Charles Baudelaire Svet24.si

Končno razkrita zadnja kitica 150 let stare ...

vino Dobra karma

22 jasnih mislih, ki pa jih razumejo le redki

cisterna, viadukt malence Svet24.si

VIDEO: Tako je s corso trčil v tovornjak, ki je ...

avstrijska vojska, vojaški pes Svet24.si

Pri pesjakih v vojašnici našli truplo vojaka, ...

monika krt Dobra karma

Naša čutila so nam v pogubo ali v veselje

lea sirk, pop tv Njena.si

Presenetljiva oznanitev Lee Sirk

bratje klobasa Njena.si

To je starejši brat dvojčkov Klobasa

Ljudje

V modi sem doma in na pravem mestu

Spoznali smo ga pred petnajstimi leti kot pevca v bitki talentov, ga izbrali za slovenskega predstavnika na Evroviziji, stroka ga je nagradila tako na Slovenski popevki kot Melodijah morja in sonca, nato pa se je od glasbe in študija filozofije obrnil k modi in jo mahnil v krasni novi svet na študij modnega novinarstva v London. Ulovili smo ga na obisku v Sloveniji, kamor je priletel iz Pariza, kjer živi in dela že peto leto. Medeni tedni s francosko prestolnico so torej mimo, mu pa prestolnica omogoča delo z velikimi imeni, za znamke v samem vrhu modne industrije. V modi je doma in končno na pravem mestu.

Sedem mesecev ga ni bilo v Ljubljani in zdi se mu, da je vse drugače. To je najdaljše obdobje, ko ni stopil na ulice naše prestolnice, zato so spremembe videti še večje. »To je tako kot s strahovi – dokler se ne spopadeš z njimi, so videti vedno večji.«

Česa pa vas je najbolj strah?

Malo stvari zares. Strahovi so celo dobri, ker ti pomagajo preprečiti nepotrebne situacije, strahovi niso vedno slabi. Ne strinjam se s strategijo bežanja pred njimi.

Vidim, da ste prišli s knjigo ...

To je ena prvih knjig Brine Svit iz leta 1984, ki sem jo v antikvariatu čakal dobra tri leta. Obdržali so me v mislih in zdaj je prišla. Ponovno jo berem po desetih letih. Literatura je kompas. Imam par knjig, ki so zelo vplivale na moje življenje in mi včasih kazale pot. V vsakem obdobju te nekatere knjige najdejo: med ljubimi avtorji je gotovo Brina Svit, Konci in kraji Ifigenije Simonović pa so bili verjetno najmočnejše zdravilo ob odhodu v London. Ko greš od doma in nisi nikjer več doma, se moraš obdajati z ljudmi, ki so šli ter preživeli podobne poti. Zato mi je ta »izseljenska« literatura zelo blizu.

Verjetno je nekaj tesnobe, ko greš od doma – čeprav se zdi, da mladi z lahkoto odfrčijo na tuje?

V teh situacijah si resnično sam. Slovenci smo zelo nevajeni biti sami, ker smo bili tako vzgojeni. Vsaj jaz, še otrok socializma. V tujini pa je samost dejstvo, ne izbira. Zato se začneš obdajati s stvarmi, ki ti pomagajo skozi ta čustva. Strah je dobra stvar in vseh, ki se odpravljajo v tujino, bi jih moralo biti strah. Pravljica o tem, kaj vse tujina je, je res to – bajka! Ko jo živiš, jo zelo drugače dojemaš.

Strah mora biti prisoten zato, da te obvaruje. V Sloveniji živimo v zelo varnem okolju, v sicer vedno manj zaprtem, ampak še vedno varno zaprtem, zunaj pa je ...

Kruto?

Ne, nočem strašiti, ampak je že statistično gledano v večjem okolju več pošasti. Matematika.

Na kakšni vaši fotografiji na instagramu sem zaslutila to samoto ... V velikem mestu, kot je Pariz, je verjetno samota nekaj neizbežnega?

Tako je in to ni nič slabega. Zagotovo pa je nismo vajeni. Samota s sabo prinese drug spekter izkušenj, čustev, preživetvenih zmožnosti – vse to je zelo dobro. Pred pol leta sem v Parizu na ambasadi prvič slišal Boruta Pahorja govoriti v živo. Kot običajno sem bil precej kritičen, vendar me je navdušil v delu, ko pravi: vsi govorimo o begu možganov v tujino, o begu Slovencev v tujino, kot da je to nekaj slabega. Vsi bežijo ... Že ta beseda ima negativen prizvok. Njegovo razmišljanje je slonelo na tem, da je slovenstvo ideja in da smo se za to morali od nekdaj boriti. Ljudje, ki so odhajali v  tujino, so nekako odposlanci Slovenije, dokler se želijo identificirati s slovenskim duhom. In to se mi zdi ključno. Da se v Parizu pogovarjamo o Brini Svit, v Londonu o Ifigeniji Simonović, da slovenska literatura živi in da so bila moja darila v zadnjih desetih letih vedno slovenska dela, prevedena v francoščino ali angleščino – tako se ohranja in širi slovenstvo. Ljudem v tujini, ki se jim naposled želiš odkriti, želiš pojasniti, od kod prihajaš. Prihajaš iz ene literarne zapuščine, kulturnega okolja, ki ga je težko razložiti. Pri tem ti literatura lahko pomaga.

Se Slovenci v Parizu povezujete?

Obstaja društvo Vtis, v katerem delujejo zagnani mladi Slovenci, in so izjemno aktivni povsod po svetu.

Vodilni motiv v vašem življenju je, da verjamete, da se pravi ljudje v življenju med seboj zavohajo. Še vedno dobro vohate?

Absolutno! Mislim, da je pri tem najpomembnejša intuicija. Edino, v kar zares verjamem, je, da so naše misli organske. Kar mislimo, je izraženo v svetu in vpliva na svet. Ko govorim o vohanju, si morda kdo predstavlja ovčarja, ki ves čas hodi po svetu in išče – to ni povsem res, verjamem pa v privlak energij in da se pravi ljudje najdejo. Morda ne vedno v pravem času, a naposled se.

Kako je kaj danes v Parizu?

Pariz je fasada. Izjemno lepa, načrtovana, narisana, spolirana, ustvarjena s pravo dramaturgijo. Pariz je čudovita kulisa. Ostajam v njem ne zaradi mesta, ampak zaradi stvari, ki mi jih omogoča početi. Za to sem izjemno hvaležen, vendar se moja navezanost na Pariz ustavi pri moji navezanosti na službo. Vsake toliko me udari okoli ušes, ampak živiva v simbiozi. (smeh)

Vsakič ko se preseliš v mesto, ki ga gradiš v oblakih, že vnaprej veš, da boš razočaran. Z Londonom sem imel podobno izkušnjo.

Pariz je počasen, je mesto, v katerega se greš umirit. V njem imam par svojih neturističnih točk: območje okoli Notre Dame z majhnimi knjigarnami, ena izmed njih je posvečena alpski literaturi, všeč mi je nekaj skritih, intimnih vrtov. Moj košček mesta je še vedno v Neuillyju – petnajst minut od Elizejskih poljan, kamor hodim plavat vsak teden in kjer je tudi Bolonjski gozd. Tam se lahko sprehajam ure in ure brez postanka.

Je bitka za stanovanja res tako strašljiva, da se kolone čakajočih za eno najemniško stanovanje vlečejo po stopnicah in celo okoli stavbe?

Ja, res! Če vidiš koga, ki se zelo srdito oklepa svoje mape, je to gotovo nekdo, ki išče svoje stanovanje. Ko greš na ogled stanovanja, moraš imeti pripravljene vse dokumente, od kopije potnega lista do pogodbe o zaposlitvi, zadnjih odrezkov z davčne – za vsak ogled stanovanja. Če ti je stanovanje všeč, oddaš svojo mapo in postaneš eden od tridesetih ali štiridesetih, ki se potegujejo za tisto stanovanje. Od lastnika je odvisno, katero mapo izbere. Tako da je to v resnici kasting (avdicija, op. a.), ki pa favorizira pare. Vedno, kadar sem »izgubil« stanovanje, je bilo zato, ker si ga je želel par. Dve plači sta verjetno boljši kot ena.

To je verjetno tudi edino okolje, kjer te, potem ko vidijo v imenu vse šumnike, vprašajo, ali si iz Jugoslavije. To prav požgečka, je nostalgično.

Več v reviji Zarja/Jana, št. 45, 5. 11. 2019