neda ukraden Svet24.si

Rekli so ji, da je prestara za glasbene odre, ...

025mv Gotar Dobra karma

»Podrla sva tabu starejša ženska – mlajši moški«

grizenje nohtov, okužba Svet24.si

FOTO: Zaradi grde razvade staknil okužbo in ...

kornavirus, testiranje, pacient Svet24.si

Prvi sum koronavirusa pri naših severnih sosedih,...

fantasy-4655368_1920 Dobra karma

Tarot napoved: ne vztrajajte v nečem, kar vam ...

Oriana Girotto Njena.si

Sin z mamico Oriano ne govori slovensko

mijo Njena.si

Mijo presenetil: Seks v šovu Sanjski moški?!

Ljudje

Sem moški ali ženska? Jaz!

»Vse, kar opisujem, so le moje izkušnje in stališča,« v pogovoru večkrat poudari Katja Zgoznik, mlada ženska z moškim videzom, ki si ga je izbrala, ker se tako počuti (udobno). O tem lahko danes govori brez zadrege.

Avtor:

Stane Mažgon

Značke:

Med odraščanjem je seveda morala skozi osebne preizkušnje, dileme in krize. Tudi o teh, tako kot o svoji identiteti, govori odprto in poudarja: »Ni nujno, da kdo drug meni podoben doživlja enake stvari ali se počuti enako kot jaz.« Danes je iz njenih besed čutiti samozavest in odločnost. Večkrat jih pospremi z radoživim smehom in pokaže, da je zadovoljna z vsem, kar je doslej spoznala. Zdaj je pripravljena deliti svoje izkušnje tudi zato, da bi bilo komu od mladostnikov lažje na poti iskanja, prav tako njihovim staršem. In dodaja pomembno spoznanje: »Bolj ko si iskren z ljudmi, več dobivaš od njih!« Pri osemindvajsetih je Katja Zgoznik po videzu mlad moški s krepko postavo, oblačili in drugimi zunanjimi znaki, ki so posledica hormonske terapije. Po razmisleku si je dala operativno odstraniti prsi. A to ne pomeni, da ni več ženska.

Prav tako ni v zadregi, ko jo včasih sprašujejo, ali je fant ali punca. »Že od nekdaj sem bila fantovska. Ni šlo za postopno transformacijo. Vedno mi je bil všeč moški videz na meni. Tudi ne vem, ali sodim v kategorijo transspolnosti. To so namreč osebe, ki se ne identificirajo s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Jaz pa se! (nasmejano). V preteklosti, ko sem iskala pojasnila za svoja občutenja, mi je definicija transspolnosti veliko pomagala. V njej sem našla marsikaj, kar mi je ustrezalo, a me je hkrati postavljalo v okvire, ki mi niso. Večkrat so me tudi vprašali, kako se počutim, kot moški ali kot ženska. Seveda razumem, od kod takšno vprašanje, a odgovorila sem lahko samo: počutim se kot jaz! Ne znam se opisati drugače. Kaj naj bi pomenilo počutiti se kot moški ali ženska, če pa že vse življenje občutim le sebe? Menim, da smo vsi mešanica tako imenovanega moškega in ženskega pola ter še marsičesa drugega, kar ustvarja našo celoto.«

Sem živ dokaz, da mi samomor ni uspel. Ko je bila stara sedem ali osem let, je prvič opazila, da se razlikuje od vrstnic. »Nekaterim so bili všeč sošolci, meni pa kakšna sošolka. Takrat še nisem poznala izrazov o spolni usmerjenosti kot npr. gej ali lezbijka. Spomnim pa se, da so včasih v mojem okolju o istospolnih parih govorili odklonilno, da je to nekaj nesprejemljivega, ogabnega …, in to je v meni vzbudilo strah. Začela sem se sramovati sebe in posledično niti sebi nisem želela priznati, da so mi všeč punce. Skušala sem si razložiti, da je to le faza, da bo drugače, ko odrastem. V meni je potekal proces sprejemanja same sebe. Včasih me je kdo vprašal, kdaj sem se odločila, da bom postala lezbijka (nasmejano). Zdelo se mi je nenavadno, saj si v preteklosti zaradi strahu tega nisem niti želela priznati. Kako bi se torej za to lahko odločila? Včasih se le pošalim in rečem: ja, to je bilo lani aprila. Zbudila sem se, dolgčas mi je bilo in sem si rekla, tako, zdaj bom pa lezbijka! Potem pa razložim resnico. Ampak prav zaradi teh vprašanj sem se začela zavedati, da so nekateri ljudje dejansko naučeni, da je spolna usmerjenost zavestna odločitev. A le zakaj bi se nekdo odločil, da ga pol sveta ne bo sprejemalo, da ne bo imel istih pravic, da ga bodo zmerjali, fizično napadli, v nekaterih državah po zakonu celo zaprli ali usmrtili? Vsa diskriminacija je v bistvu pridobljena in naučena iz okolja, v katerem odraščamo. Naša naloga pa je, da naučeno presežemo. In jaz se nisem odločila, da bom lezbijka, ampak da bom živela tako, kot ustreza meni. To je bila moja zavestna odločitev. Ne spolna usmerjenost, ampak to, da sledim svojim čustvom.« 

Dileme so bile za najstnico zelo hude in obremenjujoče. »Prišla sem do točke, ko sem mislila, da bi starša raje videla, da umrem, kot da imata hčerko, kot sem jaz. Zato sem poskušala narediti samomor, ki pa ni uspel, za kar sem živ dokaz.« (smeh).

Olajšanje je prineslo ozdravitev. Do 16. leta je svojo usmerjenost skrivala in o njej ni nikomur govorila. Padla je v depresijo in potrebovala je strokovno pomoč. Nato pa je spoznala podobno osebo. »Ne znam opisati, kako pomembno je bilo to zame. Nekaj je o podobnih izkušnjah brati ali morda slišati, drugače pa je osebo, podobno tebi, spoznati.« O svoji stiski je najprej spregovorila s sestro. »Bila je presenečena, saj na to prej ni pomislila, ni ji pa nikakor predstavljalo kakršnegakoli problema. Sestra je po moji želji o moji usmerjenosti povedala mami, saj me je bilo strah njene reakcije. A mama je to prvi trenutek sprejela, enako kot zatem oče.« O svojih starših še pravi: »Če sta kdaj zaradi mene bila v kakšni stiski, mi tega nikoli nista dala vedeti. Spomnim se, da se je mama ustrašila zame, ker bi lahko imela slabe izkušnje zaradi drugih ljudi. Moja starša sta vedno na prvo mesto dala moje počutje, ne pa mnenja okolice.«

Več v reviji Zarja Jana št. 2, 14. 1. 2020