začetku svoje kariere sem, recimo, bil zelo nagrajevan kreativni direktor na študentskih napotnicah. (smeh) 

Ste ob pisanju začutili srečo?

Ljudje smo že opremljeni z biotehnologijami za občutke izpolnjenosti, sreče, ampak z njimi ne znamo ravnati. Ko se možgani posvečajo delu, za katero smo poklicani, smo nagrajeni z občutki izpolnjenosti, zadovoljstva in sreče. Ker pa živimo v diktaturi večopravilnosti in smo nenehno obdani z motilci – vse žvenketa z obvestili, ki prinašajo nove zahteve – naši možgani ob vsaki taki motnji potrebujejo novih dvajset minut, da padejo v idealnotipsko stanje. Zato do te sreče po naravni poti ne moremo in zanjo prosjačimo na družbenih omrežjih. Tam pa nam algoritmi zapovedujejo, da se upodabljamo srečni in veseli, ker tako naberemo več všečkov in novih sledilcev. Zato živimo z idejo sreče na zahtevo, ampak ta, na žalost, ne deluje tako.

Nove tehnologije in njihov vedenjski vpliv so vam jasni. So nas možgansko ugrabile?

Zagotovo. Na Univerzi Stanford so že v 70. letih prejšnjega stoletja poučevali o tem, kako najbolje izrabiti najšibkejše dele človeške psihologije za povečanje interakcije s tehnologijami. In Stanford še danes izobrazi največ inženirjev uporabniške izkušnje v Silicijevi dolini. Naša želja po uspehu je povsem legitimna, vendar se ji morajo priključiti moralne kategorije in vrednote, ki ga uravnotežijo. V zasvojenost s tehnologijami smo zatavali, predaleč smo se prignali s tem, da smo nenehno na razpolago in da z nenehnim zrenjem v ekrane prelagamo delo na sebi.

Kreativno snovanje je super, tempo je pa ubijalski. V vaši branži je veliko izgorelih, kajne?

Včasih sem se šalil, da smo bili nekdaj oglaševalci zagoreli, zdaj smo pa predvsem izgoreli. Tempo sodobnega sveta ni skoncentriran samo v oglaševanju ali medijih, ampak se epidemija izgorelosti širi v vseh branžah in slojih, a ne zaradi preveč dela (čeprav to zagotovo skrajša zažigalno vrvico), temveč zaradi slabih odnosov. Ti so ključni. Ljudje se v sodobnem svetu zaradi skrajnega individualizma te družbenomedijske ideje uspeha, ko moraš nenehno »razturati« in biti največji car, ne zatekamo več k osnovi za dobre odnose – k sodelovanju, zaupanju in spoštovanju. Ker smo tega izropani, se počutimo ranljivi. Strah nas je za službe in naslednje katastrofe – ob tem pa zaupanje v življenje plahni in vse to dejansko pripravi popoln teren za izgorelost. Utvara tehnologij, da moramo biti neprestano na razpolago, je zelo nevarna. Včasih so šli iz službe ob treh popoldne in ne imeli opravka z njo do naslednjega dne.

Zakaj se svet ne more več tako vrteti?

Zato, ker so tehnologije vsedostopnosti in naša pričakovanja, da moramo v vsem, kar počnemo, blesteti, prepredli celotno poslovno in družbeno miselnost.

Ampak doma lahko damo telefon v posebno košarico in ga tam tudi pustimo.

Res je, vendar je treba razumeti, da je v ozadju zelo mogočen mehanizem posnemanja in primerjanja. Ko smo živeli v plemenu, so otroci morali posnemati navade starejših zato, da so razvili za pleme zdrave navade. Dandanes ta mehanizem še vedno uporabljamo, a se primerjamo z vplivneži, uspešneži in zvezdniki. Pri tem pa pozabljamo, da navade, ki jih posnemamo, za naše preživetje niso več koristne. Tako spremljamo supermenedžerje, ki delajo 150 ur na teden in se s tem javno bahajo, zvezdnice, ki za milijone všečkov trgujejo s svojo goloto, itd. Po eni strani smo pod družbenim pritiskom biti uspešni, po drugi pa so naši možgani algoritemsko ugrabljeni. To nas popolnoma izčrpava. Če v to ne posežemo zavestno in sebe ne vidimo kot odvisnika – tudi jaz sem bil deloholik in si tako dvigoval občutek lastne vrednosti –, nas vse to vodi samo še po spirali navzdol.

 Več v Zarji Jani, št. 25, 23. 6. 2020