dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

"Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi ...

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

»To ni smola, to je nepripravljenost na razmere«

Maja Djukanović Svet24.si

V Srbiji veliko zanimanja za učenje slovenščine

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Ljudje

Nimam časa, da bi ovinkarila

Ko smo po končanem intervjuju, ki je Barbaro nekoliko utrudil (že leta se bori z multiplo sklerozo), srebale dobro kavo, ki jo je pripravila njena asistentka Anja, mi je Anja rekla, da je imela na začetku težave, ker je Barbara tako direktna, saj še ni srečala človeka, ki bi vse povedal tako naravnost, brez ovinkov. »Nimam časa, da bi ovinkarila,« je spet na kratko »zakoličila« Barbara. In Anja je dodala, da se ji zdaj zdijo čudni tisti ljudje, ki ničesar ne povedo brez olepšav, tako, kot je. In da ji je Barbarina neposrednost postala neskončno všeč. Tudi najin pogovor je bil tak. Moja rahlo ovinkasta, previdna vprašanja in njeni kot bomba, nič v celofan zaviti odgovori.

Avtor:

Alenka Sivka

Značke:

Barbara, napisali ste avtobiografski roman o mladostni ljubezni med vami in Robertom (Pešutom Magnicifom, op. a.), potem pa ste vama spremenili imeni. Zakaj?

Najprej mi je prijalo, da bi se s tem malo zafrkavala, a sem spoznala, da ni pomagalo. Vsi vedo, kdo je pisal ta pisma in kdo je na pisma odgovarjal, prav »glupo«, da sem se to šla. Naj mi oprostijo. Sem se še kaj hujšega kdaj zmotila v življenju. (smeh)

Koliko časa je nastajala knjiga Pisma iz JLA? Zdaj ne morete več pisati na računalnik, knjigo narekujete asistentki, ona pa piše.

Eno leto.

To je dolgo. Zakaj toliko časa?

Seveda je dolgo. Ne vem, zakaj. »Vse živo« je trajalo toliko časa. Ni mi šlo takoj. Počasi – takšna sem zdaj. Počasna. Počasnela. Ampak naredim pa vseeno. To je bistvo. Pustimo pot, če je bila dolga ali kratka, cilj je bistvo. Je pa velik dosežek, da sem se spomnila strasti, psihičnega stanja, vsega sem se spomnila. Prebrala sem pismo in se začudila: A tako sem mislila takrat, a to se je dogajalo? In moja in njegova, oboja pisma so me pretresla. Takšne stvari sem pisala včasih; to me je res kar vrglo.

Nejc Zaplotnik pa je napisal, da je pomembna pot, ne cilj.

Pri meni ne. Meni je pomemben cilj, točka, kjer končaš. Rada imam točke. Zelo. Ker so konkretne, naravnost, brez dilem. Točka. Tako sem govorila mojemu sinu, ko je bil še čisto majhen. Da je točka. Pa me je vprašal: Kako to, mami, zakaj sem točka? Sem mu rekla: Tako, lepo, točka si. Aja, točka. Mu je bilo všeč.

Kaj ste mislili s tem?

To, da je direktna, konkretna točka, v katero se steka moja ljubezen. Točka, ja.

Pravijo, da moramo živeti v sedanjosti. Vi živite v njej?

Kako pa drugače, vseskozi mi je jasno, kje sem, kaj zmorem, česa ne, kaj bi rada, česa ne bi, stalno se spopadam s tem. Prekladanje, plus, minus. Ves čas.

Kaj pa trenutno zmorete?

Z avtom trenutno ne morem nikamor, ker ga nimam, čakam novega. Potem bom hodila naokrog, ves čas. Ne morem na večerne prireditve. Ne hodim več. Samo na popoldanske. Za večerne nimam več koncentracije. Zvečer postanem utrujena, nisem več dovolj zbrana. In potem rajši ne grem.

Na predstavitvi knjige ste imeli obute rdeče škornje iz Beograda, tako ste zapisali na Facebooku. So imeli kakšen globlji pomen?

Globljega ne, to je bila ena sama zajebancija. Kupila mi jih je moja kuma, ki je živela v Beogradu. Sicer dve številki prevelike, a ni nič narobe, ker so čisto kul.

So pa zelo seksi.

To pa so. Do konca.

In zelena obleka, zelo ste bili lepi.

Ja, hvala.

Oblačenje vam veliko pomeni, vedno ste imeli svoj posebni stil.

Zelo veliko mi pomeni, res. Prej sem si še sama šivala obleke, zdaj pa jih ne morem več. Se mi zdi pa zelo pomembno, kaj dam nase. Da sem si všeč.

Ali tudi Robertu svetujete glede oblačenja?

Nekoč sem mu, zdaj pa ne več. Ima svoje stilistke, ki mu delajo obleke. In ga pohvalim, če mi je všeč, on pa je zadovoljen zaradi tega. Sva povezana.

Kako vama je uspelo ostati tako povezana?

Vsi me sprašujejo, kako nama je uspelo. Tako pač je. Pika.

Ni recepta?

Dr. Oetker recept, ni ga. (smeh)

Še vedno se imata rada.

Ne, nimava se rada, gre za zaljubljenost. To pa je velika razlika. Rad imaš lahko tudi mačko ali psa, ne moreš pa biti zaljubljen v mačko. V tem je razlika, če si zaljubljen.

Ampak dr. Milivojević in drugi sodobni psihoterapevti trdijo, da zaljubljenost traja kvečjemu pol leta, potem pa adijo. 

Dr. Milivojević že ve, tukaj mu jaz ne morem nič. In naj še naprej misli tako. Kar se mene tiče, pa ni tako. Pol leta. To je neumno. Pa nimam nič proti njemu, naj prodaja svoje, a jaz se z njim ne strinjam.

Kakšno je danes vaše življenje, kaj počnete?

Ta hip? Vsak dan gledam kviz Vem, rada rešujem križanke, zelo rada, da preizkušam, ali v moji glavi še kaj dela. In še kar dela. Včasih me razjezijo tekmovalci, ker so tako butasti. Večinoma pa uživam v tem kvizu, gledam ga prav vsak dan. Med vikendi rada pogledam kakšen film. Rada imam odštekane filme, nepredvidljive. Pred kratkim sem gledala Obliko vode, izjemen film. Kako sem razumela dekle, ki se je zaljubilo v »podvodnega moža«, prav strastno. To je lepo. Tako dober film. Nadvse. Lahko se zaljubiš strastno v nezemeljsko bitje, to čisto lahko sprejmem.

Berete?

Trenutno berem Popularne zgodbe Vesne Lemaić, tudi odštekane. A brati tudi ne morem več, berejo mi.

Tudi knjige niste mogli pisati sami. Vam je zaradi tega kaj težje, narekujete namreč zelo intimne stvari?

To je kar zajeb... Moraš iti čez to. Kdaj pa se to zgodi, vam ne morem povedati. Naenkrat ti ni več nerodno, da govoriš, kar želiš. Preizkušam se tudi v kolumnah in počasi mi gre dobro tudi to. Edina stvar, v kateri se v nareku še nisem preizkusila, je pisanje pesmi. Te sem pisala sama. Zdaj pa jih ne morem več, tako bom morala tudi te narekovati. Zelo rada pišem besedila za popevke, še bi jih pisala, a mi jih nihče ne ponudi. Pa nič. Pa bi jih zelo rada. Izvajalec mi mora poslati komad, jaz poslušam muziko in nanjo naredim tekst.

Ste glasbenica, učili ste glasbo, igrali klaviature in peli v bendu U'redu.

Šest let sem učila glasbo, to delo sem oboževala, peli smo, plesali, igrali na inštrumente. To so bile prave ure glasbe, nikomur nisem pustila, da bi zabušaval. Vsi smo peli in plesali, se prijeli za roke. Nekaterim je bilo nerodno, sploh da bi punca prijela fanta, pa sem jih jaz prijela za roke in povezala. Z otroki mi je bilo dobro. Imeli smo odnos, ki je tekel kot reka, vse je bilo pravilno, pravi ovinki, pravi preskoki, čudovito, nobene slabe stvari ni bilo. Zdelo se mi je, da grem na dopust, ne v službo, tako dobro sem se imela. A sem morala nehati, ker nisem več mogla hoditi, nisem bila gotova glede svoje hoje.

Spomnim se vašega dnevnika, ki ste ga pisali za Sobotno; o plezanju, kako dobro vam je delo, vašemu telesu in duši.

Uh, kje je že to. To je bilo na Toškem čelu, tam sem imela svojo steno. Tisto je bilo super. Plezanje sem imela zelo rada.

Kaj pa jahanje konj, vam to še gre?

Ne več. Nimam ravnotežja. Zato si ne upam več. Rajši sedim. Ne morem. In nočem izzivati. Grem, do koder zdržim.

V knjigi Prvi polčas ste napisali, da zaradi bolezni dosti stvari niste izživeli.

Zaradi bolezni nisem mogla nadaljevati samostojne glasbene kariere, ker je bilo težko. Nesigurnost pri hoji, igranju ..., sprto z vso logiko. Iskati moraš stopnice, utrujen si od tega. Da sploh kaj narediš, potrebuješ toliko energije.

A vi še vedno ustvarjate.

To imam rada. Da pišem. To še zmorem. A bi še kaj drugega, pa še kako. A bi je beseda, na katero sem alergična, prav strah imam pred njo. Reče se ji »bifobija«. Ne prenesem besede bi. Res. Bi bilo dobro, bi morala ..., to je vse strup. Čisti strup. Pametni prijatelji mi rečejo: »Veš kaj, bi ne dela.« In potem vidim, sprevidim tudi sama. Res ne dela. Bi ne dela. Sovražim to besedo.

Kako se spopadate z boleznijo?

Nič se ne spopadam. Takole je, tako se obnašam. To ni spopad. Spopad je drugje: »A boš lahko napisala ali ne?« To je spopad. Spopad je, ko ne morem v kafič, ker ima samo stopnice, nima klančine. Kaj naj naredim? Kelnarji so me nosili v kavarno, napisala sem pritožbo, pustila telefonsko številko. Povedala sem, da nimam veliko moči, imam pa zveze. (smeh) A tam so še vedno samo stopnice.

Kako se pa imenuje ta lokal?

Acapulco, ves je prenovljen, a nima klančine.

Na vaši FB-strani sem prebrala, da ste deset let prosili za klančino, ki pelje od vašega bloka na pločnik pred vrtcem, pa vam je niso uredili. Potem ste pa rekli ...

... Bosancu, ja, in je to naredil v pol ure.

Več v reviji Zarja št. 24, 11. 6. 2019.