panter Svet24.si

FOTO: Panter taval in vstopil v sobo 15-letnega ...

karma Svet24.si

Za svetovni uspeh so izvedeli po telefonu

uvodna nakupovanje Svet24.si

Nakup jesenske garderobe naj bo po nasvetu ...

prijave Svet24.si

Kdo ve, kam gledajo slovenski inšpektorji?

profimedia-0251964445 Odkrito.si

Kako nevarne so industrijsko predelane maščobe?

Luka Basi 1 AZPTD 1 Njena.si

Tudi mama Luke Basija je pevka

vatroslav tijan Njena.si

Ljubezen na vasi: Vatroslav utrpel hudo nesrečo!

Ljudje

Če bi se več dajalo za hrano kot za orožje, bi bilo za vse dovolj

Sestra usmiljenka Vesna Hiti, misijonarka v Burundiju


Vesna Hiti je sestra usmiljenka in misijonarka, zelo prijazna in nasmejana ženska, polna nekakšnega miru in prepričanja, da se je odločila prav, ko je izbrala misijonarski poklic. 27 let je bila misijonarka v zdravstvenem centru v Ruandi, zadnje leto je prevzela vodenje centra za otroke s posebnimi potrebami v Burundiju. Na vsake tri leta pride v rodno Slovenijo, da obišče domače, pa tudi zato, da sproži ali podpre akcijo podpore za »njene«, pa tudi druge otroke in za revne družine v Afriki. Pravi, da ima dve domovini in se za zdaj še ne misli vrniti v Slovenijo.

Kako se človek odloči za misijonarko?

Sledila sem božjemu klicu, tega se ne da razložiti drugače. Že ob prvem stiku s sestrami usmiljenkami, pri dvanajstih, sem čutila, da bo to moja pot. Že kot otrok sem rada pomagala starejšim, bolnikom. Sestre so me sprejele v internat, pri njih sem končala srednjo medicinsko šolo v Beogradu. Po vojni so namreč sestram usmiljenkam odvzeli ustanove, hiše, samostane, ostale so na cesti, nekatere so se preselile v Beograd. Po končani srednji šoli sem zaprosila, da vstopim v njihovo družbo. Me nismo redovnice, imamo posebno mesto v Cerkvi – nimamo večnih zaobljub, obnavljamo jih vsako leto. Vstopila sem v noviciat, semenišče, opravila pripravniško dobo, poslali so me v Skopje, tam sem osem let in pol delala v domu počitka. Bila sem zadovoljna, a želja po misijonu je tlela v meni. Že kot otrok sem v reviji Družina občudovala fotografijo sestre s črnčkom v naročju. Končno so mi ugodili in me po koncu študija poslali najprej v Pariz, da bi se naučila še francoščine, in 24. junija 1991 zvečer sem odletela v Ruando. Ko sem prišla tja, sem izvedela za začetek vojne v Sloveniji. Ko se je začela vojna v Ruandi, so se nekateri šalili, da sem ušla slovenski, a prišla v ruandsko.

Pa je bila Ruanda oziroma črna Afrika takšna, kot ste si predstavljali?

Ne. Zanimivo, kako se človeku podre idealistična slika, ko pride v realnost. Šla sem z vsem navdušenjem, prebrala vse o ljudeh, boleznih ..., a otrok v naročju sestre, ki je bil povod za navdih za misijonski poklic, je bil v resničnosti drugačen; vse je bilo umazano, doživela sem manjši šok. Zazdelo se mi je, kot da name čakajo vse bolezni in epidemije, o katerih sem nekoč prebirala. Toda otroci so me hitro sprejeli in znašla sem se v novem okolju. Delala sem na misijonski postaji, v zdravstvenem centru, čistila in previjala sem rane, ker nisem znala jezika. Mislili so, da sem gluhonema, ker sem bila ves čas tiho. (smeh) Zanimiva izkušnja. Pozneje sem se naučila njihovega jezika. Prišla sem na postojanko visoko v hribih, Mukungu, na 2000 metrih nadmorske višine, do katere se pripelješ po 42 kilometrih blatne, večkrat neprevozne ceste. Tam sem ostala 25 let. Delala sem na preventivi, ozaveščanju o zdravju, v posvetovalnici in porodnišnici. Zdravnika nismo imeli. Sestre smo bile odgovorne za ta center, bilo nas je 40 skupaj z domačini. Pokrivali smo območje s 24.000 prebivalci. Najbližje prometno mesto je Kibuye ob jezeru Kivu, ki meji s Kongom. Tu sem doživela veliko lepih, a tudi bolečih trenutkov, srečevala sem se s smrtjo otrok in odraslih.

Leta 1994 je Ruanda doživljala genocid. Je ta dosegel vaš zdravstveni center visoko v hribih?

Seveda. Trepetali smo za življenje petih otrok in enega dekleta, ki smo jih skrivale. Izgubile smo dve naši kandidatinji, ki so ju ubili na poti domov. Od aprila do junija smo ostale na našem misijonu in nismo vedele, kaj se dogaja z našimi sosestrami v drugih misijonih. Zveze so bile prekinjene. Junija so prišle sestre iz sosednjega Konga, z vojaškim spremstvom, in nam prenesle zaradi pomanjkljive komunikacije povsem popačeno naročilo iz Pariza, da moramo zapustiti Ruando. Bile smo v precepu – moramo ubogati predstojnike, ker imamo zaobljubo pokorščine, a imamo tudi vest. Naj otroke pustimo tam, da jih pobijejo? A Bog ima svojo filozofijo, ki je večkrat ne razumemo, a jo spoznamo pozneje. Če bi ostale tam, bi morda ubili nas in otroke. Tako pa smo prišle v stik s francoskimi vojaki in ti so otroke s helikopterjem odpeljali v Kongo in jih tako rešili. Če ne bi »ubogale«, ne vemo, kaj bi se zgodilo. Nekaj časa smo bile v Sloveniji, ko se je politična situacija spremenila – tokrat so bežali Hutuji, razsajala je kolera –, smo se vrnile pomagat. Takrat smo se tudi me počutile begunke med begunci.

Celoten pogovor s sestro Vesno Hiti si lahko preberete v 36. številki revije Zarja Jana (3.9.2019).