panter Svet24.si

FOTO: Panter taval in vstopil v sobo 15-letnega ...

karma Svet24.si

Za svetovni uspeh so izvedeli po telefonu

uvodna nakupovanje Svet24.si

Nakup jesenske garderobe naj bo po nasvetu ...

prijave Svet24.si

Kdo ve, kam gledajo slovenski inšpektorji?

profimedia-0251964445 Odkrito.si

Kako nevarne so industrijsko predelane maščobe?

Luka Basi 1 AZPTD 1 Njena.si

Tudi mama Luke Basija je pevka

vatroslav tijan Njena.si

Ljubezen na vasi: Vatroslav utrpel hudo nesrečo!

Ljudje

Brez las sem si čisto všeč!

»Niti sama ne vem, kdaj jutra niso bila več tako sončna in kdaj si na poti v službo ob poslušanju radia v avtu nisem več pela,« je v enem od svojih zapisov na Facebooku zapisala Saša Gerčar, ženska, ki jo poznam in spremljam že nekaj let. Spoznala sem jo kot blondinko z gostimi lasmi, a mi je kasneje povedala, da je pričeske nenehno spreminjala. Nekega dne me je presenetila z objavo odličnih modnih fotografij, na katerih je bila povsem gologlava ali zgolj z ruto. Ker je bila od nekdaj posebna tudi kar se oblačenja tiče, sem predvidevala, da je pričeska del njenega modnega sloga. Resnica je bila povsem drugačna. Pred skoraj desetimi leti je povsem izgorela in med drugim zaradi tega izgubila lase.

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ in osebni arhiv

»A moram k frizerju,« je vprašala, ko sva se dogovarjali za tale pogovor. Kakšna frajerka, takole se zmore šaliti na svoj račun – izgubila pa je lase, za katere smo ženske ponavadi najbolj občutljive, sem pomislila. Saša je izgubo sprejela – kot del svojega sloga. »Še bolj sem prepoznavna,« se smeji. A za tak odnos so bila potrebna spoznanja, ki niso prišla čez noč.

Stres je bil moje življenje. »Rekla bi, da je stres moj način življenja. Že ko sem bila čisto majhna, sem vedno tekla, nenehno se mi je mudilo in vedno sem hotela biti točna. Vajena sem hitro živeti in nočem izgubljati časa. Vsi, ki me poznajo, vedo, da ne maram brezdelja. Še kadar gledam televizijo, zraven gonim sobno kolo ali pa pripravljam hrano. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da sem bila kar odvisna od tega tempa. V službi so mi vedno govorili, da sem hiperaktivna, ampak če te nenehno žene adrenalin, se tega niti ne zavedaš,« je začela svojo zgodbo. Petnajst let je vodila slovensko podjetje v lasti znanega ameriškega podjetja. Imela je službo, za katero bi si marsikdo lomil nohte, dobro plačo in bolj ali manj krasne šefe, je pripovedovala. Nenehno se je spoprijemala z najrazličnejšimi izzivi, če ni znala, se je naučila in stvari izpeljala. Dokler se ta tempo ni začel počasi ustavljati. »Ni bilo več rasti, izzivov, prišli so inšpektorji, zaposleni so postali nezadovoljni, za nameček pa je dobil še mož tumor na možganih. In kar naenkrat se mi je zdelo, da ne morem več krmariti med skrbjo za otroka, moža, službo in da mi preprosto ni več dovoljeno uživati. Američani so zahtevali, da zmanjšam ekipo, kar je bil zame spet nov udarec, ker smo se s sodelavci dobro razumeli, potem sem se bala še za svojo službo, samozavest mi je povsem upadla in vse je šlo samo še navzdol.« Tudi zdravstveno. »Najprej me je občasno bolel trebuh, sledili so zoboboli in nato še izpadanje las.« Imela je goste lase in frizerka jo je tolažila, da njene goste grive zdaj vsaj ne bo treba redčiti.

Na dnu. Avgusta 2010 ji je dokončno spodneslo tla pod nogami. Močan zobobol si je lajšala s protibolečinskimi tabletami, ker je bil njen zobozdravnik na dopustu, k drugemu pa ni hotela. A bilo je vedno huje, dokler ni bilo njenemu možu dovolj in jo je odpeljal v urgentno ambulanto. Vnetje se ji je razširilo na dlesni in pred resnejšo zastrupitvijo so jo obvarovali z dvema antibiotikoma. »Nevajena zdravil sem bila naslednji dan kot rožica, po treh dneh sem šla v službo, popoldne še v fitnes, zvečer pa sem doživela kolaps. Najprej sem dobila drisko, v postelji pa napad tresavice. Šla sem na urgenco in tam so ugotovili, da mi je padel kalij, zraven pa sem dobila še napad panike. Ker sem imela po tem še štiri take napade, sem začela hoditi od zdravnika do zdravnika. Začeli so mi govoriti o stresu, kar mi je povzročalo še večji stres. Vse se je začelo odvijati s tako hitrostjo, kup simptomov, slabost, omotica, kri v blatu, nenehen film in strahovi v moji glavi, postala sem še nespečna, pet tednov sem samo ležala v postelji in nisem mogla zaspati. Nihče ni ničesar ugotovil, razen očitnih dejstev – pomanjkanja vitaminov, mineralov, izpadanja las – to pa zame niso bile prave diagnoze. Iskala sem pravega zdravnika, metodo, sveti gral, a ga ni bilo. Kolega mi je svetoval, naj vzamem uspavalne tablete ali vsaj pol tabletke pomirjevala, jaz pa nisem hotela nobenih zdravil, dokler mi ne povedo, kaj je v resnici narobe z mano. Potem je ta kolega poklical nekega bioenergetika in se dogovoril za termin. Šla sem, ker mi je bilo nerodno reči ne. Klicala sva boga, ljubezen in svetlobo, čisto nič mu nisem verjela. Edino, kar sem se spraševala, je bilo, ali res kaj vidi, ali lahko ugotovi, da mislim, da je čudak. Ampak zgodilo se je, da sem takrat, ko sem prišla domov, oblečena, z očali na obrazu po dolgem času zaspala v dnevni sobi na kavču. Ne vem, kaj je naredil, ampak očitno mi je nekako  spraznil glavo. Nikoli več sicer nisem šla k njemu, sem pa začela verjeti, da bioenergetiki lahko pomagajo. Odtlej sem preskusila najrazličnejše metode, ajurvedo, bila sem pri Marjanu Ogorevcu, Domančičevih učencih, vsak mi je pomagal vsaj s kakšno mislijo ali stavkom.«

V novih čevljih. Težave s spanjem, hujšanjem in izpadanjem las so se vlekle dve leti – do nekega prelomnega vikenda. »V službi smo imeli pomemben seminar, očitno mi je povzročal velik krč v telesu. Vse stranke so bile na kupu, jaz pa tega nisem več marala, bila sem v veliki stiski. Ko sem sedla v avto, da bi se odpravila na prizorišče, se mi je v eni uri razvilo tako vnetje mehurja, da sem se vrnila domov. Dan pred tem sem si pobrila lase, imela sem lasuljo. Ko sem dan kasneje sedela v dnevni sobi – brez las, z vnetjem, je skozi okno posvetil še sončni žarek na mizico in razkril prah; rekla sem si, da je tudi moj dom umazan in da ne morem vzdrževati reda. Potem pa sem se zlomila, jokala sem in jokala. Naslednji dan sem klicala v službo, da grem na bolniško in da se ne bom več vrnila.« Takrat se je njeno življenje končno začelo spreminjati. Začela je redno hoditi na Šmarno goro, kupila si je psa, šlo ji je na bolje. »Po treh mesecih mi komisija ni več odobrila bolniške in vsi simptomi so se vrnili, kot bi prižgala vžigalico. Šla sem k psihiatru in predlagal mi je hospitalizacijo. 

Več v reviji Zarja Jana št. 37, 10.9.2019