dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

"Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi ...

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

»To ni smola, to je nepripravljenost na razmere«

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Ljudje

Ni težek zapor, težko je življenje

Star je 36 let, v zaporu je preživel deset let in pol. Od petindvajsetega leta. Ko so ga v zaporu Dob pripeljali, da mi bo dal izjavo, je pravosodni policist rekel, da naju bo pustil sama, čakal bo v sosednji stavbi. Obsojenca sem prijazno vprašala, kaj je storil. Hladnokrvno mi je rekel: »Težje kaznivo dejanje, krvni delikt, imam 20-letno zaporno kazen.« V tistem hipu sem vprašujoče pogledala policista: Kaj, kar samo me bo pustil z njim? A sem se hitro pomirila. Fant se je z mano pogovarjal mirno, razmišljujoče. Na koncu smo se smejali. Prosil me pa je, da ne zapišem njegovega imena in priimka, niti zločina, ki ga je storil, ker ne želi, da njegovi mlajši sorodniki spet poslušajo zgodbe o njem. Sva bili pa obe s fotografinjo, ko nama je »kapnilo«, s kom sva se pravzaprav pogovarjali in kaj je storil, močno pretreseni, šokirani. Še nekaj dni.

Avtor:

Alenka Sivka

Značke:

Kako živite v zaporu, kako ste »uredili« sami s sabo to, kar ste naredili?

Tu gori, na polodprtem oddelku, se živi dosti bolje kot spodaj, na zaprtem, kjer sem bil prvih sedem let in pol. Tam je strožji režim, več pravil, hujše omejitve gibanja, osebne svobode, a tisto je začetna faza, ko si novinec. Zame je bilo to prvič, upam, da tudi zadnjič. Ni bilo preprosto. Vse mi je bilo novo, na čuden način zanimivo ...

(smeh) Zanimivo?

No, na začetku je čas nekako tekel. Nekateri fantje imajo številne sodne postopke, ki še potekajo, in si s tem zamotijo glavo, pri daljši kazni pa se čas v zaporu ustavi. Od vsakega posebej je odvisno, kako si bo uredil stvari v glavi, kako bo razbil monotonost, si popestril bivanje. Dokaj hitro sem ugotovil, da postane dolgčas in ti je vse odveč. Potem pa so tu stvari, ki jih ponuja zavod. Zase lahko rečem, da sem jih izkoristil do maksimuma. Potrudil sem se, da sem si čim prej našel zaposlitev. Možnosti ni prav veliko, od prvega dne delam v kuhinji. Obstajajo še hišna dela, v pralnici, tovarni gasilnih aparatov ..., nobena od teh možnosti ni idealna, nihče si ne želi tega delati. A moraš pogledati z druge strani – delati sem začel in še delam zaradi ugodnosti. Tisti, ki govori drugače, verjetno laže. (nasmeh)

Zato torej, da hitreje mineva čas ...

Dobro, delno tudi zato, a če ne delaš, ne prideš na polodprti oddelek, ne moreš zaprositi za pogojni izpust, ni dopusta – tako da so vseeno na prvem mestu ugodnosti, ki jih dobiš. Na drugem pa je denar za cigarete, od sto do sto petdeset evrov, na tretjem, da mine čas. Ko vse to sešteješ, ugotoviš, da se splača.

Katere stvari ste še izkoristili tu v Dobu?

Hkrati, ko sem začel delati, sem se vpisal v šolo. Status dijaka in delavca sta sicer enakovredna, a sem vzel kar oboje, dopoldne sem delal, popoldne sem se izobraževal, in čas je kar mineval.

V kakšno šolo pa ste se vpisali?

V vse, kar je bilo mogoče. Najprej na triletno kuharsko, ko sem končal, še naprej na dveletno višjo kuharsko, pa na maturo, to sem zelo uspešno opravil. Kasneje sem vpisal še peti predmet, sociologijo, da sem opravil še splošno maturo. Zraven sem naredil še evropski certifikat za spletnega oblikovalca, kasneje je to postalo zelo priljubljeno v zavodu in so začeli organizirati NPK-je (nacionalne poklicne kvalifikacije, op. a.). Kasneje sem naredil še kvalifikacije za dietnega kuharja, pa za peko potic, izpit za viličarja ... Morda sem si zadal preveč, a takrat se mi je to zdelo v redu, s tem sem si zapolnil dneve in misli. Tu notri ni veliko zgodb o uspehu. Nekateri obupajo, drugi nimajo volje, odnehajo, jaz temu rečem, da nehajo živeti. Če imaš kratko kazen, to ni problem, pet mesecev boš prespal, in ko boš prišel ven, boš hitro spet »zalaufal«. Če pa si notri za dlje časa ...

Zdaj ste v polodprtem oddelku, kakšen je režim tukaj?

Imamo internet in telefone, čas sem si poskusil zapolniti tudi s športom. Če po neki neumni logiki primerjam svoje življenje z življenjem mojih prijateljev zunaj, se bistveno niti ne razlikuje od njihovega. Vsak od nas zjutraj vstane, gre v službo za osem ur, nazaj domov, potem grem teč, moji prijatelji kolesarit, zvečer gledam poročila, film, prav tako to počne moj prijatelj. Seveda z veliko razliko – da so oni svobodni, jaz pa ne. Oni gredo lahko v trgovino, jaz pa moram trkat pazniku, ali grem lahko na avtomat po pijačo. Ko to takole razlagam, si bo marsikdo zunaj mislil, da potem nam pa ni nič hudega, ampak spomnite se stavka: Kletka, četudi je zlata, je še vedno kletka. In to tukaj zelo občutiš. Vsakdo me vpraša, kaj najbolj pogrešam, kakšno hrano, pijačo ... Ne, najbolj pogrešam ljudi!

Deset let in pol ste tukaj, prijatelji so se najbrž pošteno zredčili. Koliko stikov z »zunanjimi ljudmi« vam je ostalo?

Zreducirali so se »v nulo«. Rad imam sistematsko urejene zadeve in takoj ob prihodu v zapor sem si priskrbel prenosni računalnik ter si naredil imenik v excelu, da sem imel lepo urejene elektronske naslove. Bil je kar dolg seznam. Prijateljev, kolegov, znancev in še koga. In ta seznam se je vsako leto malo skrčil. Dokler se tega ne zavedaš, je čisto v redu, ampak počasi se začneš ... in ti ni vseeno. Jih pa razumem. V zapor sem šel pri petindvajsetih. To so leta, ko zunaj nekoga spoznaš, si začneš ustvarjati družino, tako je pač prav. In razumem, da če imaš povsem natrpan teden, da v soboto ne rečeš: »Hej, pojdimo zdaj na Dolenjsko, na Dob, bomo pol dneva z ... « Zato čisto nobenemu nisem nič zameril, na nikogar nisem hud, z nekaterimi, za katere sem mislil, da mi bodo stali ob strani, sem čisto izgubil stike. Če zabredeš tako, kot sem jaz – večjega, gostejšega sita ni. A tisti, ki so kljub vsemu ostali, so v moji glavi – elita. Ostalo jih je kar nekaj in danes smo v najboljših odnosih. Če me kdo vpraša, koliko pravih prijateljev imam, mu jih z lahkoto naštejem. Če ti kdo stoji ob strani ob stvari, kakršno sem zagrešil, je res pravi prijatelj. In sem jim lahko samo hvaležen.

Kaj pa tisti, ki so se odvrnili od vas?

S tem se težko sprijazniš, a moraš sprejeti. Nekateri nočejo imeti več opravka z mano, drugi pa so se čez leta vrnili.

So morali predelati odnos do vas ...

Sam sebi sem rekel, da nimam pravice zahtevati od njih karkoli, lahko samo sprejmem vse, kar je. Zdaj, ko že nekaj časa hodim ven med vikendi in izkoriščam dopust, sem lahko prvič tudi sam dvignil standarde in merila, in ko se mi kdo hoče vrniti v življenje, mu rečem: »Hvala lepa, na pijačo sicer lahko greva, ampak svojo energijo bom rajši usmeril v ljudi, ki so mi stali ob strani.«

Ne oproščate, da si niso vzeli časa za vas, si dopisovali z vami, vas obiskovali ...

Beseda oproščati je morda premočna. Če je nekdo potreboval pet let, nič hudega. Brat mi je pred kratkim povedal, da bi me rada obiskala sestrična, po vsem tem času. Pa sem mu rekel, zakaj bi rekel ne, če je nekdo pripravljen storiti tak korak. Hvala bogu. A če srečam koga zunaj in me povabi na kavo, grem rajši s tistimi, ki so me hodili obiskovat. Najboljša prijateljica mi je ves čas pisala, vmes rodila dva otroka, prišla z njima sem, ko sem prvič prišel ven, sem prespal pri njej doma. In še en prijatelj mi je ostal zvest ves čas, in ko pridem na obisk, se raje posvečam njima kot vsem drugim.

Kako živite s tem, kar ste storili, kako ste opravili s tem?

Dolgo sem potreboval, da se lahko sploh pogovarjam o tem, kar sem storil, in zdaj lahko odgovarjam na vsa vprašanja v zvezi s tem. Nikoli nisem iskal izgovorov za storjeno. Seveda so do dejanja pripeljale okoliščine, a vedno imaš izbiro. Vedno imaš izbiro. In lažje je, če se ne zatekaš k izgovorom. S tem moraš živeti. Saj je težko, a najti si moraš oporne točke. Svetlobo na koncu poti. Karkoli. In začneš to pot nazaj. Nekateri najdejo motivacijo v bedarijah, nekdo ima otroke, ženo. Rekel sem si, da če so mi prijatelji pripravljeni oprostiti, iti mimo tega, me podpirati, si jih bom vzel za zgled in se boril zanje. Tudi brat me ni zapustil. V njih sem si našel oporne točke in za začetek je bilo dovolj, za vzpon čez prvih nekaj stopnic, ko si čisto na tleh. Potem se moraš zavedati, kaj si storil, to sprejeti. Ni lahko, nekateri tega ne zmorejo. Razčistiti moraš pri sebi, v glavi. Ugotoviti, kaj te je pripeljalo do tega, kaj bi lahko naredil drugače. To je treba dati skozi čim prej, pa ne površno, moraš dobro razdelati. Potem je treba iti naprej. Jutri ne bom razmišljal o tem, zakaj sem prišel v zapor. Najpomembnejša stvar je »danes«, druga najpomembnejša pa »jutri«.

Ste razčiščevali preteklost s pomočjo psihologov, knjig?

Najboljša stvar je oseba, pa naj si bo pri kuhanju, plesu, najlažje se naučiš s prakso, s človekom. V zavodu sicer ni 50 psihologov, da bi se ti lahko kateri od njih posvetil osebno, so kadrovsko podhranjeni, a poskušal sem izkoristiti tisto, kar sem lahko dobil. Če se prijaviš k psihologu ali psihiatru, zagotovo prideš na vrsto. Sam sem preizkusil vse to. Na začetku so me klicali na pogovore oni, potem je bilo odvisno od mene. Zelo dobro sem se razumel s psihologinjo, včasih sem govoril bedarije, a po svoje je bil to zame ventil, pogovor o stvareh izven zaporniškega okolja. Z njo sem se lahko pogovarjal o teku, hujšanju in po teh pogovorih mi je bilo lažje. Pa tudi sam sem delal na sebi, in ko sem razrešil najhujše stvari, sem si začel postavljati cilje. Najboljša formula je, in to lahko rečem, ker sem odsedel že kar nekaj let – imeti čim več kratkoročnih ciljev in morda samo enega dolgoročnega, nekaj, kar te motivira. Ne pa preveč ambicij, ker te to, če jih ne uresničiš, lahko potolče.

Povejte mi nekaj kratkoročnih.

Oh, ko sem bil na zaprtem oddelku, je bil kratkoročni cilj, da shujšam, izkoristim možnost šolanja, dolgoročni pa, da se borim, ostanem v stiku s prijatelji, družino, si uredim stvari v glavi, pa da pridem na polodprti oddelek. In ko nekaj dosežeš, si zadovoljen. Mnogi mi pravijo, da sem preveč ambiciozen, a sanje brez ciljev so samo sanje. Slej ko prej je to gorivo za razočaranje. Zdaj si želim iti na odprti oddelek v Ljubljani. Zaradi boljših možnosti zaposlitve in manjših stroškov prevoza. In malo že razmišljam, kaj bom počel po prestani kazni.

Koliko let pa še imate do konca, glede na to, da verjetno lahko zaprosite za pogojni predčasni izpust?

Ko bom odsedel 75 odstotkov kazni, bom lahko zaprosil, čez štiri leta in pol.

Iskali boste zaposlitev, mislite, da vam bo težko s to vašo zgodovino, »štampiljko« iz zapora?

Zunaj težko najde zaposlitev že nekdo, ki ima ogromno šol in čisto »normalno« zgodovino, ko jo bom iskal jaz, pa bom rekel: »Veste, sem bil pa kuhar deset let na Dobu!« »Aha, hvala lepa,« mi bodo rekli, pa rolete dol in 16 ključavnic gor. A tudi to razumem. Me pa najverjetneje čaka zaposlitev pri bratu.

Deset let ste tukaj. Ali ima pri vas zapor resocializacijsko funkcijo? Lahko to rečete?

Lahko rečem, da ima. Niso delali čudežev z mano, niso premikali gora, a sem se spremenil, tudi moj brat vidi te spremembe. Začel sem ceniti malenkosti, pogovore s prijatelji, finance – tukaj je en evro toliko kot sto zunaj.

Dejanje, ki ste ga zagrešili, vas še kaj preganja?

Imel sem depresije, velikokrat sem šel skozi to, kar sem storil, bil sem mlad, neumen. Ne iščem izgovorov, moje dejanje je težko razumeti. Prijateljem sem rekel, da upam, da mi bodo lahko oprostili, da pa upam tudi, da tega, kar sem naredil, ne bodo podpirali, ker potem niso moji prijatelji. Kruto, a resnično.

Več v reviji Zarja št. 24, 11. 6. 2019.