Kaleigh Hendershot Svet24.si

VIDEO: Američanki Hrvaška ubila voljo do ...

novorojenček Svet24.si

V plitkem grobu našli še živo novorojenčico

tišina Svet24.si

Le zakaj nas bi bilo tako strah biti sami?

marko noc pl1 Svet24.si

Kardiolog Marko Noč: Če bi sledili toku ...

ZR sep 19 – slovenski vrt FOTO 1 Odkrito.si

Nove gredice na starem borjaču

Sulli, Choi Jin-ri Najstnica.si

Umrla zvezdnica K-POPa

polka1 Njena.si

Blaž Švab prvič spregovoril o svoji izbranki?

Ljudje

Da bodo vedeli, kako smo živeli

Restavrator Rok Valjavec o duši, ki je ujeta v starih predmetih

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Obisk ogromnega gospodarskega poslopja na kmetiji v Spodnji Besnici, kjer ima restavrator Rok Valjavec delavnico in shranjuje stare predmete – od pohištva do orodja in posode –, je kot obisk v čudežni deželi, še posebej za ljubitelje starin. Brskanje med starimi skrinjami, komodami, mizami, stoli, okvirji, slikami je kot sprehod v preteklost, ki obenem prebudi ideje, kako jih ponovno uporabiti. Rok strastno zbira starine že od otroštva – pri dvanajstih je v Tupaličah odprl svoj prvi muzej starih predmetov. »V starih predmetih je ujeta duša,« pravi, zato je vsak kos, ki pod njegovimi rokami dobiva novo-staro podobo, zanj izziv.

Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ

Kot otrok je živel pri dedku, ki je bil odličen mizar. »Učil se je v isti delavnici, kjer so izdelali Aljažev stolp, delal pa je tudi za potrebe kraljeve družine Karađorđević na gradu Brdo in za mojstra Plečnika, o katerem mi je povedal zanimivo zgodbo. Namreč Plečnik je dedku naročil kos lesa in stari oče se je zelo potrudil, da je našel kos macesna brez grč. Ko ga je Plečnik videl, se je začudil in vprašal, kje so grče. Poučil ga je, da šele te naredijo les poseben.« Rok ima ohranjenega veliko dedkovega orodja, skic, načrtov in fotografij. »Dedek me je sicer imel zelo rad, ni pa rad videl, da sem sam kaj ustvarjal v njegovi delavnici, ker sem po navadi delal bolj škodo. Spomnim se, da mu je babica enkrat prinesla kilogram žebljev, pa sem jih vse zabil v en kos lesa. Je bil kar precej hud, zato mi je babica kupila svoje kladivo in žeblje, da sem se lahko igral.«

Da bodo vedeli, kako smo živeli. Rokov pradedek je bil vrvar in tkalec, tako da se je na kmetiji, kjer je bil rojen, ohranilo tudi precej njegovega orodja. Nekaj predmetov pa je ostalo še po stari teti jožefinki (iz reda sester sv. Jožefa). Nič čudnega torej, da jih je začel najprej zbirati doma, sčasoma pa tudi po drugih hišah v vasi in po župniščih. Kmalu so ga ljudje začeli kar sami klicati in vsega se je sčasoma nabralo toliko, da je v kleti babice in dedka v Tupaličah naredil muzej starin. Stare skrinje, mize, stoli, svečniki, kovanci, knjige, vaze, vozovi, kolesa, zibelke in še marsikaj se je našlo tam. V srednji lesarski šoli je izbral restavratorsko smer in delal prakso pri znanih restavratorjih, med drugim v Restavratorskem centru Ljubljana, Etnografskem muzeju, Gorenjskem muzeju Kranj, Škofjeloškem muzeju ter pri rezbarju in kiparju Janezu Vovku. »Naši predniki so dobro poznali les. Natančno so vedeli, kdaj ga lahko sekajo, pa zaščititi so ga znali,« je povedal Rok, zato se je z veseljem poučil o starih postopkih ohranjanja predmetov. Danes z znanjem sodobnega restavratorstva predmete ročno obdeluje po metodah starih mojstrov. »Moramo vedeti, od kod izhajamo, zato je pomembno ohranjati in oživljati predmete, da bodo zanamci vedeli, kako smo nekoč živeli,« je prepričan.

Vaza iz dinastije Ming.Med najstarejšimi predmeti, ki jih hrani, je vaza iz dinastije Ming iz leta 1460. »Moja babica je nekoč kupila dve vazi iz samostana sv. Jožefa v Ljubljani, ko je bil ta podržavljen. V eno izmed njih je leta sadila rože. Nekoč pa je le pritegnila mojo pozornost. Ko sem rože odstranil, sem videl, da je dno zelo lepo obdelano. Očistil sem jo in nesel pokazat v Narodni muzej, in tam so ugotovili, da je obredna posoda dinastije Ming.« Zelo ponosen je tudi na najstarejše voščene jaslice približno iz leta 1720, ki jih je obnovil, nato pa jih je odkupil Muzej jaslic Brezje. »V neki hiši sem jih hotel odkupiti, pa mi je ženska rekla, naj jih kar vzamem, da so to ene navadne jaslice. Videti niso bile nič posebnega. Dolga leta sem jih hranil doma v škatli, nanje sem celo pozabil. Potem pa sem jih nekoč spet našel in lepo očistil. Bile so miniaturne, zelo lepo izdelane. V njih sem našel pismo, napisano v stari nemščini. Jaslice sem pokazal patru Leopoldu Grčarju na Brezjah in ugotovil je, da so bile izdelane v samostanu Velesovo ter last ene od nun.« Rok sicer obnavlja tudi staro cerkveno pohištvo. V cerkvah v Kokri in Lešah je naredil nov daritveni oltar, podest in klopi. Ko smo ga obiskali, je ravno restavriral tri kipe iz ene od cerkva. Izdeluje panjske končnice, eno je pred nekaj leti izdelal tudi za papeža Frančiška in mu jo podaril, drugo pa za ruskega predsednika Medvedjeva. Najpogosteje in zelo rad pa obnavlja stare omare in skrinje. Te so po navadi polne skrivnosti. Ničkolikokrat je v njih odkril skrivne predale z dragocenostmi – najpogosteje nakitom in denarjem. Ko sva se dogovarjala za pogovor, je bil ravno na pragu takega odkritja. »Nekaj časa sem hodil mimo predalnika in ga skušal odpreti, pa se je vedno nekaj zatikalo. Včeraj mi je pa uspelo,« se je nasmehnil in povedal, da je našel kup nemških petdesetakov in stotakov iz leta 1933, ki danes seveda nimajo običajne vrednosti, nekdaj pa je to bil zajeten kup denarja. »So mi pa stare skrinje še posebej fascinantne, sploh z letnico – to je namreč letnica poroke, v skrinji pa je bila dota.« Skrinje obnovi in prebarva, vrne pa jim tudi poslikave, če so jih imele. »Včasih dobim v roke povsem razbito skrinjo, ki jo po kosih sestavljam nazaj, to je poseben užitek. Občudujem vezavo brez žebljev, ki so jo mojstri uporabljali včasih.« V njegovi okolici ga najprej pokličejo, kadar praznijo katero od starih hiš. Velikokrat ga tudi sprašujejo, koliko so kakšne stvari vredne. Sicer pa ga v njegovi delavnici vsak dan kdo obišče – nekateri si želijo samo ogledati zbrano, pa se kasneje vrnejo z idejo, kaj od tistega bi lahko uporabili za nov kos pohištva, drugi ga prosijo za restavriranje starega kosa pohištva, tretji nakupujejo … »Veliko robe se pri meni obrne.« S stvarmi nima napolnjen samo gospodarski objekt, starine so še po vsej domačiji, po oknih ima razstavljeno steklovino, ki marsikoga pritegne, in tako proda še kakšen kos več.

Več v Zarji, 11.6.2019