odpuscanje Dobra karma

Teže karme se lahko rešimo, dejanje pa je zelo ...

fakin Svet24.si

Nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin: "Uvedimo...

UV-franc pouksic-pl Reporter.si

Bodo župani spet lahko poslanci? Pripravlja se ...

center-starejših-pristan-vipava Svet24.si

V domu starejših v Vipavi potrdili novih šest ...

POL20150214_BOR1080-2 Necenzurirano

SDS je globoka država #kolumna

križevniška-ulica Odkrito.si

Vandali na Križevniški

barara Njena.si

Ljubezen po domače: Barbara pokazala nosečniški...

Ljudje

Upam, da bo poletje 2020 nekaj najlepšega

Knjiga O koncu žalosti je subtilen zapis o življenju, kakršno je. O osamljenosti, ljubezni, upanju, sprejetju, kot ga je doživel in v besede vnesel nemško-švicarski pisatelj mlajše generacije. Prevajalka Neža Božič je ob koncu knjige napisala, da je avtorjeva pripoved »kontemplacija življenja«. Ko jo boste prebrali, boste vedeli, kaj je imela v mislih. In ne le to, vprašali se boste, sem iz svojega življenja naredil največ, kar lahko? V času koronavirusa nam ponudi odgovore na vprašanja, ki si jih še ne upamo zastaviti, a čakajo pred vrati. Kako je preživeti brez najljubših? Benedict Wells naj bi sredi marca obiskal Slovenijo. Obisk je do nadaljnjega prestavljen, se nam je pa odzval na mejl in med drugim zapisal, da upa, da bo poletje 2020 za vse nas nekaj najlepšega.

Avtor:

Urška Krišelj-Grubar

Značke:

Roman O koncu žalosti je čakal in dočakal pravi trenutek. Gre za Wellsov četrti roman, za katerega je prejel evropsko nagrado za književnost. To je eden tistih romanov, ki se dotika vseh, saj zapisano oživi v bralcu, zdaj še posebej, ker smo se znašli v novih, neznanih okoliščinah, ki jih narekuje koronavirus. Okoliščinah, ko kljub bližini na nas preži osamljenost in kup nepredvidljivih občutij. Benedict Wells je najprej sam prehodil križev pot. Kot šestletnega sta ga starša vtaknila v internat. Za to sta imela svoje razloge in fantič jih je sprejel, a so nanj seveda vplivali. »Eden od staršev je bil bolan in je odpadel, drugi je bil na samostojni poti in v finančni stiski, zato je ves čas delal. V bližini pa je bil internat.« Fant je zgodaj spoznal, kaj pomeni osamljenost, in leta kasneje začutil, da mora občutenemu podariti besede. »To knjigo sem moral napisati ..., a najprej sem moral postati pisatelj,« je rekel, saj takega romana ne moreš napisati brez kilometrine. Vrhunsko delo, ki v izvirniku nosi naslov O koncu osamljenosti (Vom Ende der Einsamkeit), je odlična prevajalka Neža Božič za slovenske bralce prenaslovila O koncu žalosti, ker je med prevajanjem spoznala, da osamljenost glavni protagonist premaga že prej. »Njegova zadnja zmaga je, da preseže žalost. Kljub temu da ve, da je v življenju edino realno pričakovati, da nam bolečine in tegobe ne bodo prihranjene, se je zmožen drugače soočiti z življenjem,« je posebej za Zarjo razmišljala Božičeva, kar je kasneje potrdil tudi avtor, ko je rekel, da žalost ostaja, lahko pa nanjo pogledamo z drugega konca.

Spremeni zorni kot. »Veš, koliko ljudem se je godilo slabše kot nam? Nisi kriv za svoje otroštvo, nisi kriv, da sta mama in oče umrla. Si pa odgovoren za to, kako te reči vplivajo nate. Sam si odgovoren zase in za svoje življenje. In če počneš samo tisto, kar si zmeraj počel, boš tudi dobil tisto, kar si zmeraj dobil.« Zato je tako nujno, da spremenimo zorni kot dojemanja, pove avtor, za katerega se zdi, kot da nosi modrost človeka, ki je na tem planetu doživel že skorajda vse, kar se doživeti da. »Včasih sem se starosti bal, a zdaj predstava, da bom čez trideset, štirideset let še vedno živel skupaj z njo, premore nekaj pomirjujočega. Skupaj bova sedela, brala, se pogovarjala ali igrala šah, se tu in tam zbadala, potem pa se znova ozrla nazaj na zaklad spominov, ki sva ga nabrala skupaj. Premišljeval sem, kakšna bo videti zgubana in kako se bo oblačila, ko se bo bližala osemdesetemu letu. V istem trenutku sem se zavedel, da mi za vse to ne bo mar, in misel, da se bom postaral, mi ni več vlivala strahu.« Skrivnost je v tem, da si s pravim človekom, kjerkoli in v katerihkoli okoliščinah se že znajdeš. Ljubezen je ta sila, ki lahko objame osamljenost in stopi žalost, življenje pa se medtem odvija, kot se samo hoče. »Življenje ni tako, da ena stran zgubi, druga pa dobi. Nikomur ni nič dolžno in stvari se zgodijo, kot se zgodijo. Včasih pravično, tako da ima vse smisel, včasih tako nepravično, da o vsem dvomiš. Usodi sem potegnil masko z obraza in pod njo našel le naključje.« 

Osamljenost kot kompas. »Če se naslonim na knjigo, zame osamljenost nima konca. Te praznine, luknje ni mogoče zapolniti. Razumljena je lahko tudi kot kompas, ki pokaže, kje nekomu nekaj zmanjka in kako manjkajoče nadomestiti. Pri meni je bilo tako, da po srednji šoli nisem šel študirat. Zato sem čez dan delal, zvečer in ponoči pa pisal.« Tako je polnil občutek osamljenosti. Skromno je živel, v apartmaju s tušem v kuhinji, brez gretja, veliko časa je preživel sam. Potem pa je leta 2008 objavil svoj prvi roman (za prvenec Becks letzter Sommer je prejel bavarsko nagrado za podporo umetnosti, po njem so leta 2015 posneli tudi film) in bil kar naenkrat vabljen na razne konce po deželi, da je o romanu spregovoril z bralci. Kratek čas je verjel, da bo vse drugače. »Površinsko  gledano je postalo moje življenje  super, saj sem postal zaresen avtor, ampak od znotraj sem ostal osamljen.« Ta občutek ga je vodil do tega, da je vse načrtovano preklical, se preselil v Barcelono in spet začel v skromnih okoliščinah pisati novo knjigo. To so bila najsrečnejša leta njegovega življenja, je povedal. Zaradi čudovitih ljudi in prijateljev, s katerimi je bil obdan. »Če ne bi bil tako osamljen, vsega tega ne bi doživel in tako močno občutil.« In če ne bi bil tako osamljen, ne bi napisal knjige O koncu žalosti.

Več v reviji Zarja Jana št. 13, 31. 3. 2020