ženska vesolje Dobra karma

Sade sati prinaša težavne čase, a se ga ni ...

damjana golavsek Svet24.si

Znani o ... bonih za dopust

B60K5200 Reporter.si

Kliči šefa Udbe na pogovor! Rado Pezdir ...

reportaža Svet24.si

Obisk romskega naselja Brezje pri Novem mestu: Kot...

20200303-00993137 Necenzurirano

Državno podjetje zaposlilo soprogo poslanca SDS

96258281_137418234560540_3818889268535166282_n Odkrito.si

Jelena Karleuša: »V živo sem še lepša!«

miha in pia Njena.si

Čuk Miha spregovoril o poroki

Ljudje

Zdaj se učimo skupnosti

Filozofinja, doktorica sociologije, znanstvena svetnica na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani predava po vsem svetu in raziskuje sodobne družbene pojave. Ukvarja se tudi z družbo prihodnosti, zato smo se z njo pogovarjali, kaj nam bo prineslo »koronaobdobje« in na kaj moramo biti še posebej pozorni.

Kakšne so bile vaše prve misli ob korenitem spreminjanju našega vsakdana zaradi koronavirusa?  

Kadar so me v intervjujih spraševali o tem, kje vidim možnost za spremembe v družbi, sem vselej videla to v klimatskih spremembah ali v nekem virusu oziroma bolezni, ki se bo začela množično širiti in bo pripeljala družbo do točke razmisleka o tem, kam sploh gremo. Ali je takšna organizacija družbe, kot smo jo oblikovali v zadnjih desetletjih, res to, kar naj bi obstajalo tudi v prihodnosti? Šli smo v razslojeno, individualistično družbo, kjer je vodilo kapitalski dobiček. Ignorirali smo onesnaževanje in zdravje ljudi, celo v bogatih državah se je začela zniževati življenjska doba (npr. v ZDA) – predvsem zaradi porasta odvisnosti. Vse je nakazovalo na to, da človek ob uničevanju planeta spodjeda tudi samega sebe. Klimatske spremembe smo ignorirali, saj jih ljudje ne čutijo tako zelo – razen tistih, ki v preveč onesnaženih mestih ne morejo več dihati. Veliko problemov zaradi klimatskih sprememb se je kazalo v revnih predelih sveta (suša), v bogatem delu, ki najbolj onesnažuje, pa smo si zatiskali oči, saj je bila travma predaleč. Z virusom smo na neki način postali enaki – zadene bogate in revne. Čeprav najbogatejši ležijo v bunkerjih in iščejo samotne otoke brez virusa.

Ali se lahko ob pandemiji česa naučimo – postanemo solidarni, razmislimo o naravi kapitalizma, razmislimo o spremembi? Še posebej se je izpostavila nujnost javnega zdravstvenega sistema – v ZDA se zdravstveni sistem bolj sesuva kot v marsikateri revnejši državi z javnim zdravstvenim sistemom.

Me je pa ob vsem tem postalo strah, da bo družba v prihodnosti manj demokratična in da bodo v tej krizi avtokratski režimi vzpostavili sisteme nadzora, ki bodo nato še kar naprej trajali: nadzor, cenzura, prepoved demonstracij za kritiko oblasti. Takšna kriza je zlata jama za avtoritarne sisteme. Te dni smo videli, da je Rusija na hitro in bliskovito spremenila ustavo, ki bo njenemu predsedniku omogočila še dva mandata – predsedovanje praktično do kar konca življenja. V Izraelu je premier, ki je tik pred sodnim procesom zaradi korupcije, uvedel izredne razmere, ki mu pod pretvezo nadzorovanja okuženih omogočajo nadzor ljudi po telefonu (kaj so počeli in kje so se premikali za do 14 dni nazaj).

To je torej tista družbena posledica, ki se je poleg gospodarskih moramo najbolj bati?

Tako je. Pri reševanju gospodarstva pa moramo, ko bodo države začele reševati korporacije in banke, biti pozorni, ali bomo spet dovolili poznejše mačehovsko obnašanje do svojih delavcev ter skrb za profite in izjemne dohodke njihovih vodilnih. Kot smo to videli ob krizi 2008, ko so se prav plače bančnikov po krizi dvignile. Lahko se nam zgodi enako.

Državna pomoč je naša pomoč, davkoplačevalski denar, na to ne smemo pozabiti.

Zato morajo biti vzpostavljeni mehanizmi, da se ob državni pomoči neki banki ali podjetju oziroma korporaciji denar ne pretaka v žepe zelo majhne skupine na vodilnih stolčkih.

Kako bo izolacija vplivala na naše odnose?

To je velika preizkušnja za vsakega posameznika. Nekatere družine bodo šle skozi obdobje napetih odnosov in dobro bi bilo, da si čim bolj organiziramo dan. Da se v izolaciji posvečamo učenju, branju in negovanju medsebojnih odnosov. Po spletu ali telefonu se lahko pogovarjamo in spodbujamo ostarele starše, po blokih v Ljubljani se že organizira medsosedska pomoč. Treba je spodbujati razne oblike solidarnosti. Vsak od nas lahko pomisli na znanca ali prijatelja, ki je moral recimo zapreti trgovino ali frizerski salon ali pa je na kakšen drug način samozaposlen in bo potreboval našo finančno pomoč. Država bo pomagala, ampak se moramo tudi ljudje samoorganizirati.

Ko je v Turčiji na stotine profesorjev izgubilo službo zaradi podpisa peticije za ustavitev Erdoganovega nasilja nad Kurdi, so njihovi zaposleni kolegi vsak mesec odvajali določen znesek v poseben sklad, namenjen izplačilu dohodkov odpuščenim profesorjem. O takih iniciativah bomo morali razmišljati v naslednjih tednih – tako na individualni kot skupinski ravni (sosedje, prijatelji, sodelavci).

Kako vidite vedenje najstnikov v zadnjih dneh, o katerih so starši poročali, da jih morajo malodane z verigo prikleniti, da ne bi pobegnili v družbo? Kot upor, brezbrižnost, lahkomiselnost?

Veliko je zanikanja. Moj sin je star 20 let in že nekaj tednov prepričuje sovrstnike, naj to krizo jemljejo resno. Mladi se pač zelo radi družijo in zdaj se morajo učiti družiti na druge načine. Veliko se jih je organiziralo za srečanja po spletu ali v naravi, kjer ohranjajo razdaljo.

Več v reviji Zarja/Jana, št. 12, 24. 3. 2020