Ana Klašnja in Miha Krušič Svet24.si

Ana Klašnja se je razšla z dolgoletnim partnerjem

joe biden cepljenje koronavirus Svet24.si

Biden se je že cepil s tretjim odmerkom

hrvaška policija1 Svet24.si

Zagreb pretresel nov zločin: Željko odšel na ...

hisa bazen snezic novigrad pl1 Reporter.si

Nepremičninski imperij Janševega svetovalca Roka...

darko njavro Necenzurirano

Radarski posli Janševega specialca v domačem ...

Mihaela Krajnc (19) Njena.si

Ljubezen po domače: Mihaele Krajnc danes ne bi ...

peter vilfan Ekipa24.si

ŽALOSTNI Peter Vilfan! Neverjetno, kako je usoda ...

Ljudje

Če imaš družino, imaš ves svet

»Druga plat vsakega ljubezenskega kovanca so tudi občasni občutki sovraštva.« Če bi lahko izluščili eno sporočilo, ki sta ga s skupno knjigo želela poslati bralcem, kako bi se glasilo?

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Bernarda in Branko, diplomatka in zapisovalec življenj, 55-letnica in 68-letnik, ki z zvonkim smehom zatrjujeta, da je idealna starostna razlika za zmagovito partnerstvo prav trinajst let. V toplem in varnem naročju drug drugega sta jih preživela že skoraj trideset. Spoznala sta se davnega leta 1990, tri leta pozneje sta se poročila in še tri leta kasneje dobila dvojčka. Zdaj sta skupaj ustvarila še ljubezenski vodnik in vadnico Iskanje srečnega medspolnega razmerja, v katerem sta natresla recepte za skupno srečo. Letošnje poletje in jesen smo za naše bralce pripravili prav kraljevski posladek, saj bomo v feljtonski obliki objavljali izbrane izseke iz tega še kako dobrodošlega dela. Za otvoritev pa objavljamo pričujoči intervju, ki je od začetka do konca potekal v skrajno veseljaškem duhu.

Branko: Kar naj Bernarda pove! Brez nje ne bi bilo ne mojega pisanja, ne moje knjige, ne moje sreče! Ona je moja alfa in omega, ona me je eksistencialno izklesala.

Bernarda: Moje sporočilo bi bilo, da se splača začeti in vztrajati v skupnem življenju. Vsi minusi in težki časi so zanemarljivi v primerjavi s tistim, kar lahko v dvoje zgradiš in imaš.

Branko: Žetev je mnogo obilnejša kot setev. Iz enega zrna lahko dobiš celo gredo.

Ampak samo če vztrajaš.

Branko: Seveda! Tudi pri branju najine knjige. Prebrati je treba vso. Torej ne samo uživati ob ocvirkih o gruljenju in zapeljevanju, snubljenju in seksu … Temveč dobro predelati tudi vse, kar pride za tem: prilagajanje, treznjenje, otrokovanje … In seveda spoznanje, da so druga plat vsakega ljubezenskega kovanca tudi občasni občutki sovraštva.

Ojoj, ampak kaj ni sovraštvo vseeno malce premočna beseda? Mogoče bi bilo bolje, če bi rekli »žolčni in agresivni občutki«.

Branko: Ne, ne, mirno lahko rečemo tudi sovraštvo. Vsaj za nekaj hipov. To je pač normalen del vsakega poglobljenega odnosa.

Bernarda: In če se tega ne naučimo prepoznavati in sprejemati, se kaj hitro znajdemo v težavah. Tudi pri naju je bilo tako, preden sva se naučila prepirati. Danes je to povsem druga pesem. Kadar se kreše, se kreše. A se prav zato kreše samo kratek čas in potem je spet vse v redu.

Seveda drži, da je treba nesnago dati ven. A čim prej se je treba naučiti predvsem, da pri tem ne ranimo partnerja. Sta kdaj pomislila, da bi odprla svojo šolo prepiranja?

Bernarda: Branko bi jo vsekakor lahko. On se zna zelo hitro odmakniti in prepir potem iz daljave voditi kot vsak drug projekt. Meni pa se vsake toliko še vedno zgodi, da za kratek čas … zblaznim. (smeh)

Branko: Sam sem šel skozi svojo šolo shizoidnosti, zaradi katere sem lahko tudi sredi najhujše vihre miren, racionalen, s steklenim zvonom okoli sebe. Tak sem leta in leta v zakonu tudi bil. A sem si potem to prepovedal, da sem se lahko začel čustveno izražati. In po tem, ko sva se začela prepirati, je bilo nekaj časa malo bolj naporno. Ampak zadnja leta se usekava samo nekje enkrat na leto, več ne potrebujeva.

Enkrat na leto! Kakšna idila …

Branko: Ja, ampak seveda tudi zato, ker se proti sedemdesetim človek vseeno že malo umiri. Pri tej starosti na koncu koncev tudi vlomilci mnogo manj vlamljajo in celo serijski morilci izgubijo zagon. In tako ni čudno, da se tudi ljubimci manj prepirajo.

Kako pa bi lahko na kratko strnili to slovito tehniko konstruktivnega prepiranja?

Branko: Tako, da se je najbolje sploh ne prepirati. Bom ponazoril s konkretnim primerom. V Estoniji sva bila gosta neke gospe in že po nekaj minutah je bilo jasno, da sva z njo povsem nekompatibilna. In ko rečem povsem, mislim res povsem. Vljudno bi lahko rekel, da je bila njena vsevednost v brezupnem konfliktu z mojo. In tako sem imel na izbiro samo to, da bom štiri dni čisto tiho.

Bernarda, je bila to za Branka res sploh opcija?

Bernarda: (odkimava) Nemogoče. Nemogoče.

Branko: Ali pa da se tej gospe sicer še naprej verbalno zoperstavljam, a ji ob tem na vsakem koraku izkazujem izjemno prijaznost. Dotiki, kuhanje kave in žgancev, nežna pozornost do njene trenutne dobrobiti – kompleten paket! In to sem potem štiri dni načrtno počel. Gospa je bila ob tem najprej povsem zbegana. Ni ji bilo jasno, kako se lahko z njo nekdo ves čas tako srdito prepira o, recimo, Varšavskem paktu, ob tem pa je do nje tako prijazen. No, ob slovesu mi je jokaje padla v objem kot dolgo izgubljenemu bratu. V teh štirih dneh sva se spoznala do obisti in postala – dolgoletna prijatelja!

Bernarda, torej vas Branko tudi med pričkanjem obliva s toplino?

Bernarda: Po začetnem poku ponavadi res preideva v to fazo. Problem je v tem, da včasih prehitro. Vsaj zame. Ker sem še jezna in zaprta, me zna ljubeznivost kvečjemu vznejevoljiti.

Ampak v tisti fazi bi vas najbrž vse, kajne? In vas toplina najbrž vseeno malo manj kot kaj drugega.

Bernarda: Drži.

Kajti če se v takih situacijah nekdo vsaj trudi, da ne doliva olja na ogenj, da brzda svoj prispevek k besneči spirali egov … To je v resnici velika reč.

Bernarda: Se strinjam. Če ranjenega človeka pustiš, da kuha mulo, bo pogosto skuhal marsikaj povsem nepotrebnega. Iz iveri lahko v štirinajstih dneh nastane tudi celo poleno.

Branko: S katerim dobi na koncu partner po glavi. (smeh) Zreli ljudje imajo pred nezrelimi ravno to veliko prednost, da na vse skupaj gledajo precej sproščeno. Zato iz prepirov ne delajo tragedije, saj jim je jasno, da so nevihte najbolj normalen del vsake klime. Če si namesto varno navezan nevrotično, boš pa štirinajst dni skupaj kuhal mulo v prepričanju, da se je pravkar podrl svet. Čeprav se ni v resnici zgodilo nič drugega, kot da je partner pripomnil, da je juha preslana.

Posebej ljubek je tisti del, kjer popisujeta dvorjenje in prva približevanja. To je zgodba o tem, da na koncu vseeno štejeta predvsem drznost in možatost. Tudi če, kot v vajinem primeru, temeljita na seriji Brankovih povsem pobiksanih predpostavk.

Bernarda: Res je. Ženska mora znati moško drznost ceniti, saj je odraz želje in poguma. No, vsaj pri pravem snubcu – torej če nimaš opravka zgolj s še enim rutinskim nastopačem. Če je snubec pravi, moraš ceniti, da po prvi zavrnitvi ne odide. Vztrajnost je še kako dobrodošla popotnica za morebitno skupno pot.

Za tek na dolge proge.

Bernarda: Tako. In Branko je vztrajal. Če sem ga poslala ven skozi glavna vrata, je prišel nazaj skozi stranska. In če sem ga poslala ven še skozi ta, je priplezal skozi okno.

Branko: Ampak na začetku sem prihajal nazaj manično. Kot nekakšen jojo, ki se preprosto ni znal odlepiti od nje. Šele ko sem uspel razviti notranjo trdnost – ki je bila pripravljena sprejeti tudi možnost, da ne bo med nama nazadnje nič! – me je Bernarda sprejela.

Aha, šele potem …

Branko: Bil sem povsem nor nanjo. S poudarkom na »nor«. Petnajst minut po tem, ko sem se poslovil, me je lahko zagledala na vrtu, kako skozi okno strmim vanjo. Kot tipičen zalezovalec, ki hlepi, da bi jo tisti dan morda še enkrat uzrl.

Ubogi Branko. Nekaj malega o takem zalezovanju vem tudi sam. Najbrž vas je na začetku tako zavračala tudi zato, ker ste bili polni vročične energije, ki v resnici sploh ni imela prav veliko zveze z njo kot s konkretno osebo.

Branko: Meni se je zdelo to nekaj najbolj normalnega. Saj sem bil vendar zaljubljen!

Bernarda: (smeh) Pa ni bilo, ni bilo normalno! Prav živce mi je cefralo!

Branko: Šlo je za obuditev prvotne nezrele, polaščevalne zaljubljenosti dojenčka do mamice. Dojenček brez matere ne more preživeti, zato ves čas pogleduje, ali je mati še tam.

No, ampak ženske si seveda pač ne želijo dojenčka za partnerja.

Bernarda: Saj to pravim! Natanko tako!

Še toliko bolj, ker z dojenčki nima smisla imeti dojenčkov.

Bernarda: Najprej se je moral vsekakor spraviti v red. Naučiti se je moral, da mi je pustil dihati in mi s tem omogočil svobodo. Ob njej pa tudi občutek, da mi zaradi tega ni treba imeti slabe vesti.

Branko: Do take spremembe ni prišlo na racionalni ravni, temveč nekje mnogo globlje. Saj razumsko sem čisto dobro vedel, da mogoče ni najbolje, da plezam v drugo nadstropje, da bi videl, ali je šla res na tisti obisk, kot je rekla …

(krohot) Ježeš!

Bernarda: Ampak rada bi poudarila, da se je Brankova vztrajnost po tem, ko se je malo porihtal, izkazala za čudovito lastnost. Ker sem lahko mirna, da me ne bo nikoli pustil na cedilu.

Branko: Gradišniki smo nasploh zelo monogamna linija! Delamo seveda napake, a jih praviloma ne ponavljamo. Pa jo je njena mama tako svarila pred mano, kaj vendar vlači v hišo! No, saj jo je bilo za razumeti: ločenec z dvema otrokoma, pa še bivši alkoholik – in, kar je najhujše od vsega, pisatelj!

Več v reviji Zarja/Jana št. 30, 23. 7. 2019.