horoskop 43 Dobra karma

Slavna igralka kriva za smrt svoje polsestre?

horoskop_napoved_astrologija Svet24.si

Horoskop za soboto, 29. februarja

marjan sarec pl2 Reporter.si

Strah pred volitvami in izgubo položajev je pač ...

vrtec, otroci Svet24.si

Vrtci pokajo po šivih, starši pa obupano ...

vojaki Necenzurirano

Vaš sin ni pravi "dec"? Pošljite ga v vojsko!

chang (3) Njena.si

Špela Grošelj je bila kar naenkrat videti drugače

sanjski-moški Njena.si

Goran izbral Ivo, po snemanju sledil šok

Ljudje

Največ škode naredi tisto, kar zamolčiš

Lani poleti smo v obliki feljtona z veseljem objavljali ljubezenski priročnik izpod peresa Branka in Bernarde Gradišnik. Že v njem je lahko bralec izvedel marsikaj, pa je šlo v resnici samo za na četrtino skrčena najnujnejša sporočila knjige. Prav te dni je luč sveta ugledalo tudi celotno besedilo, in sicer pod naslovom Iskanje srečnega razmerja. Gre za resnično izčrpen ljubezenski leksikon z visokimi ambicijami. »Osnovni namen,« pravita Gradišnika, »je tudi tistim, ki niso trideset let študirali psihologije, pomagati do sreče.« Mi pa smo ob splovitvi tega pomembnega dela sklenili težišče pozornosti enkrat za spremembo nameniti tišji polovici ubranega zakonskega tandema.

Več kot ena zvesta bralka mi je naročila, da vam moram nujno zastaviti naslednje vprašanje: »Kako vendar uspešno shajate s tako eruptivnim dedcem?«

(se prav vilinsko zahihita) Hja, človek se v tridesetih letih vsega navadi, kajne? Ker smo dobre volje, ne bomo rekli »vsega hudega«…

(Manki, najbolj vranje črni član Gradišnikovega krdela, začne srčno lajati v naju, kot da brani dobro ime svojega gospodarja. Ki v naslednjem hipu z dvignjenim kazalcem tudi prav res skoči izza kuhinjskega zidu. »Pa kakšen eruptivec vendar,« protestira, »po pravici povej, Bernarda, da sem miren, blag, prijazen in razumen – no, vsaj v najinem razmerju!«)

Aha, razumem. Drži, »eruptiven« iz mojega vprašanja bi bilo čisto lahko razumeti tudi kot »vzkipljiv«. Ampak ne, mišljeno je bilo: »kot vulkan, ki bruha ideje in iniciative« …

(Branko v svoji pregovorni blagosti pokima, da to pa morda že. In uslužno ponikne nazaj pred televizor.)

Človek, pravite, se v tridesetih letih vsega navadi?

Tako. Branko je sicer res uhuhu intenziven. A to prinaša s sabo tudi številne čudovite pluse. Sploh za nekoga, ki ima po naravi tako nizek pritisk kot jaz. Ampak nasploh so principi, zaradi katerih tako lepo shajava, precej isti kot principi, ki dobro služijo vsem harmoničnim parom. Drug drugega pač upoštevava in podpirava. Kadar se ne strinjava, imava sicer zelo intenzivne debate, ampak to je seveda čisto v redu! Naučiti se je treba drugemu povedati, kar mu gre. Drugi pa se mora naučiti to sprejemati. In seveda obratno. Branko pravi, da je med nama vse tako lepo ubrano tudi zato, ker sva se naučila prenašati izbruhe sovražnosti.

Hm, pa kaj ni to morda vseeno malce prehuda beseda? Ne vem, ali »sovraštvo« sodi v zrelo razmerje.

Saj ne gre za sovraštvo, temveč za hipne izbruhe sovražnosti. Obstaja namreč velika razlika. Nič hudega ni, če človeka vsake toliko nekam pošlješ. Zelo tipičen znak slabega razmerja je, če partnerja mislita, da se je sesedel sončni sistem, če je drugi malce povzdignil glas. To ne pomeni, da bralkam svetujeva, naj v zakonskega partnerja redno spraznijo celoten šaržer. Seveda ne! A vsekakor si morata povedati vse, kar ju res teži. Največ škode naredi tisto, kar iz strahopetnosti ali ustrežljivosti zamolčimo. Zakaj? Ker lahko iz zamolčanega kosma prahu hitro nastane gora.

To vsekakor drži. A najbrž je vseeno bolje delati na tem, da do sovražnosti sploh ne pride?

Ja, no, seveda, da moramo delati na tem! A kljub garanju vse sovražnosti preprosto ni mogoče zatreti. Ker smo med sabo tako različni.

(»Izraz ‘sovražnost’ je treba vsekakor rehabilitirati!« veseljaško zadoni izpred televizorja.)

Pa prav danes, ko je sovraštvo že itak v takem vzponu?

Saj ne govoriva o pravem sovraštvu, temveč o izražanju sovražnosti v kontekstu ljubezenskega odnosa. Sovražnost je druga plat ljubeznivosti; je povsem normalna in od narave sprogramirana reakcija otročička v nas, ko čuti, da je za kaj prikrajšan. Še enkrat: žal smo sprogramirani tudi tako, da se ta sovražnost slej ko prej mora izraziti. In bolje prej kot slej. Zakaj? Ker če jo izrazimo takoj, nima priložnosti skuhati še za manjšo vojsko dodatne zamere. Vsaj pri meni je tako. Če ne dam tega ven iz sebe takoj, se začnem spominjati še tisoč drugih reči iz prejšnjih mesecev in let.

Ampak kaj mi nista nekoč prej povedala, da se prepirata približno enkrat samkrat na leto?

Pa saj prav o tem govorim! Res se spreva ravno nekje enkrat na leto – ker jezo in nezadovoljstvo izraziva sproti, preden se spremenita v vihar. Zelo pomembno pri tem je tudi, da nezadovoljstva ne skušava potlačiti s t. i. samozamotovanjem …

Samozamotovanjem?

Glejte: sreča je zavedanje, da imaš nekoga, ki zna poskrbeti zate in za kogar znaš poskrbeti ti. Zavedanje, da imaš doma nekoga, ki te čaka, ki te sliši, ki te bo vesel in na kogar se lahko zaneseš. Sama recimo vem, da se lahko na Branka res stoodstotno zanesem. Ta čudoviti in globoko pomirjajoči občutek lahko dva seveda ustvarita samo skupaj. In to v toku vsaj deset do dvajset let. Eden največjih sovražnikov tega občutka pa je samozamotovanje. Saj si predstavljate: z alkoholom, drogami, delom, tekom, digitalnimi svetovi …  Če se vdajaš samozamotovanju, potem nimaš možnosti, da se zaveš, kaj zares čutiš.

Več v reviji Zarja Jana št. 5, 4. 2. 2020