prijateljici Dobra karma

Po teh 12 znakih v svojem prijatelju prepoznate ...

zaprta-trgovina, prodajalna, rešetke, izložbena-lutka Svet24.si

Predlagajo, da te trgovine ostajo zaprte "do ...

suncic_pl_01.11.14 Reporter.si

Maja Sunčič: Šarec je kot Kitajci. Vse je ...

aleksandra pivec, boštjan kozole Svet24.si

Kmetijska ministrica poziva Slovenke in Slovence ...

20200316-00995931 Necenzurirano

Madžari bi se vrnili na drugi tir

Baba Vanga Odkrito.si

Razkrito: Baba Vanga napovedala muslimansko ...

Ana Praznik Njena.si

Šok: Delovna akcija se poslavlja z malih ekranov

Ljudje

Mizarjevi hčerki

Nina in Manca. Kiparka in mizarka. Obe z diplomo. Nina umetniška vodja in tista, ki raje govori, ter Manca, šefica za mizarsko izvedbo, tista, ki je raje tiho. Čeprav so drevesa, ki jih ženski oblikujeta v večnost, slovenska, je ime Vulgaris Woodcut majčkeno provokativno in cilja na ljubitelje umetnosti za plankami, saj, kot sta prepričani (okusili sta na lastni koži), naš kos zemlje za po njuno oblikovane hruške, češnje in orehe še ni dozorel. Obiskali smo ju v Zgornjem Stranju pri Kamniku. Radoživi ženski z občutljivim, izčiščenim okusom za marsikaj, tudi za dobro vino.

Avtor:

Urška Krišelj Grubar

Značke:

Začetek nečesa lepega. Pred tremi leti si je Ninina mami zaželela nove kuhinje. Manca Kemperl iz Zgornjega Stranja pa je bila tista mizarka, ki ji je to željo uresničila. Hči Nina se je večkrat odpeljala s svojo psico, »mešano  srbsko«, kot še imenuje najdenko Frido, »pofirbcat«, kako nastaja mamina kuhinja, in se zaljubila v ustvarjalno vzdušje, ki ga je občutila v mizarski delavnici, kjer je kraljevala mizarka, sicer diplomirana inženirka lesarstva Manca.  »Diplomiran tišler« bi rekla Manca, ženska, ki zna žagati. Pa ne le to, ženska, ki čuti les kot svojo kožo. In se ga dotika s spoštovanjem, v katero je vtkano toliko zgodb, ki pa jih ne govori. Ona jih živi. In to je Nino, kiparko in sicer uveljavljeno vizualno umetnico, tako zelo prevzelo, da je želela to dušo, ki se z ničimer ni pustila omejiti, spoznati. »Manca je divji človek. Včasih imam občutek, da bi šla najraje živet v votlino, ker tako zelo težko prenaša izumetničenost. Je čista, neobrušena duša.« Nina kot da je v Zgornjem Stranju, v delavnici, kjer je nekoč mizaril Mančin oče Frenk in zdaj nosi ime Lesni atelje Vulgaris, našla čist izvir. 

Za vse izgubljene. Manca res ne govori veliko. Ona ustvarja. Ne melje in ne premleva idej, kot to veliko časa, se šali, počne Nina. »Ne potrebujem vedno novih in novih idej. Je, kar je.« Tudi stikov z ljudmi za svoj obstoj nujno ne potrebuje, ker dobro shaja sama s sabo, s svojo tišino, a se vseeno rada druži. Rada ima dobro vino in ljudi, ki so odvrgli maske. Tisto skrito v ljudeh, kar hoče ven, pa se nekje v človeku zatakne, zelo dobro zazna Nina. To je videti tudi v njunih skupnih umetninah, ki nosijo imena Poželenje, Lahko noč, draga, Oprostite, prosim, O volkovih na hrbtu ... Najpogostejši motiv na njunem pohištvu (ki je več kot to) je ženska dojka. Ducati dojk, ki tvorijo vzorce in pripovedujejo zgodbe. Navadno skrite, ki privro na plan, če ne prej, pa gotovo po nekaj kozarčkih vina. Zgodba, ki jo pripoveduje njun trenutno najaktualnejši kos pohištva, ki čaka na transport na milanski teden oblikovanja, pripoveduje prav o tem. Omarico sta poimenovali Za vse tiste, izgubljene. Manca in Nina za izdelavo enega takega unikatnega kosa pohištva, ki se bo prenašal iz roda v rod, porabita od enega do treh mesecev. A blagovna znamka Vulgaris woodcut ima neomejen rok trajanja. Je večna. »Pridi,« reče Manca in me odpelje na svoj teritorij. 

Več v reviji Zarja Jana št. 11, 17. 3. 2020