dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

Maja Djukanović Svet24.si

V Srbiji veliko zanimanja za učenje slovenščine

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

Jože Rovan: »To ni smola, to je nepripravljenost...

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Ljudje

Nikar ne hodite k zobarju popoldne

Jutro je pametnejše od večera ... in še veliko modrejše in aktivnejše od zgodnjega popoldneva, trdi avtor knjige Kdaj Daniel H. Pink (založba Umco). V času, ko vsi tožimo, da imamo premalo časa, pač ne pomislimo, da bi ga imeli veliko več, če bi ga uravnavali po biološkem ritmu. Ki ga nesporno imamo, na kar je opozoril že francoski astronom, ki je nekega poletja leta 1729 opazil, da njegova okrasna lončnica zvije liste, ko pade mrak, in jih spet razpre, ko se zdani. Zaprl jo je v omaro, a je rastlina tudi brez svetlobe počela isto. Tri stoletja torej že vemo, da imajo vsa živa bitja notranjo biološko uro, pa tega ne upoštevamo.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Zase vem – med drugo in četrto popoldne nisem za nobeno rabo. Veliko let je minilo, preden sem se sprijaznila z grenko resnico, da si takrat ni pametno nakopavati pomembnih pogovorov ali sprejemati odločitev, pa čeprav niso strašno pomembne, ker bodo skoraj gotovo napačne. Še nakupovanje, če je kaj več od mleka in kruha, mi ne gre od rok. Ničkolikokrat se je zgodilo, da sem stopila v trgovino, opazila oblačilo, ki mi je bilo všeč, potem pa se mi ga ni ljubilo pomeriti. Moji dremajoči možgani so pripravljeni le na ogled kakšnega butastega filma ali branje ne preveč zapletenih vsebin, ob katerih se pogreznem v spanec. Svojim prednikom, med njimi sta bili stara mama in mama, obe sta bili sposobni zadremati kar sede, se lahko zahvalim za lastnost, da se po desetih, petnajstih minutah zbudim vsa prerojena. Nakar spijem popoldansko kavo (v knjigi sem izvedela, da je to narobe) in življenje je spet lepo.

Seveda lahko to počnem, če sem doma. Sumim, da v službi ne bi prenašali, če bi ob dveh vzela iz predala  blazino in zasmrčala na pisalni mizi. Torej se je treba znajti drugače, zelo pomaga, če se s kolegicami in kolegi odpravim v bližnjo restavracijo, ki sicer ni bogvekaj, ampak bolj kot hrana me spravijo k sebi zanimivi pogovori in hoja po svežem zraku.  

Popoldne je lahko nevarno. Seveda je Pink preštudiral veliko raziskav o dnevni kondiciji mladih in starih, šolarjih in zaposlenih, roko na srce –največ so jih financirali industrialci, da bi ugotovili, kako je mogoče iz zaposlenih stisniti še več. Ugotovitve so si podobne – zjutraj, ko se pošteno prebudimo in opravimo običajno obredje (torej ne prezgodaj), smo najbolj svežih misli, takrat z lahkoto rešujemo probleme, pri katerih se nam je zvečer zataknilo. Dopoldne se ljudje počutijo bolj prijetno in srečno, bolj so uvidevni do drugih, bolj spravljivi in pravični. Vse to traja do okrog  poldneva, potem pa začne miselna in telesna kondicija strmo padati in počasi se začne dvigati pozno popoldne, drugi vrh pa doseže zvečer.

Veliko več možnosti je torej, da bomo dopoldne naleteli na ljubeznivo uradnico, ki nas bo kdaj drugič v popoldanski izmeni nadrla, da bo inšpektor z razumevanjem prezrl manjše napake v davčni napovedi, da bo sodnik sodil blagohotneje, da nas bo zdravnik bolj pozorno poslušal in poiskal vse možne načine zdravljenja in da se bo zobar potrudil, da bo opravil kar najbolje s čim manj bolečinami. Če torej nimamo možnosti, da bi pomembne reči opravili zjutraj, je druga možnost zvečer, ko se ljudje znova dobro počutijo – a kaj ko takrat uradi, ambulante in podobne ustanove večinoma ne delajo. Delajo pa popoldne (ko imajo zaposleni in šolarji prosti čas), poročila o konfliktih in vseh sort napakah pa dokazujejo, da se jih pomembno več zgodi – popoldne. Če si torej lahko izborimo jutranje termine pri vseh pomembnih rečeh, imamo več možnosti za uspeh.

Do kar nekoliko šokantnega rezultata so se dokopali mnogi preučevalci šolskih testov. Na danskem so analizirali dva milijona testov, ki so jih rešili učenci v štirih letih, to počnejo z računalniki, in ker jih na šolah ni dovolj, opravijo teste po skupinah. Tisti, ki so jih opravili zjutraj, so imeli najboljše rezultate, vsaka kasnejša skupina pa slabše od prejšnje. V Los Angelesu so preučili uspeh učencev pri matematiki in ugotovili, da imajo višje ocene in boljši uspeh na tekmovanjih tisti, ki imajo ta predmet prvi dve šolski uri zjutraj. Najbrž se mnogi spominjajo neprijetnih izkušenj z izpiti, na katere smo včasih čakali ure in ure do večera – naši možgani so takrat še komaj delovali in profesor je bil že pošteno siten. Največ slabih ocen smo si prislužili prav takrat.

Popoldanski prebliski. Ampak, pozor, opozarja avtor, preden si popolnoma preuredite urnik, kolikor je pač to v vaših močeh, je treba opozoriti, da čisto vseh nalog ne rešujemo bolje zjutraj in dopoldne, kar zelo dobro vedo umetniki, ki dobivajo prebliske ravno takrat, ko večina drugih sanja o kavču. Očitno ne gre za to, da bi popoldne deloval drug del možganov kot dopoldne, ampak so nekateri centri manj oprezni in dopuščajo uvid. Kaj, za vraga, je to? Uvid pomeni, da na osnovi informacij, ki jih že imamo, najdemo tudi najbolj nore in neverjetne povezave, ki se lahko izkažejo za pravilne. Gre za idejo, da sta inovativnost in kreativnost najmočnejši, kadar nismo v najboljši formi. Kot da bi zaspali stražarji, ki skrbijo, da je vse urejeno in logično, zato se lahko prebudi domišljija. Skratka, za analitične predmete, kot je matematika, je boljše jutro, za umetniške in kreativno pisanje pa bolj razpuščeni del dneva, torej popoldne.  

Več v reviji Zarja št. 23, 4. 6. 2019.