kris Svet24.si

FOTO: »Danes so mi spet pregledali kri in pravijo...

Baba Vanga Dobra karma

Baba Vanga: srhljiva napoved za 2020 in poslednja ...

soraja Svet24.si

FOTO: Soraja zapustila zaročenca in že buri ...

moški in ženska Svet24.si

Alarm: nam grozi kolaps sistema skrbi za ...

ženska Dobra karma

Energije od 6. do 12. decembra: norost v mislih in...

ana-dolar Njena.si

Ana in Roman sta se ločila

kmetija-2019 Njena.si

Kaj se je zgodilo v spopadu med Saro in Tanjo?

Ljudje

Vsega je kriv pujsek Odi

Živali so čuteča bitja, kot smo ljudje

»Pujsek Odi mi je vrnil nekaj, za kar sem že davno pozabila, da živi v meni – srce in notranjo moč. Ob njegovem slovesu sem si obljubila, da se nikdar ne bom nehala boriti proti krivicam, ki se godijo živalim med nami,« je v svoji knjižici Živali, moje prijateljice zapisala Ksenija Vesenjak Kutlačić, srce Zavoda za zaščito rejnih živali Koki. Žalostne zgodbice z (največkrat) srečnim koncem o živalih, ki so pri njej našle varno zatočišče, svobodo, dom in bi se sicer po vsej verjetnosti znašle na krožnikih, odpirajo oči. Pred nami veselo zaživijo pujski Odi, Stella, Lana, pa purana Isabella in Aleksander, krava Mika, bik Miško ter druge živali, o katerih zaradi splošnega družbenega prepričanja sicer bolj razmišljamo kot o hrani in ne kot o čudovitih živih bitjih.

Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ

»Ljudem sem želela skozi svoje oči in izkušnje prikazati, da so vse te živali čuteča bitja, ki premorejo čustva tako kot mi. Da so tudi one skrbne mame, nagajivi mladički, da tudi one občutijo strah, bolečino in so lahko neverjetno sočutne,« pravi Ksenija. »Odkar sem prebrala tvojo knjigico, povsem drugače gledam na pujske, tako jih do zdaj nisem videla,« ji je dejala njena zdravnica in Ksenija je prepričana, da bodo enako čutili tudi drugi. Ko se poglobiš v usode in življenja njenih živali, ki imajo seveda vsaka svoj značaj, želje in navade, si preprosto ne moreš več zatiskati oči. »Nikomur od živinorejcev ne bi škodilo, če bi na te živali za trenutek pogledal skozi moje oči, to je največ, kar lahko dam. Potem se lahko vsakdo sam odloči, kaj bo naredil s tem, ne more pa več reči, da ni videl.«

Pujsek, ki ji je odprl oči

»Nihče ne odide prej, preden ne izpolni naloge, s katero je prišel na svet,« pravi. Njeno pot ji je pravzaprav pokazal Odi, pujsek, mala vesoljska kreatura z velikim rilcem in ogromnimi uhlji, zaradi katerih se je zdelo, da bo poletel. »Z rilčkom se je prerinil v moje naročje in v manj kot 24 urah zasedel moje srce, ki nikoli dotlej ni utripalo za živali njegove vrste.« Ko sta z možem Lukom dobila otroka Pika in Tea – drugega za drugim, sta jima želela omogočiti otroštvo v naravi namesto v blokovskem naselju glavnega mesta. Zato so najeli hišico z vrtom na obrobju Ljubljane in v njihov dom so začele spontano prihajati živali. Tudi Odi. Z igrivostjo, spontanostjo, prisrčnostjo in veseljem do življenja jim je lepšal vsakdan, dokler ni zbolel in skoraj čez noč postal hrom na zadnji nogi. Nedolgo zatem se je poslovil. »Spraševali smo se, kaj smo storili narobe, a na koncu spoznali, da je problem veliko širši. Da bi bila reja pujskov ekonomična, morajo v najkrajšem možnem času pridobiti veliko telesno maso. Selekcijska vzreja za meso pa je iz prašičjih teles ustvarila ogromne mase, ki jim razvoj skeleta ne zmore slediti. Nekateri tako klonejo. Pri igri z živalskimi telesi nihče ni gledal nanje, saj gre večina pujskov pod nož že po nekaj mesecih,« je v knjigi zapisala Ksenija. »Selekcijska vzreja živali za meso, mleko, jajca povzroča genske spremembe, na škodo teh živali. Pri kokoših je najpogostejši vzrok smrti okvara reproduktivnih organov, ker so vzgojene, da nesejo nenormalno količino jajc. Piščanci brojlerji po štiridesetih dneh klecajo pod preveliko telesno težo. Kot otrok sem živela ob podobah srečnih kokoši, veselih pujskov in kravah na pašnikih, potem pa odkrila, da vse skupaj ni čisto tako. Smrt teh živali se mi zdi še najmanj sporna, huje se mi zdi, da jim vzamemo vse, za kar je vredno živeti. Mnoge ne vidijo sonca, se ne parijo, ne vzgajajo svojega naraščaja. Odi nam je odprl ta svet, pokazal je na krivice. Bolečina in spoznanja ob njegovem odhodu so nas postavili na drugo raven dojemanja. Če se ne bi tako zgodaj poslovil in bi izživel svoje življenje, tudi zavoda verjetno ne bi bilo.«

Prašič in raca na rentgenu?

Pred temi dogodki ni razmišljala tako kot danes, tudi sama je bila na kolinah in ni videla onkraj naučene perspektive, kot je denimo, da je pujs za prehrano in ne žival s svojim značajem in dušo, kot dojemamo pse in mačke. S prihodom različnih živali na kmetijo je bilo spoznanj vedno več. Ko je v sporu med puranjim parom Aleksandrom in Isabello ter racmanom slednji Isabelli s kljunom razparal kožo na prsih, da jo je bilo treba zašiti, se veterinar na vasi še nikdar ni spopadel s takim primerom. A se je poučil in jo na koncu rešil. »Znamo operirati tetive pri papigah, imamo izkušnje z eksotičnimi živalmi, pri psih in mačkah operiramo tisoč in eno stvar, kako je potem mogoče, da se nihče ne ukvarja z operacijami kokoši, rac in puranov, sem se spraševala. Veterina se na področju živali, ki jih ljudje določamo za rejne, ne razvija v smeri medicine, ampak zgolj preventive. Kdo bo plačal za rentgen prašiča ali zdravil zlom noge pri raci? Te živali, ki jim srce bije enako kot drugim živalim, končajo na kuhinjskih mizah, ne na operacijskih. Na rentgene in preiskave smo potem v naslednjih letih zvozili ogromno živali, zato mislim, da je prakse danes bistveno več.«

Delamo jim krivico

Največjo krivico delamo prašičem in kokošim, je prepričana Ksenija. »Ker jih napačno razumemo. Kokoši imamo za trapaste. Sploh ne pomislimo, da so to ptice, ki imajo rade svobodo. Prašiči pa so za človekom, človeku podobnim opicam, delfinom in sloni na petem mestu po inteligenci, sposobni neverjetne empatije.« Zaradi Odija je z njimi začela preživljati vedno več časa in spustili so jo v svoj svet. »Optimistični so do konca, radovedni, sočutni. Človeka takoj začutijo in dobro vedo, ali je dobronameren ali ne. Kadar nas obišče kakšen človek s slabo energijo, ga pujska Stella niti pogledala ne bo.« Ksenija in Luka sta svoji razširjeni družini pred dvema letoma končno našla pravi dom na tri hektarje veliki kmetiji v osrčju Slovenskih goric. Vse živali so dobile svoj kotiček, po katerem svobodno letajo, se sprehajajo sklepajo prijateljstva. Ob prihodu na domačijo pride najprej nasproti pujsa Stella, ki si je tako kot še nekateri na domačiji pravzaprav sama rešila življenje s skokom iz slabo zavarovane prikolice. Danes pa je Ksenjin navdih za zgodbice o pujski Stelli. Ob njej se prostodušno sprehajajo race, purani, tu in tam se pritepe kakšna od več kot ducata mačk. Potem pa nas Ksenija predstavi še drugim rešenim prebivalcem njihove kmetije. Prav na robu travnika se paseta bik Miško in krava Mika, ki ju komaj vidimo. A ko ju Ksenija pokliče po imenih, hitro pritečeta k njej. »Včasih pobegneta in me iz vasi pokličejo, naj pridem ponju. Ko ju pokličem, gresta lepo sama za menoj po cesti, kot dva kužka.« Z njima ima pač poseben odnos, skomigne z rameni. Vsak dan jo kličejo ljudje, ki bi radi našli dom za kakšno žival, vendar žal nima več prostora.

Več v reviji Zarja Jana, 13.8.2018