martin sagner Svet24.si

Vinko Šimek je žalosten: umrl je Dudek

polna luna Dobra karma

Obrestovalo se vam bo, če na polno luno delate ...

alec baldwin, hilaria baldwin Svet24.si

Zvezdnikova žena doživela še drugi spontani splav

minimalna plača, delavec, denar Svet24.si

Kmalu bodo plače višje, a tudi računi

Vili Resnik-iskreno Nova Dobra karma

"Kaj sem preživljal kot otrok v reji, si ljudje ...

sandra Njena.si

Doma ima sanjskega moškega, a odhaja v šov ...

JAN IN TILEN KLOBASA Njena.si

Kdo se je znesel nad mamo dvojčkov Klobasa?!

Ljudje

Ljubezen na koncu poti

Martin je z 21. leti na začetku (očitno uspešne) poti, glavna junaka njegovega filma Alzheimer cafe pa nekje proti koncu. Ivan (93) in Jožica (87) preživljata jesen življenja v domu, ki je edini kraj, kjer se lahko njuna triinsedemdeset let dolga ljubezenska zgodba nadaljuje. Pa nikar o tem ne dvomite, kljub vsemu grdemu, kar ste zadnje čase slišali o domovih za upokojence. Od kod mlademu režiserju in scenaristu toliko razumevanja in naklonjenosti do starejših?

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Svojevrsten pokazatelj je bil že najin prvi zmenek. Joj, sem zamočil, pozabil sem, da ima babi rojstnodnevni žur, se je opravičeval. Se lahko zmeniva kdaj drugič? Prednost je namreč imela babi.  

Martin je zdaj v tretjem letniku režije na AGRFT, nagrajeni film pa je bil njegovo zaključno delo v drugem letniku. Pripoveduje Alzheimer cafe (tako se namreč imenujejo srečanja strokovnjakov, bolnikov z demenco in svojcev, ki jih organizira Spominčica) o demenci, sem vprašala, preden sem videla film. Ne, ne gre samo za to, pravi Martin.

Zgodba brez preteklosti. Martin noče povedati, v katerem ljubljanskem domu se odvija zgodba, ni pomembno, pravi. Dom je poznal, ker je Ivana in Jožico večkrat obiskal, okolje se mu je zdelo čedalje bolj fascinantno. Zakaj? »Zanimali so me staranje, ljubezen v kasnejših letih in vse lepo, pa tudi grdo, kar se ob tem dogaja. Domovi postajajo znani iz nekih šokantnih medijskih poročanj, jaz pa vidim, da je dom zanju optimalen,« pravi. Oba glavna junaka 18-minutnega dokumentarca sta na vozičku, oba potrebujeta 24-urno pozornost. Jožica še vstane in naredi nekaj korakov, Ivana morajo dvigniti iz postelje s posebnim dvigalom, da ga lahko položijo na voziček.

Sta se sama odločila, da gresta v dom? Na koncu ja, ni bilo druge izbire, pravi Martin. Niti na misel jima ni prišlo, da bi šel samo Ivan, Jožica pa bi ga obiskovala. Poznata se od njenega štirinajstega leta in nikoli se nista ločila. Martin je najprej film zastavil drugače, kot bolj splošno sliko o bivanju v domu, v katerem je bil nekaj časa tudi prostovoljec, a se je potem odločil, da se bo osredotočil na njuno ljubezensko zgodbo, ki je predstavljena brez preteklosti, nič torej ne izvemo, kako sta se spoznala, kaj sta v življenju počela, koliko otrok imata in ali vnuki hodijo redno na obisk. Kar izvemo, so utrinki iz njunega vsakdanjega življenja, ki povedo veliko, najbrž pa jih vsak gledalec vidi iz malce drugačnega zornega kota.

Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 15. 10. 2019