turban eva mendes Dobra karma

Znana lepotica bi bila v samostanu, če bi nune ...

Jelena Karleuša Svet24.si

FOTO: Karleuša je tokrat presegla samo sebe

JANSA FB obljuba migranti Reporter.si

Število nezakonitih prehodov meje tudi pod ...

bejrut Svet24.si

FOTO in VIDEO: Grozljivi prizori iz Bejruta: umrlo...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Občino Izola tresejo tudi nepremičninski posli

rtvs, radiotelevizija slovenija Odkrito.si

Počasen razpad RTV SLO

Tanja Žagar Njena.si

On je del življenja Tanje Žagar že 38 let

Ljudje

Ujet pod metri snega

Mariborčan Silvo Babič je v gore zaljubljen že od otroških let. V zadnjih razredih osnovne šole je sam premagoval slovenske vrhove in se tako soočal s svojim strahom pred višino, temo in samoto daleč stran od doma. Z leti je premagoval vedno večje izzive in drugačne strahove. V gorah se mu je zgodilo marsikaj, k sreči pa se ni nikoli resneje poškodoval. Izkušnja, ko je pred štirimi leti ostal zasut pod tremi metri snega in mislil, da so mu štete minute, pa je povsem spremenila njegov pogled na življenje. Odtlej mu je jasno, da nič v življenju ni samoumevno. Vsak korak v gorah mora biti premišljen, poskrbeti moramo za svojo varnost, med drugim razlaga na svojih tečajih varne hoje po gorah.

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Vse svoje izkušnje in ljubezen do gora je že zdavnaj združil v svoj poklic – kot alpinistični inštruktor, inštruktor športnega plezanja in planinski vodnik deluje v okviru Alpskega društva Stratus, ki so ga s somišljeniki v Mariboru ustanovili pred dvajsetimi leti. Medtem ko je v osnovni šoli zbiral žige s slovenske transverzale, se je v srednji šoli že vpisal v alpinistično šolo. »Bral sem knjige pionirjev gorništva in alpinizma ter si zastavljal vedno višje cilje,« se smeji. Prvega vzpona ga je bilo zelo strah, z vsakim naslednjim je postajal pogumnejši. »V hribih se naučiš odgovornosti, tovarištva, vzajemne pomoči, samostojnosti. To je bil zame povsem drug svet. Vedno se mi je zdelo, da se v gorah precej bolje znajdem kot v življenju v dolini. Vsakič, ko začneš plezati smer, se znajdeš v nekem drugem stanju. Z vsakim metrom od tal se bolj zavedaš, da se ti lahko kaj zgodi in da moraš biti skrajno osredotočen ter svoje napredovanje prilagoditi čustvenemu stanju.«

Povsem nemočen ob prijateljici. Ena od prelomnic v življenju, ki ga je za kar nekaj časa odvrnila od plezanja, se je zgodila, ko je imel štiriindvajset let. »Tisto zimo smo bili povsem brez snega. Za februar je bilo neverjetno suho, brez ene same snežinke! Zato sva se s prijateljico odpravila plezat.« Ko sta sestopila in pustila nevarni alpinistični del za seboj, je prijateljica na povsem nenevarnem delu na planinski poti nenadoma zdrsnila v globino. »Hodila je za menoj. Zaslišal sem, kako me je poklicala, ko pa sem se obrnil, je ni bilo več. Stekel sem naokrog in bil pri njej v desetih sekundah. Ker ni dihala, sem jo poskušal oživljati, a se je tako hudo poškodovala, da ji ni bilo več pomoči,« tiho razlaga ob spominu na boleče trenutke. »Počutil sem se tako nemočnega, da sem se v nekem trenutku tudi sam želel vreči v globino. Kar se je zgodilo, me je povsem sesulo, to je bil zame totalen šok. Ker še ni bilo telefonov, sem dve uri čakal ob njej, da je nekdo prišel in mi pomagal. Čutiš se odgovornega, ker si bil zraven. Spoznal sem, kako zelo tanka je lahko meja med življenjem in smrtjo. Fantje smo takrat plezali kot mladi gamsi, spremljal nas je neki lažen občutek, da se nam ne more nič zgoditi. Ko pa se zgodi nekaj takega, te strezni. Potem dolgih šest let nisem šel več v steno.«

Steno zamenjal za jadralno padalo. A brez adrenalina ni zdržal. Najvišje vrhove je odtlej osvajal z jadralnim padalstvom. »V zraku me je privlačil občutek svobode, ko si povsem odvisen sam od sebe in moraš sprejemati hitre odločitve.« Njegov četrti polet je bil že s Triglava, od koder je danes z jadralnim padalom prepovedano leteti, takrat je bilo pa še marsikaj mogoče. Njegov največji podvig pa je bil polet več kot 7.000 metrov visoko, z Nanga Parbata (8125 m), priljubljenega alpinističnega zalogaja številnih gornikov. »To je bil vrhunec mojih poletov,« je ponosen. Ko sta se čez leta s takratno ženo vse bolj posvečala športnemu plezanju, se je počasi začel vračati k alpinizmu. Danes, pri petinpetdesetih letih, se vsem tem ekstremnim podvigom precej manj posveča. Po eni strani zaradi odgovornosti do svojih otrok, po drugi pa ima toliko dela z gorniškimi tečaji, da si zase vedno težje vzame čas, prizna. Obiskovanje gora tako poleti kot pozimi je namreč vedno bolj v trendu. »Pozimi so gore nevarne. Nekdaj smo se tam srečevali samo alpinisti, danes pa v gore rinejo tudi taki, ki nimajo dosti izkušenj. Vse bolj priljubljena sta tudi turno smučanje, ker so zime bolj skope in v dolini ni toliko snega, ter hoja po zavarovanih plezalnih poteh ali feratanje. Pred kratkim smo razpisali tečaj feratanja samo za ženske in takoj je bil zapolnjen. Zelo v redu je, da se ljudje zavedajo, da se je treba za gibanje po gorah, še posebej pozimi, izobraziti.«

Ujet pod snegom. »Zimsko obiskovanje gora je lepo, nudi ti veliko miru in tišine, ampak je lahko tudi zelo nevarno – visok sneg, led, slabo vreme, kratki dnevi, nevarnost zdrsa in plazov. Če hočeš višje v gore, potrebuješ več znanja in dobro opremo – cepin, dereze, čelado, žolno, sondo, lopato, ki jo moraš seveda tudi znati uporabljati. Varna pot pa se začne že doma z dobro pripravo na turo – glede na vreme in razmere izberemo, kam se bomo odpravili in katero opremo bomo potrebovali ter s kom gremo. Bistveno je, da se znaš pravočasno obrniti, če se vremenske razmere spremenijo, in da v gore pozimi ne hodiš sam.« A kljub previdnosti in opremi včasih naravi ne moremo kljubovati. To je spoznal tudi Silvo, ko je pred štirimi leti na lastni koži preskusil, kako se počutijo ljudje, ki ostanejo ujeti pod snegom.

Več v reviji Zarja Jana, 17.3.2020