32-mame-hranazadojencke Odkrito.si

Hrana za dojenčke je presladka

vila na hvaru, prevara Svet24.si

VIDEO: Neobstoječa vila na Hvaru. Cena najema: ...

plesen Svet24.si

To se zgodi, če živiš v toksičnem okolju!

avtodomi Svet24.si

Namesto da bi jim računali, jih pustijo, da ...

kim kardashian, nenealičena Svet24.si

FOTO: To je Kim Kardashian brez ličil

dario3 Njena.si

Ljubezen na vasi: Darijevo izbranko ujeli z drugim...

helena blagne Njena.si

To je obvezno opravilo Helene Blagne

Ljudje

Cerebralna paraliza, ne boš mi uničila življenja!

Anja Smogavec, 32-letna univerzitetna diplomirana socialna delavka iz Tinjske Gore, je »strup« za vse »jamravce«, ki jih je v naši lepi deželi polno, saj je to skorajda slovenski nacionalni šport. Vsakogar, ki se nekritično pritožuje, bi poslala v šolo k Anji. Tako krasne in sončne osebe nisem srečala že dolgo. Cerebralna paraliza, ki jo ima od rojstva, je ne ustavi, živi na polno, tarnanje pa je nekaj, kar ni zapisano v njenih genih. Že samo če se malo »posončiš« v njeni svetli energiji, ti skorajda zrastejo krila, da poletiš v življenje in ga vidiš v popolnoma drugačnih barvah. Bolj živih, sivina in črnina se umakneta bleščeči mavrici.

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Lepota, ki jemlje dih. Tinjska Gora je kraj na Štajerskem, kjer je bil stvarnik hudo darežljiv s svojim nebeškim kinčem. Pred hišo Smogavčevih sva s fotografinjo deležni razgledov, ki jih je težko opisati z besedami. Noro, fantastično, čudovito, vse to je premalo, da bi opisali, kako lepo je. In na takem  kraju je doma Anja Smogavec. Tam živi s svojimi, očetom, mamo in sestro Lauro, da o francoskem buldogu Jackieju sploh ne govorimo. 

Anja Smogavec je izjemno zanimiva ženska. Ima toliko darov, da jih komajda nosi. Pa ne zato, ker bi jo njena cerebralna paraliza pri tem ovirala. Komaj jih nosi zato, ker jih je veliko!

Najprej poskusi! To, da se je Anja rodila s težko diagnozo, je bil seveda najprej šok za mlada starša. Pa ju je življenje kmalu utirilo. Iz hčerine bolezni nista delala tragedije, ampak sta jo preprosto sprejela. Seveda sta naredila vse, kar je bilo v njuni moči, da bi deklici olajšala življenje, nikoli pa je nista zavijala v vato. »Imela sem zelo lepo otroštvo in neskončno sem hvaležna staršema, da sta me pripravila na samostojno življenje. Med odraščanjem nikoli nisem slišala stavka, da sem uboga in da česa ne zmorem. Nasprotno, oče in mama sta mi, kadar sem se pritoževala, da česa ne zmorem, vedno govorila, da naj najprej poskusim in sama ugotovim, ali res ne zmorem,« mi Anja opisuje svoje otroštvo. Tisto, kar je bilo najpomembnejše za njeno odraščanje, pa je bil občutek sprejetosti, ki sta ga starša s svojo vzgojo prenesla nanjo. Zdi se ji zelo pomembno, da sprejmeš svojo diagnozo. »Če se sprejmeš tak, kakršen si, te sprejme tudi okolica, to vem iz lastnih izkušenj,« živo pripoveduje.  Da to niso le besede, potrjuje življenje celotne družina Smogavec, ki živi brez cerebralne paralize! Anjini diagnozi ne dajejo posebne pozornosti, saj zmore tako rekoč vse, kar si naloži, in je samostojna. Naloži pa si precej!

Pravi, da ima srečo z ljudmi. Če Anja česa ne prenese, je to, da bi se ljudem smilila. »Ej, 'ful' ne maram pomilovanja. Tisti, ki me pomilujejo, se ne počutijo dobro z menoj – jaz pa z njimi še slabše,« postane kar malce odrezava, ko jo vprašam, ali jo ljudje kaj pomilujejo. »Sploh pa sem imela v življenju srečo z ljudmi. Med puberteto mi je bilo kdaj za kakšno minuto hudo, ker nisem mogla početi čisto vsega, ampak je to z odhodom 'norih let' tudi minilo. V osnovni šoli sem imela super sošolce, kar sami med seboj so se zmenili, kdo mi bo nosil torbo, kdo me bo vozil od razreda do razreda,« se med smehom spominja. Zagotovo je k temu dobremu odnosu s sošolci veliko dodal tudi njen sončni karakter.

Jaz grem pa v Ljubljano študirat. Po končani srednji šoli se je odločila za študij v Ljubljani, na fakulteti za socialno delo, kar  je pomenilo, da mora od doma. »To je bil šok za starše, priznam,« se spominja, »in če sem iskrena, je bilo tudi mene strah. Doma smo bili navajeni drug drugega, poznali so moje potrebe, kako pa naj grem, takole gibalno ovirana, brez asistenta, nekam, kjer me nihče ne pozna in jaz nikogar ne poznam?«  so bila vprašanja, ki so jo grizla. Že po enem mesecu bivanja v študentskem domu v Ljubljani se je njen strah (in strah njenih staršev) izkazal za neupravičen. »Imela sem super 'cimre' in ves čas svojega življenja v Ljubljani sem imela normalno študentsko življenje. Z vsemi žuri in zaljubljenostmi vred!« Boste rekli, da je imela spet »srečo« z ljudmi? Ne, Anja si v svoje življenje dobesedno prikliče take ljudi, z vsemi  prepričanji, ki jih ima o sebi in svoji diagnozi!

foto: MATEJA J. POTOČNIK

Več v reviji Zarja/Jana št. 32, 6. 8. 2019.