panter Svet24.si

FOTO: Panter taval in vstopil v sobo 15-letnega ...

karma Svet24.si

Za svetovni uspeh so izvedeli po telefonu

uvodna nakupovanje Svet24.si

Nakup jesenske garderobe naj bo po nasvetu ...

prijave Svet24.si

Kdo ve, kam gledajo slovenski inšpektorji?

profimedia-0251964445 Odkrito.si

Kako nevarne so industrijsko predelane maščobe?

Luka Basi 1 AZPTD 1 Njena.si

Tudi mama Luke Basija je pevka

vatroslav tijan Njena.si

Ljubezen na vasi: Vatroslav utrpel hudo nesrečo!

Ljudje

Ne veš, kaj se bo zgodilo in kje boš na koncu pristal

Prej kot z letalom je letela z balonom. »Tako lepo je bilo, občudovala sem naravo in čutila neverjeten mir,« pravi balonarka Gabriela Slavec, brazilska Slovenka, ki že nekaj let tekmuje za Slovenijo. Svojim imenitnim dosežkom je pred nekaj leti dodala še prvo mesto – kot predstavnica Slovenije je namreč zmagala na prvem ženskem evropskem prvenstvu v letenju s toplozračnimi baloni v Litvi. V Sloveniji redno obiskuje sorodnike, letošnji obisk pa je združila s svojim konjičkom, saj pomaga pri organizaciji Slovenskega odprtega državnega prvenstva in svetovnega predprvenstva v letenju s toplozračnimi baloni Murska Sobota 2019 – prihodnje leto bomo namreč na istem mestu gostili svetovno prvenstvo.

Avtor:

Katja Božič

Značke:

»Letenje z balonom ti vedno prinese kaj novega – nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo in kje boš pristal. To je kot obisk Slovenije, ko ne veš, kaj boš doživel in s kom se boš spoznal,« se je prijazno nasmehnila Brazilka s slovenskim potnim listom, ki je nad Slovenijo, očetovo rojstno državo, naravnost navdušena. »Moj stari oče je delal v tekstilni industriji in se je odpravil v Brazilijo iskat službo. Ideja je bila, da bi se sčasoma preselila vsa družina, na koncu pa sta prišla samo moj oče in njegov brat, sestra in mama pa sta ostali v Sloveniji,« začne pripoved o svojih koreninah. Nekaj let življenja z znano družino Miklavc iz Ljubljane je očetu prineslo ljubezen do gora. Zato je v Braziliji poiskal ljudi, ki radi plezajo, med njimi pa so bili številni jamarji, ki so ga pritegnili še v jamarstvo. Vodil je številne raziskave in risal zemljevide.« Jame so začele privlačiti tudi Gabrielo, navduševale pa so jo zgodbe o poletih z balonom – nekateri jamarji so bili namreč tudi balonarji. In naključje je hotelo, da je bil prvi organizirani balonarski dogodek ravno v rojstnem kraju Gabrieline mame. Šport jo je začaral in že dve leti pozneje je kot štirinajstletnica začela sodelovati pri organizaciji balonarskih dogodkov. Leta 1991 je na brazilskem državnem prvenstvu prvič prevzela vlogo sodnika opazovalca. Od takrat nastopa v vlogi uradnega opazovalca, sodelovala je pri številnih velikih balonarskih dogodkih v Braziliji, kot sodnica opazovalka med drugim tudi na svetovnem prvenstvu na Japonskem leta 1997. Kot uradna opazovalka na mednarodni ravni nastopa na najpomembnejših tekmovanjih. Leta 2000 pa je končno postala še pilotka toplozračnih balonov in začela tekmovati na nacionalnih in mednarodnih srečanjih. V Braziliji je sprva zmagala na nekaj manjših tekmovanjih in festivalih, nato pa leta 2006 dosegla 7. mesto na prvem južnoameriškem prvenstvu mednarodne letalske zveze – dosežek, ki ga je čez štiri leta v Litvi kot predstavnica Slovenije kronala še z nazivom evropske prvakinje na prvem ženskem evropskem prvenstvu v letenju s toplozračnimi baloni. »Ko sem začela tekmovati, sem srečala nekaj slovenskih balonarjev, ki so me vabili, naj letim za Slovence. Najprej smo se na ta račun šalili, ko pa so se začeli prepiri v brazilski balonarski ekipi, sem se odločila sprejeti povabilo. To je bila dobra odločitev, saj sem tako dobila možnost in priložnost, da večkrat odletim v Evropo, po drugi strani pa sem s tem tudi zelo razveselila svojega očeta.«

Šport lepega vremena. Letenje z balonom je pravzaprav šport lepega vremena. Zato so nesreče zelo redke. »Pred letenjem je vedno treba preveriti vremensko napoved. Če je vreme slabo, se ne leti. Pika. Vetrovi morajo biti nežni in nebo modro, leti pa se po navadi zgodaj zjutraj in pozno popoldne, ker so vremenske razmere takrat najbolj stabilne in ni prevroče. Let sam je večinoma zelo miren, ko začneš jadrati z vetrom, sploh, če si višje, ne čutiš, da letiš, ko si bliže tlom, se letenja bolj zavedaš, ker vidiš ceste, hiše, polja, ki jih preletiš. Zelo rada letim nizko, da se skoraj dotikam tal, ali pa tik nad gozdom, kjer vidim opice, ki skačejo po drevesih, in druge živali. Vseeno pa skrbimo, da s prenizkim letom ne vznemirjamo živali na tleh. Zelo poseben je bil let v Južni Afriki, ko smo leteli nad zavetiščem belih levov. Najprej sem videla premikajoče se bele pike, ko pa sem se spustila nižje, sem videla, da so levi. Malo sem bila nervozna, vendar pa je bil občutek leteti nad temi divjimi živalmi vseeno neverjeten. Počutila sem se majhno, po drugi strani pa kot del vsega, to je bilo res nekaj posebnega,« razlaga umirjeno, z neverjetnim žarom v očeh. Čeprav je ni nikoli zares strah, saj natanko ve, kaj mora v določenem trenutku narediti, pa je bila kljub vsemu malo bolj zaskrbljena na nekem tekmovanju v Braziliji. »Končala sem tekmovalno nalogo in iskala prostor za pristanek. Območje je bilo hribovito pa polno električne napeljave. Zaradi žic se v balonarstvu, ki sicer res ni nevarno, zgodi največ nesreč. Skratka, poneslo me je nad velik gozd, veter se je začel umirjati, zmanjkovalo mi je goriva. Kar pol ure sem porabila, da sem se malo dvignila. Vmes sem že začela razmišljati in se psihično pripravljati, da bom pristala na drevesu. Potem pa sem končno odkrila majhno jaso, poiskala še malo vetrca in pristala.« Na takih tekmovanjih jo velikokrat spremlja mož z avtom. Poletov z baloni ne mara preveč, je pa zato njen navigator na tleh. Spremlja vreme, vetrove in jo usmerja. »Zelo mi pomaga in sva kar dober tim,« je vesela. Takrat je porabil več kot uro, da je prišel do nje. Ker je bilo daleč od ceste, sta potrebovala štiri ure, da sta vso opremo znosila do avta. »To je bil moj najbolj stresen polet,« priznava. Jutranja tekmovanja trajajo od dve do tri ure, popoldanska pa uro in pol. Tekmovalci dobijo različne naloge, odvisno od vodje tekmovanja, ki preveri vremenske razmere, potem pa se odloči, kakšne bodo naloge. »Imamo različne naloge, včasih odletimo vsi naenkrat. Najpomembnejša je natančnost. Ker imamo svoje strategije, si lahko vsak izbere drugo točko začetka poleta. Neverjetno je, kako s tako velikimi baloni na koncu vsi pridemo do točke, ki jo moramo doseči. Včasih je na tekmovanju pristajanje lahko pravi izziv, saj letimo s hitrejšim vetrom in je potem pristanek bolj trd.« Letenje jo napolni z energijo. »Potem si boljši v vsakdanji rutini. Če dolgo ne grem v naravo, postanem prav nestrpna.« Živi namreč v večmilijonskem brazilskem mestu Sao Paulo, kjer lepe poglede zakrivajo nebotičniki. »Lepo bi bilo živeti bližje naravi, da bi lahko hitro spakirala balon in poletela.« Tako pa se mora voziti vsaj uro in pol, da pride do kraja, od koder lahko poleti. Vsa njena družina je precej povezana z naravo, zato vsak konec tedna izkoristijo za pobeg. Moževi starši imajo posestvo v gorah, kjer je njen mož pred časom odprl pivovarno (pivo delajo iz slovenskega hmelja, op. a.), v kateri je zdaj zaposlena tudi Gabriela, ali pa gredo na obalo, kjer imajo hišo njeni starši. Z baloni je prej letela veliko pogosteje, odkar pa je mama, ima namreč dva fantka, stara osem in pet let, so poleti redkejši. Zadnje njeno tekmovanje je bilo prav tisto v Litvi. »Takrat sva pravzaprav letela dva,« se smeji, bila je namreč prvič noseča.

Več v reviji Zarja/Jana št. 36, 3. 9. 2019.