natalia in charlie Odkrito.si

Ko pred kamerami preskakujejo ljubezenske iskrice ...

vila na hvaru, prevara Svet24.si

VIDEO: Neobstoječa vila na Hvaru. Cena najema: ...

plesen Svet24.si

To se zgodi, če živiš v toksičnem okolju!

avtodomi Svet24.si

Namesto da bi jim računali, jih pustijo, da ...

nika zorjan Svet24.si

Nepričakovano presenečenje za Niko Zorjan

dario3 Njena.si

Ljubezen na vasi: Darijevo izbranko ujeli z drugim...

helena blagne Njena.si

To je obvezno opravilo Helene Blagne

Ljudje

Držim besedo in zato malo obljubljam

Ura je deset dopoldne. V dvorani četrtne skupnosti v ljubljanski Šiški skupina upokojencev pleše.

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Elegantno se vrtijo v ritmu dunajskega valčka. Nekaj časa jih z veseljem opazujem. Nehote se začnem gibati v ritmu glasbe. Tone Škrbec, mentor plešoče skupine, me nagajivo pogleda in vpraša, ali bi poskusila. Moji izgovori, da ne znam, da nimam plesnih čevljev in podobno, ne zaležejo. Kot velik kavalir me »vzame v svoje roke« in dobesedno zaplavava po dvorani. Slišim samo še pripombo iz »občinstva« - Tone je pa res gospod, ki vsako obrne. In to dobro!

Sreča in pelin. Tone Škrbec, nekaj čez šestdeset jih ima, preprosto očara. Najprej s svojo pojočo notranjsko govorico, ki je del njegovega bistva, čeprav že dolgo ne živi na Notranjskem. Kraj, kjer je ugledal luč sveta, se imenuje Gornje jezero. Tam je tudi izvir čarobnega Cerkniškega jezera. Ta čarobnost kot da se drži malce tudi Toneta. Poslušala bi ga lahko ure in ure, ne samo zaradi božajoče notranjščine in jasno izraženih misli, globoko vate sežejo tudi izrečene modrosti, ki izhajajo iz njegovih življenjskih izkušenj: »Veliko lepega se mi je v življenju zgodilo, bilo pa je tudi precej pelina. Pelin pa je, kot vemo, koristen za jetra!« Je tudi človek, ki mu ni težko odkrito izraziti svojih čustev, kar pri moških ni tako pogost pojav. Ob poglobljenem pogovoru se mu včasih tudi zasolzijo oči, ker globoko občuti. Morda tudi zato, ker zna človeka res poslušati. Ampak ne mislite, da je popoln, odkrito govori tudi o svojih napakah. »Zdaj spet živim sam. Pa veste zakaj? Siten sem kot hudič, in za take je res najbolje, da živijo sami,« nič ne skriva ene od svojih neprijetnih lastnosti. To je Tone, iskren tudi do sebe, kar je najtežje.

Mevlje v riti. »Če bo šlo vse po sreči, bom jeseni dopolnil 64 let,« mi odgovori na vprašanje o starosti. Bil je nekakšen »postrganček«, saj se je rodil kot osmi otrok materi, ki je imela že 47 let. Pravi, da je imel čarobno otroštvo, večkrat je čez dan pobegnil od doma, posledica teh pobegov pa so bile take in drugačne dogodivščine. Poznal je vsako polje v bližini doma, pa tudi malo (ali pa precej, če smo iskreni) dlje; že v otroštvu je bil tudi strasten ribič. Še eno nenavadno lastnost je imel kot otrok. »Počasi sem hodil samo takrat, ko sem bil žalosten, običajno sem vedno tekel, vsi so mi govorili, da imam mevlje v riti!« Zanimalo me je, ali je po materi podedoval čustveno odprtost, ki ga krasi. »Z materjo sva imela kar nekaj 'vzgojnih sporov'.  Nikoli mi ni z besedami povedala, da me ima rada. Sem pa njeno ljubezen globoko občutil in nikoli nisem dvomil o njej. O moji mami bi rad povedal tudi to, da ljubezni nikoli ni kupovala. Je ni mogla, ker ni imela nič!« Malo moram pomolčati, da lahko dojamem vso globino tega stavka, s katerim mi je Tone opisal svojo mater. Tam nekje, neizgovorjeno, ampak zelo močno, začutim vse spoštovanje, ki ga je čutil do svoje mame. Še danes je globoko prepričan, da do sreče v življenju vodi pot le skozi urejene odnose s starši.

Ribiči so posebna sorta ljudi. Oče je malemu Tonetu umrl, ko je imel šest let. »Pa je vseeno zaznamoval moje življenje, on je bil tisti, ki me je vpeljal v ribiški svet,« mehko pove. Prepričan je, da so ribiči posebne sorte ljudje. »Samo ribiči lahko vztrajajo ves dan, kljub temu da nič ne ujamejo,« se smeji in nadaljuje: »Smo tudi blazni optimisti, saj vsakih deset minut na novo mislimo – zdajle bo! Tako lahko preživimo ves dan ob teh desetminutnih intervalih 'zdaj bo', košara pa je še vedno prazna. Tik preden zaide sonce (še vedno prazna košara …), pa je naša misel – zagotovo bo prijela tik pred sončnim zahodom! No, če to ni optimizem v svoji najčistejši obliki!« Pripoveduje mi, da se je smisel ribolova, ujeti nekaj užitnega in nahraniti družino, v današnjem svetu, naphanem s potrošništvom in preobiljem, popolnoma izgubil. Smisel ribičije vidi tudi v tem, da bi bili ribiči varuhi narave, paziti bi morali tudi na domorodne ribje vrste. » Imamo 94 domorodnih vrst, za dvajset pa jih sploh ne vemo, ali še obstajajo! Mladih ribičev tako rekoč ni! Mladina večino časa bulji v računalnike, ko pa jih starši skušajo preusmeriti kam drugam, jih v veliki večini vpisujejo na nogomet, kjer takoj postanejo 'ronaldoti in mesiji'. Na ribičiji pa si lahko samo Polde! Edino, kar  današnjim ribičem še ostane, je, da svoj optimizem 'zganjajo' v čisti naravi in na svežem zraku,« se priduša Tone. Potem se umiri, zamiži in skoraj zašepeta:  »Biti sam s seboj, v lepi in čisti naravi, v tišini, vse to in še več je ribičija.«  

Ni odveze brez trpljenja. Mladi Tone po osnovni šoli ni sam izbiral, kaj želi postati. Ker je doma iz krajev, kjer je takt življenju dajala lesna tovarna, ga je mama vpisala v lesarsko srednjo šolo. V fabriki so namreč za lesarje dajali štipendije, in to je bilo odločilno. »Moja štipendija je šla za plačilo davkov za kmetijo,« se spominja Tone. To ni bila šola, ki bi ustrezala »pesniški« duši mladega Notranjca. »Spomnim se obdobja, ko sem imel pet 'cvekov' in me šola sploh ni zanimala! Če bi bilo po mojem, bi jo pustil. Tudi počutil se nisem dobro tam. Mama mi je, kmečkemu fantalinu, nekoč napisala opravičilo, da v šolo nisem prišel zato, ker sem moral pasti krave. Eden od sošolcev se mi je režal in posmehoval, zato sem ga prebutal! Šolo pa sem nazadnje le končal. Izdelal sem izključno zaradi materinega iskrenega joka.« Zaposlil se je v domačih krajih, vmes naredil šolo za varnostnega inženirja in se zaposlil v svojem novem poklicu. Pa ne za dolgo, saj tam ni bilo posebno veliko denarja. »Vedel sem, da imajo komercialisti dobre plače, pa sem poskusil.« Bil je več kot uspešen (si ga kar predstavljam, vsega šarmantnega in  uglajenega!), saj je »končal« kot zasebnik in trgoval na veliko z usnjem, tekstilom ter oblačili. »Leta 1992 sem zaposloval 16 delavcev, imeli smo približno štiri milijone dolarjev prometa na leto.« To je bilo za Toneta obdobje debelih krav. »Potem pa je nastopilo najtemnejše obdobje mojega življenja. Doživel sem veliko grenkega pelina (saj veste, korist za jetra!). Najprej sem se ločil od žene, s katero imava tri otroke, potem pa sem še bankrotiral. Takrat me je pretreslo spoznanje, da po 26 letih delovne dobe, ki sem jo večino preživel kot šef, pravzaprav ne znam ničesar delati!« In je spet odreagiral čisto po njegovo, začel se je učiti na novo. Zaposlil se je kot pomožni delavec na gradbišču! »Po treh mesecih sem se naučil zidati tako dobro, da so me začeli mojstri Bosanci jemati s seboj na 'fuše',  in tako sem čez vikend zaslužil dvakrat več kot v celem tednu v redni službi! Seveda sem med obdobjem suhih krav trpel, ampak vedeti morate, da ni odveze brez trpljenja! Velja prav za vse, kar se ti v življenju zgodi.« Spet ena Tonetova modrost, podprta z izkušnjami.

Ustavite, izstopam! Kmalu je imel svojo majhno in uspešno gradbeno skupino. Takrat je od blizu spoznal vso bedo teh in podobnih »poslov«. »Vsi večji posli so se pridobivali izključno na podlagi podkupnin! Jaz pa nimam prav posebno dobrega želodca za te stvari. Dobesedno zagabilo se mi je. In sem izstopil in vse skupaj pustil! V tistem času sem  sklenil, da bom tisto, kar obljubim, tudi naredil. Pa naj gre za poslovno ali zasebno življenje. Držim besedo in zato zelo malo obljubljam. S takšno držo si človek pridobi ugled in notranji mir …« Notranji mir pa je nekaj, kar Tonetu v življenju ogromno pomeni.

Več v reviji Zarja št. 26, 24. 6. 2019.