alex volasko Dobra karma

Najlepši slovenski zvezdniški par gre končno ...

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

zaščitna maska, park, dunaj, starejši moški Svet24.si

To so primeri, v katerih zaščitne maske ostajajo...

ruševina, gornji trg, ljubljana, zrušena hiša, slovenska policija, policijski trak Svet24.si

Poskus uboja pri Novem mestu: odjeknili streli, ...

kuzma, korona-virus, meja, mejni-prehod Necenzurirano

Ko te izsiljuje Dunaj, se ti stoži po Bruslju

jelena karleuša Odkrito.si

Ljubil naj bi jo znan turški igralec!

jurij zrnec Njena.si

Jurij Zrnec na novi fotografiji popolnoma ...

Ljudje

To ne more biti naša prihodnost

Učiteljica geografije in sociologije je v šolstvu že 36 let, od tega je za njo petnajst let dela na Zavodu RS za šolstvo in 13 let ravnateljevanja. Pred ponovnim odprtjem šol za prvo triado in devete razrede ni bila zaskrbljena, je pa kritična do predpisov, ki se jih bodo morali držati zaradi koronavirusa. Stavi na srčnost in razum učiteljev ter zaupanje staršev.

Glede na to, da je toliko let delala na Zavodu RS za šolstvo, je  zanjo potemtakem veliko pogosto kritiziranih potez, usmeritev in navodil, ki prihajajo od tam, bolj razumljivih? »Pravzaprav ne. Sem kritična, saj opažam, da je Zavod RS za šolstvo v zadnjih desetih letih izgubil vlogo, ki jo je imel prej. Takrat smo ogromno delali na programu, uvajali maturo, devetletko, sodelovala sem pri učnih načrtih za geografijo in spoznavanje okolja; res smo delali na stroki, sodelovali z učitelji, fakultetami, z ljudmi s terena. V zadnjih treh letih se je izgubil kompas, zavod na vsak način vztraja samo pri enem področju dela, in sicer pri formativnem spremljanju (sprotno spremljanje otrokovega napredka), ni pa predmetnih področij, učitelji tarnajo nad odsotnostjo strokovnih informacij, pogrešajo zaupanja vredne svetovalce, ki bi jih lahko poklicali. Včasih smo svetovalci hodili po šolah, uvajali smo, recimo, strašno novost takrat – terensko delo pri geografiji. Pouka zunaj učilnic je sedaj v osnovnih šolah vedno manj. Otroci praktično ne gredo ven.«

Pouk v naravi! Sedaj bo situacija obrnjena, zdravstvena stroka priporoča, da se ob ponovnem odprtju šol čim več pouka preseli na prosto. »Kljub temu da bo to za nekatere šole težje izvedljivo, je to nekaj pozitivnega, saj si nihče izmed učiteljev svojih učencev ne predstavlja sedeti od štiri do pet ur za mizo. Otroci ne bodo smeli skakati, se igrati, se prerivati s sošolci, ne smejo tiščati glav skupaj – kaj naj torej z njimi?! Jih bomo privezali za eno nogo k mizi ali kaj? Logično je, da bo treba ven. Pri nas si bomo razdelili, kdaj in kam bo kdo šel. Imamo po eno dvorišče za in pred šolo, veliko športno igrišče in pet minut hoje do gozda. Večja težava bo, kako jih bo lahko učitelj v koloni popeljal čez kakšno prometno križišče, če pa morajo spoštovati fizično razdaljo.«

Tudi zaradi tega, ker se otroci popoldne že zelo veliko družijo, igrajo na dvoriščih, se učiteljem taka strogost ne zdi življenjska. Karmen Cunder je prepričana, da starši lahko računajo na srčnost in razum učiteljev. Se na šoli morda bojijo kakšnih groženj z inšpekcijo? »Nam neposredno ni še nihče grozil, so pa kolegi že sporočali, da nekateri starši nočejo podpisati izjav o zdravju otroka (in da 14 dni niso bili v stiku z obolelimi), enemu kolegu pa so tudi zagrozili, da bodo v primeru okužbe otroka na šoli to tudi tožili.«

Šola ali zapor? Starši so vsaj v Logatcu večinoma zreli, jih pohvali Cundrova, veliko telefonskih klicev pa se zadnje dni vrti okoli prijav za jutranje in popoldansko varstvo, precej je tudi klicev staršev tistih otrok, za katere so šolska vrata še naprej zaprta. »Še posebej starše učno šibkejših otrok skrbi, kako bodo zmogli, saj se bliža konec šolskega leta. Za te otroke smo organizirali nekaj ur dopolnilnega pouka na šoli. Prav tako starše skrbi ocenjevanje, češ ali so otroku sploh pravilno raztolmačili snov, in poskušamo jih pomiriti, naj se s tem nikar ne obremenjujejo. Tega strahu je škoda.«

Starše je tudi strah, da se bodo otroci vrnili v zapor ali celo taborišče. »Če se bomo pravil sveto držali, se s tem poimenovanjem strinjam,« pravi sogovornica. Na njihovi šoli imajo tri šolske vhode in učenci bodo prihajali v šolo ob treh različnih urah. »1. a, 2. a in 3. a pridejo ob 7.45, čakajo jih učiteljice, s katerimi gredo v razred, kjer se začne pouk. Otrok bo lahko šel na stranišče le z učiteljičinim dovoljenjem, ki pa mora še prej preveriti, ali ni na stranišču še pet drugih otrok iz drugih oddelkov. Pa še toliko nekih pravil je, za katere mi je jasno, da so zapisana, ker se bojimo širitve virusa, ampak mi bomo morali enkrat spet zaživeti. To ne more biti naša prihodnost! Mene je groza, kadar rečejo: nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Ko sem včasih prišla v kakšen razred, me je kdo od najmlajših objel okoli pasu – a ga bom zdaj odrinila?!«

Zaupajte učiteljem. Njeno sporočilo v tem času je: zaupajte učiteljem. »Učitelji po Sloveniji smo z vsemi temi priporočili, navodili in okrožnicami v veliki stiski, nekatere je strah za lastno zdravje, a nam je hkrati popolnoma jasno, da brez šole ne gre in da se otroci vanjo morajo vrniti. Ne samo zato, da se bo lahko zagnalo gospodarstvo, ampak da bodo otroci spet v družbi vrstnikov.«

Če bi kaj obdržala po tejle koronadobi, je to pogostejši in pristnejši stik s starši, ki se je vzpostavil v obdobju šolanja na daljavo. »Starši so sedaj veliko odzivnejši, večkrat kaj sporočijo, potožijo, tudi zjočejo se po telefonu.«

Glede na to, da se 31. maja celo napoveduje konec epidemije, bi to morda pomenilo, da se bodo junija odprle šole za vse otroke? »Včeraj sem ob spremljanju ministrice po televiziji dobila točno tak občutek. Sicer pa smo sedaj na šolah pripravljeni na marsikakšno spremembo, ki jo moramo vpeljati z danes na jutri. Ravnatelji pa smo okrožnic z ministrstva že tako vajeni ob petkih ob 15. uri, ko običajno terjajo od nas, da zadane naloge opravimo do ponedeljka zjutraj.«

 Zarja Jana, št. 20, 19. 5. 2020