Charles Baudelaire Svet24.si

Končno razkrita zadnja kitica 150 let stare ...

vino Dobra karma

22 jasnih mislih, ki pa jih razumejo le redki

cisterna, viadukt malence Svet24.si

VIDEO: Tako je s corso trčil v tovornjak, ki je ...

avstrijska vojska, vojaški pes Svet24.si

Pri pesjakih v vojašnici našli truplo vojaka, ...

monika krt Dobra karma

Naša čutila so nam v pogubo ali v veselje

lea sirk, pop tv Njena.si

Presenetljiva oznanitev Lee Sirk

bratje klobasa Njena.si

To je starejši brat dvojčkov Klobasa

Ljudje

Vse življenje iščeš prave tone

Izjemna nadarjenost, značajna osebnost, predvsem pa trdo delo – vse to je bilo potrebno, da je operna pevka Monika Bohinec postala članica Dunajske državne opere, ene najuglednejših glasbenih hiš na svetu. Danes tam poje ob velikih opernih zvezdah in je izjemno cenjena, kot potrjujejo tuji kritiki. Sama to opiše kratko in preprosto: uresničile so se ji sanje!

Avtor:

Stane Mažgon

Značke:

 Na programu Dunajske državne opere je bila septembra Verdijeva opera Trubadur. Zanjo poznavalci slikovito pravijo, da je pevsko tako zahtevna, da za dobro izvedbo ni potrebno nič drugega kot – štirje najboljši pevci na svetu. Pevske vloge so zelo zahtevne, z velikim razponom, koloraturami in dolgimi dueti. Eno glavnih vlog, Azuceno, je v predstavi pela slovenska mezzosopranistka Monika Bohinec. Torej že imamo odgovor, s kako vrhunsko pevko smo se imeli priložnost pogovarjati! Ob njej je v vlogi Manrica nastopil tenorist Yusif Eyvazov.

Monika Bohinec v dunajski operi redno nastopa že od leta 2011. Kadar stopi na oder, lahko začutimo karizmo velike umetnice. V pogovoru pa smo spoznali še njen veseli značaj in prijaznost, s katero nam je dovolila vstopiti v svoj svet, kar je pravi privilegij. In, mimogrede, res je škoda, da naše umetnike, uspešne v tujini in obenem izjemne osebnosti, tako slabo poznamo ter premalo cenimo.

Vaša umetniška pot je bila polna preskokov in napredovanj. V kratkem ste prišli tja, kamor ste si najbolj želeli. Začeli pa ste …

Najprej naj povem, da ne prihajam iz glasbene družine. Moj oče je sicer občasno in ljubiteljsko igral klavir, a le za lasten užitek. Domači omenjajo mojo babico, ki je tudi zelo rada prepevala. Zase pa lahko le trdim, da se je pevski talent prebudil sam od sebe, kot nekakšna strast. Težko pojasnim, ljubezen do glasbe sem prinesla s sabo. Mama mi še danes pravi, da sem prej začela peti kot govoriti in da sem bila trmasta. Spominja se, kako sem se kot zelo majhna neke noči zbudila in začela prepevati pesmice, za katere sploh niso vedeli, kje in kdaj sem se jih naučila.

Glasbena šola je bila torej logična izbira?

Najprej sem se sicer vpisala na medicinsko srednjo šolo, a sem obenem začela obiskovati tudi srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Bilo je naporno, vendar sem vztrajala. Veliko bolje sem se počutila na glasbeni kot na medicinski šoli. In čutila sem, da je glas moje izrazno sredstvo. Tako sem se začela ob spodbudi učiteljice petja pripravljati na sprejemni izpit v Avstriji, v Salzburgu. Spet sta bili najpomembnejši moja trma in vztrajnost. Po drugi strani pa so se mi vtisnile v spomin besede moje učiteljice: »Iz nič še nikoli ni bilo nič in nikoli ne bo nič.« Povedano drugače: za uspeh je treba vedno trdo delati. Pri petju so vaje najpomembnejše. To je kot pri vrhunskem športu, brez treninga ni rezultata.

Več v reviji Zarja Jana, št. 44, 29. 10. 2019