prijateljici Dobra karma

Po teh 12 znakih v svojem prijatelju prepoznate ...

koronavirus, švedska, stockholm Svet24.si

Švedski zdravstveni organi grozijo z zaprtjem ...

suncic_pl_01.11.14 Reporter.si

Maja Sunčič: Šarec je kot Kitajci. Vse je ...

aleksandra pivec, boštjan kozole Svet24.si

Kmetijska ministrica poziva Slovenke in Slovence ...

20200316-00995931 Necenzurirano

Madžari bi se vrnili na drugi tir

Baba Vanga Odkrito.si

Razkrito: Baba Vanga napovedala muslimansko ...

Ana Praznik Njena.si

Šok: Delovna akcija se poslavlja z malih ekranov

Ljudje

Vnuki so sol življenja!

Postati mama – nekaj najlepšega, smisel življenja, izpolnitev vseh sanj ..., za nekatere, žal, tudi nedosegljivo. Ali pa, po drugi strani, vloga, s katero se težko poistovetijo. Kako se je v negotovih časih odločati za otroke? Jih imeti ali ne, smo provokativno vprašali naše sogovornice.

Irena Jalšovec – Regina, pevka: Materinstvo? Nekaj najlepšega!

»Imam sina, s katerim sem bila noseča, ko sem nastopila na Evrosongu. Odkrito bom povedala, da moji materinski nagoni nikoli niso bili zelo izraženi in da pravzaprav sama nikoli nisem razmišljala o otroku oziroma imela neke velike želje po njem. Najbrž tudi zato, ker sem bila tudi malo prestrašena in negotova, saj je otrok v vsakem primeru velika odgovornost. Moj mož je bil tisti, ki si je želel otroka in se je kar odločil; eksistenco sva imela zagotovljeno, tudi stanovanje, stara sva bila dovolj, poročena sva bila tudi in se imela rada. Seveda sem se strinjala in sem mu neizmerno hvaležna, da je dal to pobudo, ker je imeti otroka nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Ne bom rekla, da ni velikokrat težko, ampak vedno pretehta tisto lepo. Lepo je imeti družino.«

Manca G. Renko, programska vodja festivala literature sveta  Fabula, urednica AirBeletrine, publicistka in doktorica zgodovine: Ne, niste čudni, če si ne želite otrok

»Za eno od petih osrednjih festivalskih knjig festivala literature sveta Fabula sem v letu 2020 izbrala delo MaterinstvoSheile Heti (prevedla Katja Zakrajšek, Beletrina, 2020). Ta roman se mi je zdel eno najmočnejših literarnih del zadnjih let, ker je nagovoril tisto, na kar v literaturi še nisem naletela, čeprav se v vsakdanjem življenju večina ljudi sooča s to dilemo: imeti otroke ali jih ne imeti. Gre za filozofski roman, ki se vprašanju materinstva posveča z vso resnostjo. Šele ko sem prebrala ta roman, sem prvič pomislila: kako je mogoče, da je bilo o tem osnovnem, temeljnem vprašanju v umetnosti odmerjenega tako malo prostora? Bržkone zato, ker rojevamo ženske in stoletni kanon umetnosti do ničesar ni bolj prezirljiv kot do t. i. ženskih tem, pa čeprav brez njih ni človeštva. Sheila Heti ne ponuja odgovora na vprašanje, ali imeti otroka ali ne, ampak se ji zdita obe odločitvi, če sta v skladu s tem, česar si ženska želi, enako pomembni. Je pa knjiga nedvomno dobra sopotnica za vse, moške in ženske, ki se za starševstvo niso odločili, saj natančno artikulira čisto vse dileme, ki jih ljudje imamo, ko razmišljamo o teh vprašanjih. Mislim, da bi morali o tako pomembnem vprašanju tudi več javno govoriti: bolj ko se določene teme potiskajo v sfero intime, več ljudi se s temeljnimi vprašanji znajde samih in imajo občutek, da nihče ne razmišlja kot oni, pa čeprav je resnica ravno obratna. Nič nenavadnega ni biti tridesetletna ženska, ki nima absolutno nobene želje po materinstvu; tisto, za kar nas družba najbolj skuša prepričati, da je samoumevno, velikokrat ni. Čisto v redu je, če nam več od starševstva pomenijo druge stvari: partnerski odnos, prijateljstvo, delo, umetnost, prosti čas ali karkoli nas že osrečuje. In: najbolj nesmiselno je sprejemati odločitve le zato, da kdaj v prihodnosti česa ne bi obžalovali; s prihodnostjo nas strašijo le tisti, ki hočejo imeti vpliv na naše življenje v sedanjosti.«

Spomenka Hribar, filozofinja in sociologinja: Vsekakor!

»Vsekakor imeti otroke! Ne zaradi 'koristi naroda' ali 'domovine', za pomoč 'na stara leta', da ne boš sam in osamljen, ne, imeti otroka iz čistega veselja do življenja! Je to vgrajeno v našo genetsko kodo? 

Več v reviji Zarja Jana št. 11, 17. 3. 2020