ineza sotler 2 Dobra karma

V svoji bitki z rakom znana Slovenka vidi pekel in...

Jessica Biel, Justin Timberlake, Silas Svet24.si

Uradno: Justin Timberlake je spet očka

jankovic makarovic bobo Reporter.si

Dom Jankovićevih privilegirancev: ljubljanski ...

koronavirus, epidemija, pandemija Svet24.si

Nadaljevanje ugodnega trenda: Delež pozitivnih ...

janez-cigler-kralj Necenzurirano

Minister Cigler-Kralj denar za ranljive dal ...

arthur-chatto Odkrito.si

Spoznajte seksi pranečaka britanske kraljice

POLKAHOLIKI (SOBICA)-67 Njena.si

Navihano razpoložen Matic iz Polkaholikov

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Ljudje

Hudič me je jahal

Luj Šprohar o hudi in dolgotrajni zasvojenosti z uspavali

Luj je pred kratkim priznal, česar ponavadi ne priznamo radi, sploh ne javno: da je bil zasvojen s tabletami, z uspavali. Ker je vse svoje življenje natančno in tudi kritično popisal v devetih knjigah, bo tudi o lahkotnem padanju v odvisnost in njenem zdravljenju napisal vse, kar ve. Luj je doktor znanosti, bil je direktor urada za invalide, politik, zdaj je predsednik medobčinskega društva slepih in slabovidnih Ljubljana. Želi si še delati, ustvarjati, pomagati. 

Luj, v kar dve odvisnosti ste zapadli: močno odvisnost od uspaval in malce blažjo od alkohola – sta bili kakorkoli povezani med sabo?

Alkohol ni bil primarna težava, ker imam srečo, da mi organizem ne pusti piti – naslednji dan imam hudega mačka, dva dni se zdravim, nato pa imam še moralnega mačka. Tako da z alkoholom nisem šel predaleč, včasih nisem pil tudi nekaj tednov. Z uspavali pa je bilo težje: tablete so stvar ugodja. Ne moreš spati, vzameš tableto, padeš v »komo« in se zbudiš z budilko, vmes ni nič. Z leti se človek predaja komoditeti, ni pripravljen trpeti. Od drugih ljudi slišim, da prav tako vse noči ne spijo, a potrpijo, pa je. Jaz pa nisem tak človek, sem bolj uživač, ne trpim rad. In potem vzameš eno, naslednjič vzameš že dve ... in sčasoma sem opazil, da sem začel postajati otožen, žalosten, brez razloga. Morda je bila to posledica jemanja tablet. Morda bi psihiatri rekli, da je bila to depresija, čeprav nisem samomorilen, nikoli nisem mislil na smrt, ampak samo na lepe stvari, na rokenrol v življenju. 

A vseeno ste omenjali tudi alkohol. 

To je bilo pa tako: ob šahu ne moreš ves čas »cuzati« kave, zato sem včasih spil kakšno pivo ali dve. Ali pa tri. In počutje se mi je spremenilo, vse je »štimalo«, bilo je veselo, tako kot v mladih letih. Tablete crkljajo človeka in ga spravijo v neko zamaknjenost. In jaz sem počasi lezel v to. Dokler nisem šel v penzijo, je bilo še vzdržno. Potem pa sem se upokojil oziroma so me upokojili in sem imel več časa za posedanje po lokalih, za pivo in šah, in izgubil sem tudi nadzor nad zdravili. Ne bom govoril, koga vse sem prosil za recepte za tablete, če mi ga nista hoteli napisati lečeča zdravnica ali psihiatrinja. Nisem pa jima hotel priznati, da jih potrebujem več, ker sta mi obe ponujali zdravljenje. Prosil sem zobozdravnika, dermatologa, prijatelje, ki delajo v domovih starejših občanov ..., celo na črnem trgu sem jih kupoval, evro tableta! Škatlico z dvajsetimi tabletami sem imel za dva, tri dni.

Prve tablete ste dobili zaradi bolečin, ker ste padli. Ampak dobili ste uspavalne tablete Sanval, ne tablet proti bolečinam. 

Nisem mogel spati zaradi bolečin, v službi sem bil neprespan. Nisem vedel, da so te tablete zasvojljive. In da jih bom potreboval vedno več. Rekli so mi, naj jih jemljem po potrebi. 

In koliko časa ste jih jemali?

Slabih deset let.

Deset let! In koliko časa ste jih dobivali brez težav?

Na začetku, potem pa so prišli e-recepti in je zdravnica videla, da jih dobivam še iz drugih »virov«. (smeh) In mi je rekla: »Gospod Šprohar, ste pa globoko potonili, kaj bomo z vami?« Sem ji rekel, da mi je vendar ona dala prve. In da bi mi lahko povedala, naj jih ne jemljem prepogosto ali predolgo, ali bi mi dala kaj drugega. Brez tega nisem mogel več spati. Potem sem jih začel jemati tudi čez dan. Če sem se slabo počutil, negotovo v nogah, sem vzel tableto in je bilo dobro. Uredile so mi »sceno« v glavi. A začel mi je padati hemoglobin v krvi in na koncu je moja žena – ne zdravniki – ugotovila, da je to najbrž posledica jemanja sanvala. Na vlaku sem padel v nezavest. Takrat sem si rekel, da je čas za zdravljenje. 

Ampak tudi tukaj niste bili zadovoljni s prvo izbiro, ne?

Najprej sem šel na Poljanski nasip, a mi vzdušje ni ustrezalo, potem v Begunje, a tam ne zdravijo »tabletarjev«, pravo zdravnico sem našel v Idriji, pogovarjala se je z mano tako, da se je nekaj v meni premaknilo, padla je odločitev. Poskrbel sem še za vse v zvezi z izdajo moje knjige in 21. maja vstopil v Psihiatrično bolnišnico Idrija. 14 dni sem dobival samo eno uspavalo na noč, podnevi pa pomirjevala. Na mojo pobudo smo ukinili pomirjevala in sčasoma tudi sanval. Prvo noč sem bil tesnoben, bal sem se, da ne bom spal, a sem vseeno, kot če bi jo vzel. In tako je minilo nekaj noči. 

V tej kliniki ste morali delati neke izpite. Kakšne?

O alkohologiji, abstinenci, recidivu, hišnem redu ... 14. junija, ko sem bil že 14 dni brez sanvala, sem se odločil, da bom šel domov. Poklical sem hčerko, da me je prišla iskat. Motile so me stare sanitarije, če bi zadel na lotu, bi jim z veseljem dal milijon evrov za prenovo. Dve stvari pa sta bili dobri: terapevtke, zdravnice, in imeli so odlično hrano. 

Kako sta hčerki reagirali na to, da se je šel njun oče zdravit od odvisnosti?

Ugotovil sem nekaj lepega. Hčeri sta stari okrog trideset let in mislil sem, da smo se odtujili, da me imata samo za »financ ministra« in kakšne pogovore, nasvete. A bili sta pri meni vsaj trikrat na teden, predvsem mlajša. Videl sem, da me imata bolj radi, kot si mislim. Da nisem zaman vztrajal pri tem, da smo prijatelji. Nikdar nismo izgubili stika. Enkrat sem želel preveriti, ali jemljeta kakšne droge,in sem ju peljal na Poljanski nasip na test. A smo se že pred vhodom vse zmenili. (smeh) Proti kajenju sem jima dajal sto evrov na mesec, da nista kadili. Ena zdaj kadi elektronske, druga pa pol škatlice na dan. Zdaj ju ne morem več nadzirati, saj sta odrasli. 

Kako sta sprejeli zdravljenje?

Zelo dobro, mlajša je rekla, da se je ustrašila zame, da me bo pobralo, ko sem padel skupaj. Že prej sta me opozarjali, da jemljem tablete kot bonbone. V bolnici sta mi prigovarjali, da moram zdržati. Zato me je bilo sram reči, da bom nehal. Itak bi potem prišel nazaj. Tudi žena mi je rekla, naj ne mislim, da me ne marajo, da me hočejo le zdravega nazaj, da me imajo rade. 

Kako je vaša odvisnost vplivala na vajin odnos z ženo?

Ko so jo na terapiji s svojci vprašali, ali sem se kaj spremenil, je rekla, da se ji je zdelo čudno, da se nisem hotel več prepirati. Zdaj imava malo težji odnos kot prej. Pozna se odsotnost mamila v mojem telesu. Zato sem nervozen in zato se včasih malo »brusiva«. 

Zdravljenje ste zaključili predčasno.

Moral bi biti notri deset tednov, sem bil pa štiri. (smeh)

Celoten pogovor z Lujem Šproharjem si lahko preberete v 35. številki revije Zarja Jana (27.8.2019).