Charles Baudelaire Svet24.si

Končno razkrita zadnja kitica 150 let stare ...

vino Dobra karma

22 jasnih mislih, ki pa jih razumejo le redki

cisterna, viadukt malence Svet24.si

VIDEO: Tako je s corso trčil v tovornjak, ki je ...

avstrijska vojska, vojaški pes Svet24.si

Pri pesjakih v vojašnici našli truplo vojaka, ...

monika krt Dobra karma

Naša čutila so nam v pogubo ali v veselje

lea sirk, pop tv Njena.si

Presenetljiva oznanitev Lee Sirk

bratje klobasa Njena.si

To je starejši brat dvojčkov Klobasa

Ljudje

Kilometri in kilometri bolečine

Izza mize vstane na videz krhka gospa in mi stisne roko. To je ženska, ki je prekolesarila 15.000 kilometrov po avstralskih brezpotjih, spala v šotoru v džungli in puščavi, kjer so mimo nje gomazele kače in druge nevarne živali, kjer 500 kilometrov naokrog ni bilo človeka, kjer bi lahko umrla brez vode, ker so organizatorji pot načrtovali iz pisarn, ne s terena, ženska, ki je padla prek krmila kolesa in z zlomljenimi rebri prekolesarila še skoraj 2.700 kilometrov. Jap, takšna herojinja je Bernarda Jurič.

Zakaj Avstralija? Najprej vprašam, zakaj jo vendar tako privlačijo avstralska brezpotja, puščava, vročina, nemogoče razmere, tekme, ki zahtevajo izjemno pripravljenost in pogum. »Pred desetimi leti sem šla prvič v Avstralijo, poslovno, nato pa še nekajkrat. Takrat sem bolj kot o kolesarjenju razmišljala o betonu, o katerem sem delala magisterij in bom doktorat, saj sem gradbenica. Na zahodni obali sem videla kolesarja, v tisti grozni vročini. Zaželela sem si prekolesariti Avstralijo. Prijatelj me je prepričeval, naj si to izbijem iz glave, a ga nisem poslušala. Našla sem dirko Indian Pacific Wheel Race – po smrti njenega pobudnika so jo iz race preimenovali v ride. To je kolesarjenje brez spremstva in pomoči, tudi brez prijavnine, in ta filozofija mi je bila všeč. Imeti moraš samo sledilca, napravo, ki je povezana s spletno stranjo, ta pa mora biti povezana s satelitom. Tako te lahko nadzorujejo na poti, da ne ubiraš bližnjic in vidijo, ali si še živ. Ne dobiš ne kapice ne diplome, sled pa je trajno zapisana. Všeč mi je koncept, da greš na pot brez spremstva in moraš preživeti sam. Pelješ in nosiš vso prtljago. Na sebi in na kolesu sem imela 12 litrov vode, pa še ene čevlje, ene kolesarske hlače, eno majico in razpadajoč rdeč nedrc.«

Da ne bi zgorela. In česa jo je bilo najbolj strah? Živali, ki bi jo lahko napadle, ljudi, ki bi ji lahko kaj naredili, kadar je spala na osamljenih delih poti? Z odgovorom me preseneti: »Najbolj me je bilo strah, da ne bi zgorela ali se zadušila v katerem od požarov, s katerimi skrbijo za podrast, da se ne bi preveč razširil evkaliptus. Požari se širijo po velikih površinah, moraš jih obvoziti. Spala sem tri, štiri ure na noč, vozila sem tudi ponoči. Neko noč sem prezrla luknjo, nepravilno reagirala, zletela prek krmila, zvila luč in aerobare z rebri premaknila za kakšnih deset centimetrov, sezulo me je, čevlji so ostali vpeti na kolesu. Zlomila sem si eno rebro in drugo nalomila. Po torbah sem iskala voltaren, a ga v temi nisem našla. Čez 20 kilometrov sem postavila šotor. Vse me je bolelo, v pol ure sem pojedla pet nalgesinov, težko sem dihala. Na tistem območju so bili požari, zrak je bil zadušljiv, ne vem, ali so mi solze zalivale oči zaradi dima ali zaradi bolečine. Res sem imela krizo, velikokrat sem morala  nositi kolo, ga dvigovati čez podrta drevesa in kamenje, skozi neprehoden gozd, divjino, bolečino sem čutila, čeprav sem jo globoko v sebi zatirala na vse mogoče načine. Nisem vedela, da je rebro zlomljeno. Voltaren mi je malo pomagal, tablete nalgesin sem pa dva dni jedla kot bombone. Spomnila sem se na Petro Majdič, ki mi je pred mojim 24-urnim tekom na Rogli rekla: 'Ko ti bo hudo, ti samo štej 1, 2, 3, 4, 5. Vem, da boš zmogla. Ženske zmoremo ogromno, več kot moški'. Nekaterih delov poti se sploh ne spomnim, očitno so se možgani takrat izklopili. Grbina poleg grbine, ki so me nabijale v glavo. V gozdu, skozi katerega sem morala, rastejo drevesa, ki povzročajo halucinacije. Divja vinska trta (wait-a-while vines, op. a.), ki visi kot novoletni okraski z dreves in ti zastira pot, ima kot kaktus tanke trne, ki – če končajo v tvoji koži –povzročajo zastrupitev. Tako da moraš paziti na cesto, ki velikokrat ni podobna cesti, da je ne zgrešiš, pa še na rastje ob njej.«

Jeklena lady. Kaj je vendar v njej, da se podaja na takšne poti? O čem razmišlja med kolesarjenjem? »Nalgesin in voltaren delata čudeže,« se smeji Bernarda. »To je obdobje slabega spanja, kolesariš po kamnih, brezpotjih, ves čas piha. Na prvi poti, leta 2018, sem imela krizo. Če bi imela telefon, da bi lahko poklicala domov, bi sporočila, da se ne grem več. A ni bilo signala,« se zasmeje. »A zakaj bi odnehala? Imela sem kraste na zadnjici, od vročine, potenja, vse se je zlepilo, nisem uporabljala kreme. Ko sem slekla hlače, sem z njimi potegnila dol tudi kožo. Takrat sem se naučila – brez kreme ne gre. Muhe ti pijejo kri. Za 45. rojstni dan me je na IPWR zbil tovornjak. Na RTR mi je kolesar, tudi sam udeleženec dirke, na 90. kilometru poškodoval menjalnik. A sem vztrajala. Ker vedno pridem nazaj boljša. Neke stvari zame sploh niso več pomembne. Ne šminkam se, ker bi se počutila utesnjeno. V tem navidezno popolnem svetu se velikokrat počutim kot v Faradayevi kletki. Mestni zrak mi ne ustreza več. Vsakič, ko se vrnem, se znebim več navlake. V Avstraliji pa so sama prostranstva, svoboda. Vse je tvoje, nikogar ni, ki bi te omejeval. Ponoči je nebo polno zvezd. Noro. Sončni vzhodi, sončni zahodi. Narava je divja, polno je živali, kač, krokodilov, pajkov, divjih konjev, divjega goveda, kamel ... A sem se kar nekako povezala z njimi, počutila sem se del njih. A prav lahko bi me to govedo tudi poteptalo.«

Geli, praški, misli. Kaj pa je jedla na tej poti? No, to, o čemer mi govori, zame sploh ni hrana: »Imela sem energijske gele, ogljikove hidrate za moč in mislije, ki sem jih zmešala s toplo vodo – če sem jo imela. Nisem izbirčna, znam preživeti z minimalnim. O kavi sem lahko samo sanjala, že tako sem imela 40 kilogramov tovora. Na sebi in na kolesu. Od tega 12 litrov vode, saj je bilo med posameznimi postajami tudi po 470 kilometrov brez vode.« Po poti jo je vodil garmin z vrisano potjo. »Z njim sem se tudi pogovarjala, zame je bil kot živa oseba,« se zasmeje.

Vozila ponoči, da je prihranila vodo. Bernarda je dostikrat vozila ponoči, da je prihranila vodo, ki je je povprečno spila osem litrov na dan. »Sem si jo pa tudi prečrpavala iz zajetij, jam, dodala sem tablete proti virusom in keramični filter je vodo prečistil. V tej vodi je bilo veliko mrtvih živali, bila je različnih barv, okusov, a težav zaradi nje nisem imela, niti prebavnih ne. Ko so čustva, želje in telo na isti valovni dolžini, potem ni ovire, ki bi mi preprečila pot do cilja. Liter in pol vode je bilo nedotakljive – prej bi spila urin kot popila to zalogo. Ali bom imela dovolj vode ali ne – to je bil stalen hazard na poti. Zato jo tudi doma dosti bolj cenim. Brez vode in brez zraka ne moremo preživeti. Morda se tega premalo zavedamo,« razmišlja.

Več v reviji Zarja Jana št. 43, 22.10.2019