ana-tavčar-pirkovič Dobra karma

Na najbolj žaljive kritike televizijska ...

Alexis Sharkey Svet24.si

Pogrešano 26-letno influencerko našli mrtvo ob ...

urban vertacnik pl Reporter.si

Zastopal je udbovca Gorenca in ministra ...

sneg, sneženje, ljubljana Svet24.si

Meteorologi napovedujejo obilno snežno pošiljko,...

janša Necenzurirano

Kaj je skrivnostni Grk počel pri Janši

Maša Grošelj Njena.si

Se spomnite, kje je že igralka Maša Grošelj ...

franc-jarc in anamarija Njena.si

Anamarija spoznala, da se je Franc boji

Ljudje

Mladi generaciji smo potisnili potne liste v usta

Političarka, aktivistka, Slovenka leta 1989, ljubljanska županja in profesorica pedagogike zadnjih dvanajst let kot direktorica bdi nad Pionirskim domom, kjer deluje na področju, ki se ji zdi temelj družbe – razvoj in širitev kulture v najširšem smislu. V okviru njihovih programov se srečuje 1200 otrok, poteka osem festivalov, so nosilci evropskih projektov. Mladostna energija v njej ne ugasne, prav tako se ne utrudi njen notranji vražji črv, ki jo sili v mnoge razmisleke. Tokrat jih je nekaj delila z nami – o generaciji, ki so se ji zaprla vrata, o subtilnih problemih današnjih žensk, zamolčanih gonilkah družbenih sprememb.

Brez rokovnika, ki ga oblikuje Tanja Radež in z mislimi napolni Marjetka Krapež, ne more začeti leta. Poleg vsakodnevnih obveznosti si vanj zapisuje ideje in načrte – tudi takšne za deset let vnaprej. »Življenje mi ne dovoli, da bi mirovala in ne razmišljala o svetu, načrtih, sicer se človek izgubi v žalosti.«

Kadar se vrne s sprehoda, so zapisi bolj čustveni. Takrat opisuje odnos s hčerko Ano, ki si je z lastnim trdim delom in ne zaradi znane mame utrla svojo pot na Nizozemskem, od koder gre po dveh letih v kratkem v ZDA. »Malo se je zaletavala in se našla na področju sveta, ki ga ne vidimo, v biokemiji,« pripoveduje Vika in priznava, da ni bilo preprosto. Bila je mati samohranilka s pestro (politično) kariero. Ljudje so malo Ano vedno trepljali po glavici in ji prigovarjali: o, ti uboga Ana, ti pa zelo malo vidiš svojo mamico. O tem sta na srečo odkrito in veliko govorili.

Materinstvo vas je našlo na vrhuncu kariere, in to je za žensko nekaj povsem drugega, kot če bi doletelo moškega, kajne?

Absolutno! Ko sem zanosila, so se malodane odpirali šampanjci, češ, zdaj smo se je pa znebili. Ko je bila Ana stara štiri mesece in sem jo za dve uri zaupala varuški ter se s kolesom odpeljala na sestanek, so fantje presenečeno dvignili glave, ja, kaj pa zdaj ta dela tukaj, kaj nima dela doma?! Tudi moje županovanje je bilo zelo intenzivno, veliko ljudi me ni razumelo, sprejemi so se podaljševali v noč, ko pa sem hčerki obljubila, da se bom vrnila ob osmih. Velikokrat me je prišla tudi čakat in spomnim se pogledov, nerazumevajočih besed ... S tem občutenjem sem zelo razumela ženske, ki so vstopile v politiko in nato zanosile. Če se spomnite, se je leta kasneje v državnem zboru ob nosečnosti ene izmed poslank postavljalo vprašanje, ali je lahko noseča poslanka sploh še poslanka. Takrat sem se hitro oglasila in povedala, kako sem kot ljubljanska županja omogočila noseči svetnici varuško, previjalno mizo in vse, kar je potrebovala, da je lahko prišla z otrokom na seje. Da se je lahko počutila še naprej aktivno v procesu odločanja.

Na druženju po letošnji Slovenki leta ste dejali, da je danes za ženske položaj veliko bolj zapleten in veliko težji ter da so vprašanja, s katerimi se ukvarjajo Slovenke, popolnoma drugačna od tistih pred tridesetimi leti.

V preteklosti smo reševali vidne probleme, kot so recimo urejanje preživnine, danes pa so problemi, ki jih statistika ne zaznava, a vseeno vplivajo na družbeno klimo. Zaradi zakona o urejanju javnih financ (ZUJF), ki v javnem sektorju skoraj deset let ni dovoljeval zaposlovanja ne napredovanj, je nastala tako imenovana s. p. generacija. Ukrep je v največji meri prizadel ženske. Kljub visoki izobrazbi so postale nezaposljive, prisiljene v ustanavljanje espejev. Govorim iz izkušenj v Pionirskem domu. Ker nismo smeli zaposlovati, smo imeli mnogo sodelavk s statusom samostojnih podjetnic, to so bile ženske med 23. in 30. letom, z veliko znanja in izkušenj. Ampak z enim velikim problemom: niso si mogle privoščiti otroka. Presrečna sem bila, ko smo lahko kakšno zaposlili in mi je čez pol leta povedala, da je zanosila. To pomeni, da je zaposlitev za žensko zelo pomemben dejavnik pri gradnji stabilnega okolja, v katerem lahko razmišlja dolgoročno. Na drugi strani kažejo na te ženske kot na ambiciozne karieristke, ki se nočejo odločiti za otroka. Mehanizmi sistema jim to preprečujejo. Na pogovorih za službo jim med prvimi tremi vprašanji zastavijo tisto o načrtovanju otroka. Večina jih odgovarja nikalno, zaradi službe rojstvo prvega otroka odlagajo. Tu ne smem govoriti samo o ženskah – celo generacijo mladih izobraženih ljudi smo dobesedno prepustili životarjenju. Poleg tega pa nismo v teh desetih letih zgradili skoraj nič stanovanj. Zdaj jih načrtujemo 10.000, še vedno premalo! Tudi v zdravstvu nismo smeli deset let zaposlovati, zdaj pa imamo izgorele na vseh ravneh. Mi pa se čudimo.

Kako je lahko neka generacija politikov, odločevalcev v državi kar pozabila na razvoj, na osnovni pogoj za življenje: delo in dom?

Brez delovne dobe, zdaj še brez možnosti za najem stanovanjskega posojila – mladi generaciji smo dobesedno potisnili potne liste v usta! Zagovarjam, da gredo mladi po znanje in izkušnje v tujino, ampak država mora narediti vse, da pridejo nazaj. Za to potrebujejo osnovne pogoje. V Sloveniji imamo še vedno dobre javne službe – dostopne in kakovostne vrtce, zdravstvo, šolstvo. Vse to moramo, za boga svetega, ohraniti! Dopolnjujmo, negujmo in čuvajmo te sisteme, saj vse kaže na željo po njihovi privatizaciji. Če smo naše gospodarstvo sesuli z noro privatizacijo, nikar ne dovolimo, da se to ponovi z javnimi službami! Spomnim se, ko nas je v času mojega županovanja v Ljubljani obiskala Hillary Clinton. V pogovoru s skupino vplivnih Slovenk jo je zanimalo predvsem to, kako imamo urejeno socialno in zdravstveno varstvo. Ko je odhajala, mi je zavzeto dejala: storite vse, kar je v vaši politični moči, da se ti sistemi ne uničijo. Mi sanjamo o tem, kar imate vi! Če moramo ženske kje na ves glas spregovoriti, je ravno pri zavzemanju za ohranitev javnega zdravstva, šolstva in sociale. Saj nam bo ravno ohranitev tega omogočala, da se bomo lahko ukvarjale in vplivale na razvoj cele družbe.

Le če imaš doma urejeno, otroka na varnem, se lahko ukvarjaš z družbeno pomembnimi temami in s svojo karierno potjo.

Tako je! Če vem, da je vrtec kakovosten, da je otrok tam varen, da napreduje ... Ti sistemi so v največji meri opora prav ženskam. Mladim ženskam se razpršeno onemogoča dostop v polje odločanja, in če v ta prostor ne bodo vstopale, se nam slabo piše.

Pogrešate večjo angažiranost in močnejši glas mladih žensk?

Zelo sem vesela, da so spregovorile preko različnih nevladnih organizacij. Spomnim se, da smo tudi v osemdesetih morale spregovoriti preko tovrstnih gibanj. Na eni strani me skrbi za mlade ženske, za tiste mnoge v enostarševskih družinah, ki se zelo težko prebijajo, na drugi strani pa za upokojenke, mnoge med njimi so k sreči zelo dejavne, vendar jih je preveč na robu revščine. Ne gradimo domov za starostnike! Že takrat, ko sem bila županja, je to vprašanje močno trkalo na vrata in ustanovili smo Zavod za oskrbo na domu.

Že pred dvajsetimi leti!

Ja, in ta sistem bi se moral razvijati, ob njem pa solidarnost. Da bi posameznikom, ki so 35 in več let delali, pokazali, da so vredni, ne da ždijo med štirimi stenami in čakajo, da jih nekdo najde. To je sramotno za našo deželo, ki ima vse potenciale, da lahko z minimalnimi vzvodi in bolj subtilno politiko tako stanje odpravi. 

Več v Zarji/Jani, št. 3, 28. 1. 2020