alex volasko Dobra karma

Najlepši slovenski zvezdniški par gre končno ...

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

zaščitna maska, park, dunaj, starejši moški Svet24.si

To so primeri, v katerih zaščitne maske ostajajo...

italija, sardinija, plaža Svet24.si

Zahteva, da se jih ne obravnava kot kolonijo ...

kuzma, korona-virus, meja, mejni-prehod Necenzurirano

Ko te izsiljuje Dunaj, se ti stoži po Bruslju

jelena karleuša Odkrito.si

Ljubil naj bi jo znan turški igralec!

jurij zrnec Njena.si

Jurij Zrnec na novi fotografiji popolnoma ...

Ljudje

Otroci sodijo v šolo!

Dobrotnik iz Maribora, predsednik humanitarnega društva UP-ornik, pedagog, profesor zgodovine na Srednji ekonomski šoli Maribor in tamkajšni pedagoški koordinator, ne bo nikoli pristal na to, da se izenačuje videokonferenco z njegovim nastopom pred tablo. Razlaga o tem, zakaj je tako edinstveno učiti na srednji šoli in da ubijamo socialno življenje mladih.

Kaj vas v tejle situaciji neskončno dolgih tednov učenja na daljavo najbolj skrbi?

Ob tako drastičnih ukrepih so šole ravnale tako, kot so najbolje znale in vedele. Večini je uspelo vzpostaviti vsaj približno ravnovesje med dijaki in učitelji. Vsi ne bodo in niso zadovoljni, sam pa menim, da so tokrat učitelji še enkrat več dokazali, da znajo in zmorejo.

Šola smo ljudje in ne računalniki, aplikacije in jeb... videokonference, ste zapisali. Se vam zdi, da bomo naše otroke še bolj navadili na tehnologijo? Zapisali ste, da jih spreminjamo v elektronske zombije. Ali ne bodo otroci zdaj še bolj cenili pouka in osebnega stika med učencem in učiteljem?

Za to izjavo stoodstotno stojim. Velika nevarnost je, da bodo državni uradniki, ki so za hlapce rojeni in hlapce vzgojeni, hlapci še zlasti sedaj, ko imamo na čelu države našega Vodjo, ki več kot očitno sanja svoje sanje. Seveda je takemu sistemu pogodu, da šolski sistem ne vzpostavlja interakcije med ljudmi, kajti veliko lažje je doseči nekakšno uravnilovko, ko je med dvema osebama tehnologija. Samo poglejmo, kakšno raven komunikacije vzpostavljamo na družbenih omrežjih in kakšno v živo – ni primerjave! Kot učitelj z več kot 25-letnimi izkušnjami ne pristajam, da je videokonferenca enakovredna mojemu javnemu nastopu pred dijaki. To je enako, kot da nekdo trdi, da je čustvena odzivnost enaka na filmu in v gledališču. Prav tako ne pristajam, da je e-Asistent temelj komunikacije v trikotniku starši-učenci-učitelji. Ta trikotnik mora ostati živ odnos. Nisem učitelj zato, da bom hlapec sprevrženim uradnikom (beri: politikom).

Doma imam osnovnošolki in približno mi je jasno, kako doživljajo šolo na daljavo mlajši, kako je pa s srednješolci, ki jih vi bolj poznate?

Srednješolci na prvi pogled to veliko lažje preživijo, ampak le na prvi pogled. Ali se sploh kdo zaveda, zakaj je tako edinstveno učiti v srednji šoli? Samo zato, ker se med dijaki vzpostavljajo vezi, ki ustvarjajo kritično maso, in tudi če imamo občutek, da nam dajejo vedeti, da jih nič ne zanima, je to le zato, da tako preverijo, koliko nam je mar zanje, koliko jih SLIŠIMO. Sedaj ubijamo njihovo socialno življenje in si ustvarjamo svet brez medčloveških odnosov. Super, Orwell 1984.

Vsi vemo, da se bodo razlike med otroki po temle eksperimentu šole na daljavo še bolj poglobile, ampak v stiski so tudi otroci iz družin, kjer jim lahko nudijo vso tehnologijo in pomoč, pa nekako ne deluje ... Upor šolarjev doma, starši nismo učitelji, otroci nas ne vidijo tako, bitke za družinsko mizo iz dneva v dan – to je realnost ... Vaš pogled v prihodnost?

Na tej stopnji sem hvaležen koronavirusu, ker je zdaj kar nekaj staršev, ki jim postaja jasno, da je tudi delo učitelja, če hočejo ali nočejo, del vzgoje njihovega srčka. Ne mislim, da smo učitelji boljši ali slabši v vzgoji, ker to ne obstaja, obstaja pa trikotnik, o katerem sem že govoril. V mojem razredu in pri mojih učnih urah je vrstni red jasen: prvo mesto si, do stotinke natančno, delimo dijaki in jaz, na drugem mestu je razredni, nato učiteljski zbor, ravnateljica, starši – in potem, če mi ostane kaj časa in mesta, še tehnologija. Glede na to, da sem starejši gospod z nekaj kilometrine in tudi dejstva, da sem v vseh teh letih dokazal svoje »čudaštvo«, bo težko drugače. Zlasti sedaj, ko mi ta vlada daje občutek, da sem debil, ki ne ločim hleva od šole. Šola je svet, kjer se rojevajo nove ideje, ki vselej temeljijo na humanosti, družbeni kritičnosti, upornosti, izzivanju usode in ne nazadnje skrbi za temeljne človekove pravice. Rousseaux ni bil le razsvetljeni filozof 18. stoletja, ampak tudi pedagog, in to veliko pove.

Na eni strani se krepijo glasovi staršev, za katere je stanje doma zaradi službenih obveznosti nevzdržno in imajo velike težave z varstvom (okužba s koronavirusom postaja zanje, žal, sekundarnega pomena), na drugi pa so starši, ki jih je za zdravje svojih otrok izjemno strah. Kaj bi jim sporočili?

Da učitelji nismo sovražniki, nismo vsevedi in tudi nismo prijatelji. Skupaj smo sodelavci in z veliko mero SLIŠANJA in ne le govorjenja bomo, tako kot doslej, naredili najbolje za najbolj kritično skupino naše družbe in hkrati večne upornike – mlade ljudi. Enim in drugim staršem polagam na srce: otrok odrašča, ko je poražen, in ne, ko je zmagovalec, kajti le porazi nas silijo v dobre treninge, in nikar mi ne razlagajte, kako mladi ljudje ne vedo, kaj je prav in kaj ne. Če se nam postavijo po robu, pomeni le, da je v našem odnosu z njimi nekaj nejasnosti. In mi smo tisti, ki moramo zadevo pojasniti.

Pojavile so se tudi pobude in dvomi, zakaj učitelji ne izkoristijo tega časa za avtonomne odločitve ter ne izvajajo pouka v naravi – vsaj dvakrat na teden, če ne gre drugače. Ne pa da bomo otroke od 4. razreda do osmega ter dijake 1., 2. in 3. letnikov še naprej držali v osami.

Hahaha, dajte no, kdaj pa smo se upali učitelji upreti sistemu?! Naj vas spomnim na Cankarjeve Hlapce – hudičevo aktualna zadeva. Otroci sodijo v šole!!!

Zarja Jana, št. 19, 12. 5. 2020