jelincic monika selitev gp4 Svet24.si

FOTO: Tako se je Zmago znebil Monike in njenih ...

ENERGIJE Dobra karma

Za optimalno delovanje: energijska napoved od 13. ...

horoskop_astrologija Svet24.si

Horoskop za petek, 13. decembra

Konji, kraj, janez sabolek - sabla Svet24.si

Inšpekcija obupala nad konji – menda zato, ker ...

boginja Dobra karma

Petek 13. in njegovih 13 starodavnih keltskih ...

Tanja Balabanič Njena.si

Kmalu bo eno leto odkar ni samska

lucija Njena.si

Kaj se je po snemanju zgodilo med Lucijo in ...

Ljudje

Čas je, da poveva najino zgodbo

Za nami so dnevi, ko je Slovenija dihala s knjigo. Povabili smo se na obisk v Kreativno bazo, v ustvarjalno dnevno sobo sredi mesta, kjer se dva spoznata na dobre zgodbe. Na knjige. Maja in Mitja Čander. Ustvarjalni par, mož in žena, starša, kreativca. On direktor založbe Beletrina, ona direktorica Kreativne baze, družbe za komuniciranje in strateško svetovanje. Petinštirideset let štejeta. In čas je, pravita, da povesta vsak svojo in skupno zgodbo. Da podreta ograde, ki jih gradimo pred temo, ki se je bojimo. Pred temami, pred katerimi si zapiramo oči. Mitja v knjigi Slepec, ki je te dni izšla pri založbi Litera, piše: »Česa naj se na zalogo bojim, ko pa itak vem, da se bo končalo v temi.«

Avtor:

Urška Krišelj Grubar

Značke:

Svetla soba v tretjem nadstropju bivše Metalke. Mitja ob oknu gleda v telefon. Čisto od blizu. Samo nekaj odstotkov vida ima. Od rojstva poškodovan vidni živec. Zdi se mi, da mu je zoprno vsakič znova pojasnjevati, koliko vidi, ampak da bi se pretvarjal in slabovidnost celo skrival, mu nikoli ni prišlo na misel. Maja pozira fotografinji. Tako naravno se zdi, kot da to počne že vse življenje, a pove, da je prvič. Sede na novo komodo umetniškega tandema Vulgariswoodcut, ki ji je še posebej pri srcu. Pisarna Kreativne baze, kjer ustvarja zgodbe še s tremi sodelavkami, je opremljena kot dnevna soba. Kavč, preproga, slike, zbirka lončnic. Prostor izžareva Majino poklicanost, njen hobi, njen prosti čas, življenje. Niti trenutek več ga ne bi živela v prazno. Kot bi njen pogled uzrl temo, možnost prehitrega konca, ki ga je nedavno ozavestila. Všeč mi je, kako se giblje. Zadovoljna je s sabo, pomislim. Mitja po telefonu ureja več stvari hkrati. Od blizu. »Preden začnemo karkoli kombinirati, se moramo soočiti s svojimi lastnimi strahovi in željami, z utripom svojih teles in misli.« (Slepec, Litera 2019)

Mitja Čander: »Ne sklepava kompromisov iz ugodja.« Mitja sede na belo zofo, na kateri sta dve blazini v pikčastem vzorcu. Najprej sledi svojemu toku misli, kako je biti danes založnik. Delovati v zasebnem sektorju, ki zahteva prilagodljivost, dinamičnost. Samo z eno dejavnostjo ne bi šlo, je ugotovil že pred časom, zato počnejo dobro izbrani ljudje na kupu več projektov hkrati – knjižna produkcija založbe Beletrina, katere direktor je, predstavlja samo še tretjino celotne dejavnosti, vse drugo so različni evropski projekti, Biblos, dostopnost za ranljive skupine, »ker če odpove eno področje, nam jih ostane še nekaj. Če hočemo preživeti, moramo biti vpeti v evropski koncept.« Če hočemo preživeti, je pomembnih še toliko drugih reči, bosta kasneje povedala oba. Maja in Mitja, ki sta se sredi devetdesetih spoznala na študentskem časopisu Tribuna. Maja je bila študentka novinarstva, on študent primerjalne književnosti. Maja, ki medtem  pripravlja kavo, napol v šali doda: »Bil je moj prvi urednik.« »Tedaj sem živel s cimrom. S pesnikom Jurijem Hudolinom. In ko se nama je dokaj kmalu pridružila Maja, je bohemsko stanovanje spremenilo svojo naravo.« »Res sva imela srečo, da sva se našla,« doda Maja. »Visok, lep, nabrit, pameten, mil, prijazen, nikoli nadut. Kje so še taki moški pri 26 letih? Takoj sva se ujela. Sva rekla, če to ni to, potem nikoli ne bo.« Nato se je vse odvilo hitro. Zaroka, poroka ob ritmih Fake orkestra, pa kmalu zatem prvi sin Luka in dobra tri leta za njim še Andraž, nazadnje se je družini pridružil še maček Berti. Vseskozi pa vijuganje skozi življenje s precejšnjo hitrostjo. Oba sta prišleka, ona Korošica, on Štajerec. V Ljubljani sta uspela brez mreže stricev in drugih podpornikov ter ostala svobodna in individualno močna. »Ne sklepava kompromisov iz ugodja. Celo obratno, izpostaviva se, tvegava, kdaj tudi kasirava.« 

Več v reviji Zarja Jana št. 49, 3. 12. 2019