tekač Dobra karma

'Uf, stari! Daj mi povej, kako bi postal takšen, ...

mars, marsis Svet24.si

Pod površjem Marsa več vodnih teles

jansa nova24tv Reporter.si

Na strankarski televiziji SDS med intervjujem s ...

meja mejni prehod obrezje hrvaska bobo1 Svet24.si

Od danes iz obmejnih hrvaških županij v ...

Tomi Rumpf Necenzurirano

Počivalškovim se je sfižila nabava zaščitne ...

Melania Trump, melania, trump, melanija trump Odkrito.si

Kaj razkriva Melanijin podpis?

Lucija Ćirović Njena.si

Lucija Ćirović ima zabavno srčno izbranko

Ljudje

Človek je neraziskano vesolje

Njena zadnja predstava, ki sem jo videla (Ali: Strah ti poje dušo), me je vznemirila, se me dotaknila in me zasledovala še nekaj dni – prav zaradi njene neverjetne igre. Kako drži pozornost, kako je ves čas prisotna, tudi kadar je ni na prizorišču. Kako je glasna, tudi kadar molči. Kako te prevzame, da doživljaš njene stiske, solze, kako pretresen odhajaš iz gledališča. Vse to ti naredi Nataša Barbara Gračner.

Nataša, pred kratkim sem v zapuščenih prostorih Železniškega muzeja gledala vašo predstavo Ali: Strah ti poje dušo. Mi lahko poveste, kako ste se vživljali v vlogo Emmi?

Vživljanje v vlogo se, vsaj pri meni, vedno začne s prvim branjem teksta. Ko se spoznam z likom, ki mu kasneje posodim telo in dušo. In zanimivo je, da se ideje, ki mi takrat hodijo po glavi, skoraj praviloma prikradejo ponovno ob zaključku ustvarjanja. Kot da mi intuicija namigne, kakšen bo končni rezultat. Pri tej vlogi pa ni bilo tako, ker sem jo pred petimi leti že videla v podobi Brigitte Mire, v Fassbinderjevem filmu Vsi drugi se imenujejo Ali. Film mi je le bežno ostal v spominu, česar sem bila vesela, saj sem tako lahko neobremenjeno oblikovala svojo Emmi. Ponavadi analitično raziskujem tekst, kaj in kako razmišlja moj lik. Razčlenjujem in premetavam besede, kompliciram in izdelujem relief osebe, da bi ob vstopu na prvo vajo na odru lahko zaživela. Tukaj pa je bil tekst tako neskončno preprost, da nisem imela kaj razčlenjevati. Morala sem mu samo slediti. In se morda močneje fizično preobraziti kot pri drugih vlogah. Kot da bi zunanja podoba risala njeno notranjost. Ponavadi se vloge lotevam ravno nasprotno. Njen način hoje, govora, vse je bolj mehko, milo in zamolklo, altovsko obarvano. Nobenih zaletavanj, ampak umirjen ritem, ki ga kasneje razburka neodobravanje okolice in domačih. V gledališču sem poiskala delovni kostum, ki je ostal tudi končni kostum prvega dela naše predstave. Prastara srajca, krilo, razvlečena volnena jopa in hudo znošeni čevlji so mi jo še bolj približali. In ko sem našla še pravo lasuljo, je bilo, kot da sem se prelevila v nekoga, ki ga zelo dobro poznam, ampak je čisto drugačen, kot se ga spominjam. Ne vem, ne znam razložiti. Kot da me je ona naselila, kot si je zamislila, jaz pa sem jo ubogala in ji sledila. (smeh) Seveda pa Emmi nisem ustvarila sama, ampak se je rodila iz odnosa z Alijem. Z Iztokom (Iztok Drabik Jug, ki igra Alija, op. a.) sva takoj začutila, da gre za krhko tkanje in da bi kakršnakoli izvedbena grobost ubila ljubezen, za katero se borita. O tem se nisva pogovarjala, bilo je samoumevno. Res je bilo lepo potovanje.

Emmi je čistilka, zaljubi se v priseljenca, Maročana Alija, dosti mlajšega od nje, vsi so proti, od hčere do sodelavk, sosedov. Ste kdaj doživljali takšne zavrnitve, pritiske okolice, izločenost?

Nikoli.

Kako se vas dotika problematika priseljencev, migrantov – ekonomskih, političnih, kakšno mnenje imate o tem? Žičnate ograje, strah pred migranti?

Zdaj zdaj bodo Slovenijo preplavili plakati, ki opozarjajo, da naj pazimo na svoje hišne ljubljenčke, ker bodo pokale petarde in bodo živalce prestrašene. Ob večerji gledamo poročila, kjer poročajo o truplih migrantov, ki so jih potegnili iz Kolpe. Zdrznemo se, za trenutek zamislimo in nadaljujemo z desertom. Čeprav občutki groze, panika, spremenjen način življenja ljudi, ki bežijo pred smrtjo, porušeno življenjsko ravnovesje družbene realnosti vpliva na nas, ne zmoremo globlje empatije, ker se bojimo za lastno življenje. Potem bo pa za nas premalo. Česa? Kisika, hrane, služb? Žičnate ograje za ljudi, ki bežijo pred vojno in si rešujejo gola življenja. Prosim?? In ja, nisem ena teh, ki pravijo, da so begunci sami poštenjaki. Begunci smo mi, če bi bežali. Mi. Ljudje. Z lepimi in manj lepimi lastnostmi. Le da je razlika med nami enormna. Mi živimo v miru, njihovo osnovno stanje pa sta smrtna groza in strah. Kot bi rekel Ali: strah ti poje dušo. In ne obsojam ljudi, ki živijo v bližini migrantskih poti. Tudi njihov strah je upravičen. Bojimo se neznanega. Se mi pa zdi odnos države do te problematike grozljiv.

Kolikokrat ste se v življenju spopadali s strahovi?

Ne bi vedela, najbrž me spremljajo skozi vse življenje. V trenutkih, ko precenjujem težavnost situacije in podcenjujem svoje zmožnosti, začenjam dvomiti o sebi. To me hromi in jezi, zato se skušam čim hitreje izviti iz primeža, ki najeda mojo samozavest. Nisem preveč boječ človek. Če moram povedati kak primer, se dobro spomnim potovanja v Peru. Na letalu sem se kar naenkrat zavedela, da imam doma dve leti starega otroka in da pod nobenim pogojem ne smem umreti. Ne jem pomirjeval, takrat sem jih pa potrebovala. Nemoč me ubija. Nezmožnost kontrole nad lastnim življenjem me dela nestrpno, po drugi strani me pa zdravi. 

Več v reviji Zarja Jana št. 48, 26. 11. 2019