Jan Zon van Dorsten Svet24.si

FOTO: Družina je devet let ginila v kleti. To je ...

družina Svet24.si

Mariborska podjetnica: Danes sem svojo hčerko ...

karma Svet24.si

Je karma res naša neizbežna usoda?

Ruinerwold Svet24.si

Vedno večja zagonetka: Josef odklonil avstrijsko ...

indira ekić - tvoja video Odkrito.si

Indira dobila priložnost, da se vrne v najlepše ...

gaja prestor 7 sašo radej Njena.si

Slovenska pevka do ušes zaljubljena

simona Njena.si

Takšna je bila kmetica Simona pred enim letom

Ljudje

Ženska v srednjih letih gre na zmenek ...

Tri popolnoma različne ženske. Barbara, nekdanja televizijka, urednica in voditeljica, zdaj pa tudi pisateljica, soscenaristka Ene žlahtne štorije, preživela je dva infarkta in možgansko kap, a ostaja nepopravljiva optimistka. Maja, živahna, zgovorna Štajerka, igralka, po njenem mnenju preveč resnicoljubna, polna smeha in dobre energije. In Tinkara, skoraj najresnejša od vseh treh, čeprav najmlajša, na vsako vprašanje najde dolg in temeljit odgovor. In te tri tako različne ženske skupaj ustvarjajo predstavo Gola, po Barbarinem besedilu, a dovolijo, da jo režira in se z njimi ukvarja – moški. In včasih zaradi tega frči perje.

Avtor:

Alenka Sivka

Značke:

Barbara, vi ste avtorica besedila, Maja je znana igralka, kako je v predstavo »zašla« Tinkara Kovač?

Maja: Vsega sem kriva jaz! Barbari sem rekla, naj napiše besedilo zame. Barbara je zelo sposobna, a o sebi nima takega mnenja. Vse, kar naredi, naredi odlično. In ker na odru ne želim biti sama, besedilo pa dosti govori o glasbi ... Tinkara se mi zdi izjemno dobra pevka, z dobrimi besedili, odgovorna do glasbe, v predstavi vse poje a capella, brez spremljave. To bi si upal redkokdo.

Barbara: Glasba je bila predvidena z gramofona, a potem je beseda dala besedo in ... Maja je predlagala, da povabiva v predstavo kar živega avtorja z močnimi ženskimi besedili, in prva izbira je bila seveda Tinkara. Poslala sem ji besedilo, prebrala ga je, rekla je, da je ob njem jokala in se smejala in da potrjuje sodelovanje. Ko sem jo vprašala, zakaj, mi je odgovorila, da je v besedilu toliko naključnih podobnosti z njenim življenjem, da jo je to ganilo. Tinkara je prav osebno poznala žensko, po kateri ima glavni lik v mojem dramskem besedilu ime.

Tinkara: V tej zgodbi se čarobno povezujejo stvari, ki so povezane z mano in Koprom, v njej je omenjen bratranec mojega nonota, pa skupina Kameleoni, s katero sem bila vedno povezana. Danilo Kocjančič mi je napisal vso glasbo za moj prvi album. Kot otrok sem obiskala tudi vsa plesna prizorišča iz te zgodbe. Tako sem se lahko hitro poistovetila in začutila zgodbo. Opisuje čas mojega otroštva.

Se niste bali sprejeti igralskega izziva?

Tinkara: V življenju pridejo k tebi stvari, o katerih sploh ne razmišljaš, ampak čutiš in veš, da so prave. Ta pot je bila zame kompleksnejša, kot če bi dobila povabilo na kak glasbeni projekt, ampak to je dobro v življenju – moramo izstopiti iz cone udobja, da se naučimo novih stvari. Imam odlične mentorje in predvsem mentorice (smeh), ki me bodo uvedli v odrasli gledališki svet. Lani sem nastopala v gledališki predstavi v Kranju, a bolj kot pojoča, ne toliko kot govoreča mama. Igrala sem tudi v predstavici Mehurčki, tako da nekaj igralskih izkušenj že imam.

Maja: Tinkara ima toliko dobrih besedil, da smo imeli kaj izbirati.

Barbara: Pri tem nam je zelo dosti pomagal tudi režiser predstave, Vladimir Jurc.

Maja: Najprej smo hotele biti samo ženske, imeti režiserko ...

Barbara: A zdaj sem vesela, da je režiser moški. Ker bi lahko sicer zapadle v kalup.

Maja: Jaz sem sicer vesela, da režira Jurc, a ker sva skupaj ves čas že kot partnerja, se včasih hudo spreva.

Barbara: Delovno!

Maja: Delovno, delovno! Jaz sem trmasta in predstava je velik zalogaj.

O čem govori besedilo?

Barbara: Ženska naših let (pokaže na Majo in mene) se odpravi na zmenek.

Katerih naših let?

Barbara: Petdeset in nekaj čez, je že babica.

Maja: Samska ženska, ki ima za sabo ločitev ...

Barbara: Ženska kot ženska, nima kaj obleči, in medtem ko izbira obleko, se lišpa, premisli svoje življenje. Spoznamo, da je bila vse življenje na voljo drugim – tokrat pa skuša zunanje vplive odbiti.

Maja: To so kar grenke zgodbe. A sporočilo je, da čeprav so to Greto povozili z vseh strani ... aha, ne smem povedati. (smeh) Gre za žensko, ki se vedno pobere ... (nagajivo pogleda Barbaro in se nasmeje).

Barbara: To ni moja osebna zgodba, kakšen košček pa je seveda zraven. To so koščki zgodb vseh nas.

Maja: Pevko, ki se pripravlja na koncert, pa igra Tinkara. In jo tudi ves čas motijo zunanji dejavniki.

Tinkara: Delno igram samo sebe, vloga mi je blizu, a pevka, ki je na odru, je precej temperamentnejša kot jaz in se večkrat razjezi – morda se moram naučiti razjeziti in udariti po mizi tudi sama! (smeh)

Kako se ve tri počutite v svetu kot ženske?

Barbara: Dobro je biti ženska. Kljub vsemu je lahko to prednost. Itak zmoremo vse, kar znajo moški. (smeh) Pravzaprav ne vidim kakšne posebne razlike med moškim in žensko. Bolj gre za ustvarjanje vtisa, da morajo biti razlike. Razlike so sicer med ljudmi, ne glede na spol. Koliko priložnosti ima v življenju moški in koliko ženska, je odvisno od posameznika.

Ste v vaši karieri kdaj začutili razlikovanje po spolu?

Barbara: Nikoli. Nikoli se nisem kot ženska počutila kaj manj, morda celo nasprotno. Do kakšnega intervjuja sem morda celo lažje prišla. A to je problem moškega, ne moj. (smeh) Nikoli se mi ni zdelo, da ne morem zasesti nekega položaja zato, ker sem ženska. Je pa res, da ima ženska z otroki in družino več bremena, več prtljage. A ker se z družino ukvarjamo z veseljem in ljubeznijo, tega ne čutimo kot breme. Ali pa smo odpornejše. Če bi lahko, bi imela še več otrok.

Maja: Jaz se pa ne strinjam z Barbaro. Biti ženska ni enako kot biti moški. Ženske živijo dlje izključno zaradi garanja, ki ga dajo skozi, moški ga ne dajo četrtino toliko. In ženske niti ne morejo izbirati, ali uživajo v domu in družini, ali to rade počnejo ali ne, nekatere gotovo ne uživajo – a to pač morajo početi. Nimajo druge izbire. Če bi bila moški, bi se lahko bolj posvetila svojemu poklicu, branju, uživanju. Imam idealnega partnerja – 37 let živim z igralcem in ne bi ga zamenjala. A nismo enakovredni. Tudi plačani nismo enako. Ženske še nismo enakopravne. Marsikatera pade v depresijo, ker ji zmanjka kisika za dihanje.

Barbara: Bogve, kakšne travme in težave pa imajo moški. Morda se tudi kakšen moški ne počuti dobro v svoji koži. Glede na vlogo, ki jo ima. Če bi bila jaz moški, bi bila moja duša enaka.

Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 8. 10. 2019