panter Svet24.si

FOTO: Panter taval in vstopil v sobo 15-letnega ...

karma Svet24.si

Za svetovni uspeh so izvedeli po telefonu

uvodna nakupovanje Svet24.si

Nakup jesenske garderobe naj bo po nasvetu ...

prijave Svet24.si

Kdo ve, kam gledajo slovenski inšpektorji?

profimedia-0251964445 Odkrito.si

Kako nevarne so industrijsko predelane maščobe?

Luka Basi 1 AZPTD 1 Njena.si

Tudi mama Luke Basija je pevka

vatroslav tijan Njena.si

Ljubezen na vasi: Vatroslav utrpel hudo nesrečo!

Ljudje

Eterična olja niso za nepoučene!

Ne vem, zakaj se mi v zvezi s 45-letno Natašo Špiranec, veliko poznavalko aromaterapije iz Kobdilja na Krasu, po glavi neprestano podi rek »strup je v majhnih flaškah«. Res je majhna in drobna, deluje precej krhko, ukvarja pa se s pridobivanjem eteričnih olj, ki so v majhnih stekleničkah in izjemno močna. Eterična olja so lahko v neveščih rokah strup, z Natašinim bogatim znanjem o rastlinah pa postanejo domače zdravilo, ki olajša marsikatero tegobo. V njenih rastlinskih esencah je pomembna sestavina tudi ljubezen. Ljubezen in spoštovanje, ki ju Nataša čuti do vseh rastlin, pravzaprav do vse narave, bi rada prenesla na čim več ljudi, zato svoje veliko znanje nesebično deli. Zbrala ga je tudi v knjigi Aromaterapija, ki je izšla že pred štirimi leti in velja za najboljšo avtorsko knjigo s tega področja v Sloveniji.

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Kobdilj na Krasu, idilična vasica, iz katere se odpira fantastičen razgled na bolj znani Štanjel, je raj na zemlji. Tudi zato, ker so ljudje tam še povezani, kjer je sosed sosedu prijatelj. No, vsaj v veliki večini. Pred hišo, v kateri živi Nataša z družino, naju pričaka prijazen Bajsi. Labradorec, ki ponosno nosi svoje ime. Videti je, da so tudi v pasjem svetu kilogrami premo sorazmerni s količino dobrovoljnosti. Ko Bajsi naznanja najin prihod, mi pogled nehote uide na poštni nabiralnik. Tam vidim nalepljen verz: Iz zemlje ženejo kali, v svetlem soncu plod zori. Ljubo sonce, zemlja draga, za darove vama hvala! Obiskovalcu takoj postane jasno, v kakšno hišo je prišel.

Blokovski otrok. Na Bajsijevo prijazno lajanje se kmalu odzove njegova gospodarica Nataša, ki naju sprejme. Hiša je stara, z dušo, in Špiranec-Maurerjevi so pravi prebivalci zanjo. Gospodarica pove, da je rojena v Ljubljani in je pravi blokovski otrok. »Rojena sem bila v delavski družini, čeprav je mama visoko izobražena. Starša sta iz nič in z lastnimi rokami gradila hišo, vse proste ure sta preživela na gradbišču, jaz pa sem bila takrat že prava mala gospodinja, ki je pomagala po najboljših močeh. Starša sta me opremila z delovnimi navadami in skromnostjo. Saj veste tisto – potrpi malo, stisni zobe, pa bo!« Nataša je bila v šoli super odličnjakinja. »Vsi so mislili, da bom najmanj znanstvenica,« se hahlja ob spominih. »Mene pa je neskončno veselilo ležati v travi, opazovati žuželke in si izmišljevati zgodbe. Zgodbe so bile vedno moje ljube spremljevalke.«

Skoraj filozofinja. Zasanjano in precej posebno dekle je v iskanju smisla življenja vpisala študij filozofije. »Diplomirala nisem, ker me je dohitelo življenje, ki me je naučilo precej več kot fakulteta; poročila sem se, pri štiriindvajsetih sem postala mama, moja prvorojenka Taja je danes stara dvajset let, sin Vid pa je skoraj petnajstletnik.« Kljub družini je Nataša v sebi nosila nekakšen divji, prvinski klic, prevladala pa je »pridnica« v njej, ki je živela in se obnašala, kot so drugi pričakovali od nje. Potem pa se je zgodila hčerina bolezen. »Ko je bila stara pet let, je zbolela za epilepsijo,« se spominja Nataša.

Na deželo! Nataša je v soočenju s seboj ob hčerini bolezni dojela, da morajo korenito spremeniti življenje. »Odločila sem se, da gremo živet na vas, in saj veste, ko se človek v resnici odloči za pravo stvar, ga celo stvarstvo podpre pri odločitvi. Tudi mene je, saj sem v časopisnih oglasih zasledila hišo v Kobdilju. Od nekdaj sem si želela živeti na Krasu.« In so šli. Zaživeli so vaško življenje, Nataša pa se je intenzivno začela ukvarjati z izdelovanjem eteričnih olj. Svež zrak, spremenjen življenjski ritem, domače živali, vse to je pozdravilo Tajo, ki je danes zdrava dvajsetletnica. »Ni bilo tako preprosto, kot se zdajle sliši, ampak sva z možem zmogla.« Zvozila sta hčerino bolezen, zakona pa ne. »Dojela sva, da morava narazen, razšla sva se brez drame. Še danes smo prijatelji, oba imava nove partnerje. Veste, s človekom, s katerim imaš otroke, si vedno povezan, čeprav fizično ne živiš več skupaj. Vsak dan gledam to najino povezavo, najina otroka. Hvala bogu, da noben od naju ni posesiven človek in se je izšlo.« Kot v potrditev se oglasi Taja, ki sedi na kišti, no, po slovensko se reče zaboj, in spremlja pogovor, da je očetova druga partnerka njena druga mama in da se dobro razumejo. Mogoče pa bi Nataša skupaj z nekdanjim možem lahko delila izkušnje, kako se to naredi. Bi bilo veliko manj otroške bolečine!

Rožice ne govorijo. Na Krasu je s polnimi pljuči zaživela tudi Nataša. Dobesedno. Je namreč človek, ki nadpovprečno dobro voha, in to je pri njenem delu nadvse pomembno. »Na Krasu je fantastičen zrak, pa še polno zdravilnih rastlin raste tukaj,« navdušeno pripoveduje. »Na eni sami kraški gmajni je več rastlinskih vrst kot v celotni Nemčiji,« pove kot zanimivost in strastno doda, da se tega bogastva absolutno premalo zavedamo. »Tega ne znamo ceniti. Našo edinstveno naravo je treba varovati, in kar je najpomembnejše, otroke moramo naučiti, da bodo sobivali z njo!« Pravi, da bi rada pripovedovala svoje zgodbe skozi rastline. Hodila bi okoli, kot so včasih hodili bardi, želi si neposrednega stika z ljudmi. »Čutim, da sem nekakšen vezni člen med ljudmi in rastlinami. Rada bi delovala v obojestransko korist. Svoj dar za rastline bi rada združila s pripovedovanjem zgodb večjim skupinam ljudi, želim jim vsaditi ljubezen in spoštovanje do rastlin. Ljudi rada ozaveščam o tem, da nam dajejo ogromno – imamo jih za gradbeni material, uporabne so za kurjavo, dajejo nam kisik, so zdravilna, dajejo nam opojne dišave. Mi pa jih ne slišimo, ker so tihe …« jo je čisto po pesniško zaneslo.

Eterična olja. »Do 20. leta sem študirala rastline, se učila o njih in se družila z njimi v naravi. Potem sem spoznala eterična olja, ki so postala moja velika ljubezen. Eterična olja so mojstrstvo človeških rok in tega, kar proizvajajo rastline. Prava umetnost je, če znaš zaradi velike občutljivosti teh snovi iz rastlin pridobiti njihovo esenco. To zahteva popolno predanost in veliko fizičnega dela,« realno opiše svoje delo Nataša. »Ko sem bila stara 33 let, sva se s takratnim možem odločila, da ostanem doma, saj je Taja zaradi bolezni potrebovala 24-urni nadzor. »To je bilo potrebno, vendar me je kmalu začel glodati občutek, da dajem samo družini, drugim ljudem pa nič. To me ni izpolnjevalo. Takrat so v moje življenje prišla eterična olja, ki sem jih začela pridobivati ob pomoči mojega prvega učitelja destilacije dr. Milka Noviča.« In je počasi začela. Njen veliki vzornik je znani pater Simon Ašič, »ki je bil skromen mož, z velikim smislom za humor. In rastline je ljubil na način, kot jih ljubim jaz,« se razneži Nataša, »videl jih je skoraj kot osebe.«

Knjiga? Noben problem! Nataša Špiranec Maurer se je v letih spoznavanja in študija rastlin ter pridobivanja eteričnih olj v svojem poklicu izmojstrila. Svoje bogato znanje je posredovala na delavnicah o dišečih zdravilnih rastlinah. V Sloveniji tovrstne literature ni bilo, obstajal je le en ne prav posrečen prevod s to tematiko. Urednik založbe je Nataši ponudil, naj napiše knjigo. »Privolila sem brez premisleka, saj se mi je dobro zdelo, da nekdo prepozna in ceni moje znanje. O, moj bog, če bi takrat vedela, v kaj se spuščam!« se še danes prime za glavo Nataša, ko se spominja začetkov nastajanja knjige. »Čisto po pravici povem, da je bilo to nekaj, kar me je presegalo. Aromaterapija je preplet botanike, biologije, kemije, psihologije, nujno pa je tudi medicinsko znanje o človeškem telesu. Če tega ni, je lahko aromaterapija, zaradi moči eteričnih olj, nevarna,« resno razloži Nataša in opozori še na nekaj: »Eterična olja so izjemno močna in zahtevna za pridobivanje, zato jih je treba uporabljati varčno, previdno in s spoštovanjem. Nikakor niso za nepoučene. O njih obstaja veliko mitov, zavajanja in spodbujanja pretirane in površne uporabe.«

»Knjiga je zaradi težavnosti teme nastajala kar tri leta, večkrat sem hotela nehati, ampak sem na srečo spoznala dr. Damjana Janeša, profesorja na fakulteti za farmacijo, ki je velik strokovnjak za aromatične hlapne snovi, ki mi je veliko pomagal, od njega sem se tudi zelo veliko naučila in za to sem še danes hvaležna.« Knjiga, ki je temeljno delo o aromaterapiji v slovenščini, je izšla leta 2015.

Več v reviji Zarja/Jana št. 36, 3. 9. 2019.