natalia in charlie Odkrito.si

Ko pred kamerami preskakujejo ljubezenske iskrice ...

vila na hvaru, prevara Svet24.si

VIDEO: Neobstoječa vila na Hvaru. Cena najema: ...

plesen Svet24.si

To se zgodi, če živiš v toksičnem okolju!

avtodomi Svet24.si

Namesto da bi jim računali, jih pustijo, da ...

nika zorjan Svet24.si

Nepričakovano presenečenje za Niko Zorjan

dario3 Njena.si

Ljubezen na vasi: Darijevo izbranko ujeli z drugim...

helena blagne Njena.si

To je obvezno opravilo Helene Blagne

Ljudje

Sprejela sem vse, kar me je doletelo

Fotografinja Zora Plešnar je letos junija praznovala 94 let. Maribor, njeno domače mesto, v katerem se je rodila in preživela vse svoje življenje, se je svoji ugledni meščanki poklonil z odprtjem razstave v tamkajšnji Umetnostni galeriji. Ko sem kustosa v galeriji previdno pobarala, ali je gospa, glede na njena častitljiva leta, še sposobna za intervju, se je gromko zasmejal in rekel, da je bila ona tista, ki je obiskovalce vodila po razstavi ob odprtju!

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Predzgodba. Ko sem jo prvič poklicala po telefonu, je Zora Plešnar hitro dvignila slušalko. Stik z zunanjim svetom še vedno ohranja po stacionarnem telefonu. »Imeli ste srečo, da sem bila ravno v predsobi, zato sem dvignila tako hitro,« je rekla med smehom. Ko sem jo zaprosila za pogovor, je samo globoko vzdihnila in bolj sama sebi kot meni rekla, a ne bo še konec … Pa je kljub temu pristala na pogovor. Da jo pokličem čez nekaj dni, sva se domenili, in takrat naj bi tudi opravili pogovor v Mariboru. Pa zelo natanko sem ji morala povedati, kdaj in ob kateri uri jo bom poklicala, »da bom kje v bližini telefona.« Prišla je tista sreda, pokličem ob dogovorjeni uri. Telefon na drugi strani zvoni tako dolgo, da se klic avtomatično prekine. Pokličem še enkrat. Zgodba se ponovi. Ne bom vas utrujala s popisovanjem klicev, a bilo jih je veliko. Čez nekaj ur gospo končno prikličem. Skala se mi odvali od srca. »Vi me pa že nekaj časa kličete, mar ne?« me prav prijazno pobara. »In zakaj niste dlje zvonili? Tako hitro pač ne pridrsam do telefona,« mi malce oponese. Ko ji povem, da popoldne pridem v Maribor, kot je bilo dogovorjeno, pa pravi, da morda ni najboljši trenutek za pogovor, češ, na ustnicah se ji je »nekaj spustilo« in kako vendar se bo ta reč videla na objavljenih fotografijah. Ko ji zagotovim, da bo lepa, pristane, da se dobimo. Hja, čut za estetiko je očitno profesionalna deformacija.

Ves njen šarm. Zora Plešnar stanuje v centru Maribora, v enem od slavnih Hutterjevih blokov. Ko jo takole, pod roko, počasi mahava proti bližnjemu parku, kjer jo bo Mateja fotografirala, jo mimoidoči spoštljivo pozdravljajo. Kako je ne bi, saj je Zora Plešnar prava mariborska legenda. Opazujem jo, kako se pripravlja na fotografiranje. Ne more skriti, da je profesionalka, naša Mateja, ki med fotografiranjem skoraj nikoli ne utihne, saj tako pripravi portretiranca, da pokaže čim širši nasmeh, pa se loti fotografiranja skoraj s strahospoštovanjem. Zora potegne iz torbice glavnik in se počeše, Matejo vpraša, kako želi, da se postavi, in ko fotografinja začne, se Zora na neki čuden način spremeni. Iz nje »pogleda« mlado dekle, polno življenja! Pozabi, da težko hodi, vstane, sede, koraka, nobenega problema! Bergle, s katerimi si pomaga pri hoji, mi potisne v roko in – gremo! Fotografije govorijo same, brez besed.

Mladost ji je odnesla vojna. Želim izvedeti kaj več o njenem življenju. In tu se začne moja kalvarija. Zora Plešnar sicer opisuje predvojne in vojne dogodke, kot se jih spominja, o svojih čustvih pa nekako noče spregovoriti. Če ji slučajno kaj uide, vedno doda stavek – o tem pa rajši ne pišite. Oče, zaveden Slovenec, doma iz Idrije, je bil železniški prometnik. »Tak, z rdečo kapico,« se zasmeji. Žal ga pozna samo iz pripovedovanja, saj je bila stara malce več kot leto dni, ko je umrl. Rada pove zgodbo o tem, kako je malo pred začetkom druge svetovne vojne prodal železniško vozovnico nemškutarki, ki je hotela vozovnico za »Marburg«. On pa ji je vztrajno odgovarjal, da v Jugoslaviji kraja z imenom Marburg ni! Za žensko se je naredila vrsta in nekdo je zaklical, naj ji že proda karto za Maribor! Kot otrok je živela v hiši, ki je mejila na meljsko kasarno. »Nikoli ne bom pozabila, kako sem neko jutro zagledala 'kulturbundovce', Mariborčane s kljukastimi križi na rokavih, v roki pa so imeli spiske ljudi, ki jih je treba izseliti. Vse to sem gledala čisto od blizu.« Pripoveduje, kako so se otroci velikokrat igrali »izseljence«. To so njeni otroški spomini, ob katerih me kar zmrazi. Zora Plešnar je ena redkih, ki še lahko priča o tistem času. Kako globoko je vojni čas zarezal v njeno dušo, opiše naslednji utrinek: »Po končani vojni smo se mladi počutili veseli in ponosni, vse tovarne so bile naše, Maribor je bil slovenski, ni bilo več nemškutarjev!« Malce postane in pove, da je pri dvajsetih letih šla v službo na odsek za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev. »Spomnim se lepega, mladega in slokega partizana, ki je prišel v urad poizvedovat o svojem očetu. Izvedel je, da ga ni več med živimi. Nikoli ne bom pozabila, kako se je mlad človek pred mojimi očmi v trenutku postaral za deset let, v obraz je kar posivel … Saj vem, da nekdo, ki tega ni doživel, ne more razumeti,« spet bolj sebi kot meni reče Zora. Potem pa spet tisti njen, ah, tega ni treba pisati …

Življenje skozi objektiv. Zora Plešnar je po poklicu predmetna učiteljica zgodovine, učila je na Osnovni šoli Toneta Čufarja v Mariboru. »Med delom sem pridobivala izobrazbo, časa za hobije ni bilo,« pripoveduje in skače s teme na temo. Ne zato, ker ji možgani ne bi več delali, ne, gospa je še vedno izjemno lucidna; rada bi mi povedala čim več (predvsem o svojih fotografijah, se ve). Vmes se zasmeji, me navihano pogleda in reče: »Čvekla sem pa velika, a ne?« Ja, ampak taka prijetna.

Njena fotografska zgodba se je začela nekje v sredini šestdesetih. Simonu Tihcu, odličnemu fotografu in predsedniku foto kluba Maribor, je pokazala nekaj svojih fotografij, ki jih je posnela na Ohridu, kjer je bila s prijateljico na dopustu. Ti imaš pa smisel, ji je rekel in jo povabil na občni zbor društva. Pisalo se je leto 1968. »Tam so me v redu sprejeli,« po štajersko pove Zora. »Predsednik je najmlajšega člana foto kluba zadolžil, da me je naučil razvijati fotografije, znanega fotografa Ivana Dvoršaka pa je določil za mojega mentorja. Doma v kuhinji sem napela žico, da sem lahko sušila filme in fotografije.« Vse drugo je zgodovina. Dve leti kasneje je kot edina ženska sodelovala na prelomni razstavi fotografske skupine Mariborski krog. Člani so bili napredni fotografi, ki so si prizadevali za avantgardni modernizem. Zora Plešnar je kmalu postala najuglednejša slovenska fotografinja. Zanimalo me je, ali se je s tem tudi kdaj preživljala. »Nikoli, vedno sem hodila v službo. Za fotografije sem dobivala edino nagrade.« Teh pa je bilo v njenem življenju ogromno, več kot 130, sodelovala pa je na okoli 700 razstavah. Kakšen opus! Vrhunska mojstrica, ji izrečem priznanje, ona pa se samo skromno zasmeji.

Deset let samo luže. Zora Plešnar je v slovenski fotografiji prepoznavna tudi po svojih ciklih. Kadar jo je kakšna stvar »omrežila«, jo je lahko fotografirala tudi deset let. Eden takih ciklov nosi naslov Odsevi. »Začelo se je 1. januarja 1979, po silvestrovanju v Beogradu. Na silvestrsko noč je strašno deževalo, jutro pa se je zbudilo v jarko sonce.  S prijateljico sva se sprehajali, jaz pa sem gledala okoli in iskala motiv za fotografiranje. Prijateljico sem poslala na bližnjo klop, naj si enega prižge. Veste, za iskanje motivov moraš biti sam, ne v družbi. 'Padla' sem v luže, posledice nočnega dežja, in jih začela kot nora fotografirati; zgoraj, spodaj, obračala sem fotoaparat, dodajala dramatičnost. Ko sem kasneje doma članom foto kluba pokazala te fotografije, so bili navdušeni, bile so jim všeč. Meni pa tudi. In tako sem jih fotografirala deset let!« Pripoveduje mi o tem, kako se je čisto potopila v svet, ki ga je gledala skozi objektiv. Nastali so še drugi cikli, na primer Mimo, ko je delala posnetke iz vozečega avtobusa, avta ali vlaka. Na ta način je fotografirala, kamor koli je potovala po svetu. Izjemen je tudi njen cikel portretov. Njen opus je velik, zato smo omenili samo nekaj stvari, ki jih je zabeležil njen ljubi Olympus.

Več v reviji Zarja/Jana št. 31, 30. 7. 2019.