Charles Baudelaire Svet24.si

Končno razkrita zadnja kitica 150 let stare ...

vino Dobra karma

22 jasnih mislih, ki pa jih razumejo le redki

cisterna, viadukt malence Svet24.si

VIDEO: Tako je s corso trčil v tovornjak, ki je ...

avstrijska vojska, vojaški pes Svet24.si

Pri pesjakih v vojašnici našli truplo vojaka, ...

monika krt Dobra karma

Naša čutila so nam v pogubo ali v veselje

lea sirk, pop tv Njena.si

Presenetljiva oznanitev Lee Sirk

bratje klobasa Njena.si

To je starejši brat dvojčkov Klobasa

Odklenjeno

O treh vrečah denarja, ki bi jih moral imeti vsak

Ana in Mitja Vezovišek, finančna strokovnjaka

Avtor:

Alenka Sivka

Značke:

Ano Vezovišek sem videla na predavanju pred nekaj leti in že takrat sem si zapomnila nekaj njenih nasvetov o tem, kako naj si partnerja razdelita skupne finance. Zdaj sta z možem Mitjem napisala knjigo Adijo, finančni stres. Mislim, da ni človeka, ki ne bi bil v finančnem stresu – tudi tisti, ki ima denarja »preveč«. Kaj šele tisti, ki ga ima premalo. V knjigi sta se Ana in Mitja lotila kar 39 mitov o denarju, ki ne držijo. Zame pa so bila najbolj poučna poglavja o treh denarnih vrečah, o katerih sem brala prvič – pa ne maram finančnih priročnikov. Ugotovila sem, da sem »finančni otrok«, saj niti slučajno ne delim denarja po principu 80 plus 10 plus 10. Finančna strokovnjaka sem prosila, naj bosta med pogovorom čim bolj konkretna.

Moški menda na finance gledajo in jih dojemajo čisto drugače kot ženske.

Mitja: Moški so z Marsa, ženske so z Venere, pravijo, in to opažava tudi midva z Ano. Ugotovila sva, da imava tudi v knjigi različne razlage določenih stvari. V poslu se to vidi tako, da kakšni najini stranki kaj pojasnim, pa me ne razume. Potem ji isto pojasni Ana, a z drugimi besedami, in jo razume. Tako sva tudi poskušala razložiti teh 39 mitov. Midva se namreč ne razlikujeva po vsebini, tu se strinjava, ampak v načinu podajanja, razlaganja te vsebine. Ključna stvar pa je, da človek po tem, ko razume, tudi ukrepa.

Ana: Razlika med moškimi in ženskami je ta, da smo ženske navadno bolj empatične, sočutne, odnašajo nas čustva. Pri financah se to zelo pozna. Pri moških pa bolj deluje razum. Ko moški pride k nama, se vede, kot da je investitor. Tudi če je po najini knjigi »finančni otrok«.

Mitja: Moški težko reče, da potrebuje pomoč. Noče priznati, da je v stiski.

Ana: Ko pa vstopi ženska, jo samo vprašaš, kako je, pa se zlomi.

Mitja: Moški si bo prenesel knjigo ABC investiranja, pa če bo še v taki finančni godlji, ženska pa o tem, kako priti iz meseca v mesec.

Po vajini knjigi sodim v skupino »finančni otrok«. Ko smo še morali sami pisati dohodninske obrazce, sem jih nosila k strokovnjaku.

Mitja: Ločiti moramo finančno znanje in finančno stanje. Po znanju, torej finančni pismenosti, Slovenci nič ne izstopamo od svetovnega povprečja, sodimo med zelo finančno nepismene.

Ana: V svetu velja, da je 75 odstotkov ljudi finančno nepismenih oziroma sodijo med »finančne otroke«.

Mitja: Pri finančnem stanju pa – morda je nekdo finančno nepismen, pa je hkrati finančno zrel. Primer: če podedujete nekaj denarja, vas to lahko vrže visoko na lestvico finančne starosti. A vprašanje je, kaj boste naredili s tem denarjem. Če ne znate z njim, boste padli navzdol.

Koliko časa se ukvarjata s financami?

Mitja: Z denarjem se ukvarjam 18 let, Ani pa teče dvajseto leto.

Sta se tako tudi spoznala?

Ana in Mitja (smeh): Ja! Pred 14 leti.

Mitja: Jaz sem hotel, da bi postala moja stranka, pa ni šlo. (smeh) Postala je žena. Vsi mislijo, da sva se rodila s tem znanjem in da nisva delala napak. Veliko mitov sva ovrgla sama, na svojih napakah, še več pa na napakah najinih strank.

Ana: Najpogostejša napaka v miselnosti ljudi je, da so prepričani, da če bi imeli več denarja, bi z njim drugače ravnali in živeli bistveno drugače. Nama izkušnje kažejo drugače. Če dobiš povišico v službi, morda dva meseca, tri živiš malo drugače, potem pa si spet na istem. Višje ko greš na denarni lestvici, večje so tvoje potrebe, višji so krediti, višji je tvoj standard.

Kot znameniti stavek Boruta Pahorja, da s 3000 evri ne more preživeti.

Mitja: Če bi mu dali 4000 evrov, bi rekel, da z njimi pa lahko naredi vse. Čez pol leta pa s 4000 evri ne bi mogel preživeti. Tako kot študent lahko najprej živi s 300 evri štipendije, ko se zaposli, pa mu 700 evrov ni dovolj.

Ana: Obstajajo pravila, ki se navezujejo na vreče: od sto odstotkov prihodkov, ki jih dobiš mesečno, moraš denar razdeliti na 80 plus 10 plus 10. Na tri denarne vreče. 80 odstotkov moraš razporediti skozi mesec, deset jih daš v vrečo za dolgoročne cilje (tipičen je pokojnina), deset pa v vrečo za kratkoročne (dopust, zavarovanje avtomobila). Če to počneš že kot študent, potem to z lahkoto preneseš na čas, ko že dobivaš plačo. In potem nikoli ne začneš živeti nad svojimi zmožnostmi in tudi ne pride do tega, da nimaš.

Za katere tri vreče moramo poskrbeti?

Mitja: Transakcijska vreča, ta je za sproti, je najmanjša. Je kot tista najmanjša plastična vrečka za sadje, ki jo dobimo v trgovini. Malo večja – v velikosti tiste, v kateri v trgovini naložimo špecerijo – je likvidnostna vreča, služi nam kot rezerva za slabe čase. 

Če izgubimo službo, na primer, za dopust, vse kratkoročne cilje – zavarovanje za avto, kar je enkrat na leto. Potem je pa še tretja, največja vreča, velika kot tiste črne za smeti – naložbena vreča. Iz nje bomo financirali našo pokojnino, morda vikend, šolnino za otroke ...

Predstavljala sem si ravno nasprotno – da je prva vreča največja! In preostali dve majhni.

Ana: Saj, tako je tudi v praksi. In ko greš proti pokojnini, nimaš nič.

Mitja: Vtem je problem. Najprej je pomembno, da znaš razporediti svoj denar. Šele potem moraš vedeti, kaj je v vrečah, kakšni produkti. V likvidnostni vreči, ki je za rezervo in za letno zavarovanje, ne boš imel delnic. Ker ne veš, koliko bodo takrat vredne. Delnice so v največji, naložbeni vreči, ker boš ta denar potreboval čez deset ali dvajset let.

Iz likvidnostne vreče ne jemlješ nič. Ta je prepovedana. Ali moraš začeti dajati denar v vreče, ko si mlad?

Ana: Ja, prej ko jih začneš polniti, bolje je. A pomembno je, da moraš najprej urediti transakcijsko vrečo. To pomeni, da ne smeš imeti limita. To je prvo pravilo, prvi korak. Ker je to najdražja oblika financiranja.

Mitja: Denarja v tej vreči mora biti res samo za plačilo stroškov. Ker je obrestna mera na tem računu nič, inflacija pa je dvoodstotna, torej izgubljamo denar.

Za transakcijsko vrečo potrebujemo torej samo transakcijski, plačilni račun, kaj pa za likvidnostno?

Mitja: Varčevalni račun. Ta je najprimernejši za večino ljudi. Pomembno je, da ločimo en denar od drugega. In denar v likvidnostni vreči je hitro dostopen. Ko se pokvari avto, vzameš iz te vreče.

Kaj pa tretja vreča?

Mitja: Ta je za dolgoročne cilje in tam je produktov, kolikor želite. Glavni interes finančne industrije je, da služi z njimi in z neznanjem ljudi. Zato je na nas, da se izobrazimo in potem šele izbiramo med skladi, pokojninskimi zavarovanji, delnicami, obveznicami, zlatom, kriptovalutami, nepremičninami, umetninami ...

Pa se da tudi pri minimalni plači prihraniti za drugi dve vreči?

Ana: Ne gre samo za to, ali lahko prihranimo. Vedno se bodo našli ljudje, ki lahko. Ljudi raje učim, da stremijo k povišanju prihodkov – nikjer ne piše, da moraš ostati pri tem, kjer si danes, treba je izkoristiti svoj potencial.

Mitja: Tudi Ana je nekoč imela minimalno plačo.

Ana: Izziv je, če imam 750 evrov plače, od tega je lizinga za 400 evrov in bencina za 200. Ob takšni plači ne moremo imeti lizinga, ker potem nimamo kaj jesti. Standard je treba prilagoditi.

Mitja: Navzgor se je lahko prilagoditi standardu, navzdol pa zelo težko. Ob moji prvi plači, ki je bila 50 evrov višja od minimalne, sem imel zelo star avto, vozil sem se iz Zasavja, kasneje sem živel v garsonjeri v Ljubljani s cimrom. Drugače ni šlo.

Kakšne težave imamo Slovenci z denarjem?

Ana: Slovenci smo zelo dobri potrošniki, trgovski centri so ves čas polni.

Mitja: Sicer večina Slovencev varčuje v bankah, kar ni pametno. Povprečen Slovenec ima neto 19.000 evrov premoženja. V bankah, skladih, delnicah ... In večina ga ima v banki. Tam denar kopni.

Ana: A to je povprečje, večina tega denarja nima.

Mitja: Slovenci smo tudi zelo nagnjeni k prevaram – od Catch the cash, Forexa ... Enkrat se ujamemo na limanice in potem je konec.

Tri vreče so torej osnova.

Mitja: Ja, res je, in te določajo vašo starost. In to, koliko imate dolgov.

Ana: Dolgove ločimo na dobre in slabe – dobri krediti so stanovanjski, ker si pač kupuješ nekaj dolgoročnega, imaš premoženje, pa investicija v npr. računalnik, če z njim služiš. Drugo so vse slabi dolgovi, lizingi, limiti, potrošniški krediti, telefoni na obroke ... To kupimo, a si tega v resnici ne moremo privoščiti.

Banka si želi stranke v limitu. »Ko sem delala v banki, je neka gospa že drugič prišla po potrošniški kredit. Želela sem ji svetovati, naj tega ne počne, pa so mi rekli, naj ji samo dam kredit in naj se ne ukvarjam z njenimi težavami. In ugotovila sem, da to ni zame. Banka si želi, da je stranka v limitu. Zato danes rajši ljudem pomagam iz težav, in to dolgoročno.«

Ana je specializirana za osebni proračun in financiranje – svetuje, kako se varno zadolžiti, je »finančni coach« (finančna učiteljica). Mitja pa skrbi za varčevanje in investicije. Pravita, da Ana skrbi za »otroke«, Mitja pa za pozitivni del, za »odrasle«, kam naj vložijo denar iz tretje vreče. Mitja je »wealth manager« (upravljavec premoženja, op. a.).

Mit: Ni treba investirati. »Investirati je treba, če želimo ohraniti vrednost denarja. Sploh za dolgoročne cilje, za pokojnino, šolnino za otroke ..., druge možnosti ni,« je prepričan Mitja.

Mitjev nasvet: »Nastavi si ogledalo, izračunaj si finančno starost. Potem si naredi finančni načrt – do kam želiš priti. Osebne finance se stalno spreminjajo. Stalno jih je treba upravljati. In ne imeti strahu pred investiranjem. To je izziv. Ne bežite pred tem. Mi moramo odločati o denarju, ne denar o nas.«

Anin nasvet: (ali podpis v fotko) »Kako gospodarno ravnati z denarjem, nas ni naučil nihče. Tudi višina izobrazbe ne vpliva na to. Zato se tega ni treba sramovati.«

Obljavljeno v reviji Zarja Jana, št. 44, 29. 10. 2019