dreamstime_m_114582757 Odkrito.si

Kako do bleščečih zob po naravni poti

Ivan Oman Svet24.si

Umrl je Ivan Oman, politik in borec za pravice ...

Nezemljani, vesoljci, NLP, vesolje Svet24.si

Tedenski horoskop: čakanja je konec - napočil je...

otrok, bolnišnica Svet24.si

Odlične vesti iz splitske bolnišnice: 14-letnica...

zvezdana mlakar Svet24.si

Začudena Zvezdana Mlakar: Ali se res tako derem?

luka_basi21 Njena.si

Luka Basi spet pristal na urgenci

marijana b3 Njena.si

Voditeljica Marijana je imela težave s prekomerno...

Ljudje

Izgoreli smo zaradi krutosti in poniževanja na delovnem mestu

Filozofinja, doktorica sociologije in znanstvena svetnica na Inštitutu za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani veliko razmišlja o tem, kam drvimo, in jasno pove, da bomo s takim tempom in načinom dela zdrveli v pogubo. Medtem ko kurimo sami sebe, je izgorelost Svetovna zdravstvena organizacija uvrstila med bolezni, dan kasneje pa to razglasila za pomoto. Nekateri so zlobno pripomnili: včeraj bolan, danes že zdrav.

V gomili vsega, kar preberete in preštudirate, ste opazili še eno težavo sodobne družbe – osamljenost. Kje smo pihnili mimo?

Osamljenost se v razvitem svetu zelo povečuje. Sodobna družba povzdiguje posameznika, ki mora najprej skrbeti zase. Posameznik je tisti, ki izbira smer življenja in je lahko precej neodvisen od drugih. Tudi osebni odnosi so postali predvsem stvar izbire, medtem ko smo bili včasih bolj vpeti v okolje, tudi v družino, razširjeno družino. Čeprav se danes družinsko življenje ni radikalno spremenilo, se ljudje selimo, iščemo druge priložnosti, izzive in prihaja do razpada vezi, ob čemer se povečuje občutek osamljenosti. Zaposleni pa večino časa preživijo na delovnem mestu, tudi tisti, ki delajo doma, so pod izrednim pritiskom delati več in učinkoviteje. Zmanjkuje nam časa za ohranjanje stikov.

V ZDA in Veliki Britaniji fenomen osamljenosti dojemajo kot krizo zdravstva.

Da, ker je medicina pokazala, da osamljeni ljudje težje ozdravijo oziroma dlje okrevajo po operacijah. Psihično stanje vpliva na telo. Ljudje so družbena bitja in zahodni svet v osamljenosti vidi novo krizo sodobne družbe, ki ima zelo negativne posledice na mentalno in fizično stanje prebivalstva.

Kako bi se lahko borili proti temu tako na individualni kot na sistemski ravni?

Na sistemski ravni nas poveličevanje produktivnosti in dolgih delovnikov dejansko vodi v pogubo. Zelo se strinjam s krajšanjem delovnika, in poskusi, ko so ljudje imeli tri proste dni na teden, so se izkazali za zelo dobre. Prav zato, ker so jih čakali trije prosti dnevi, so dejansko delali več. Če bo družba pametna, bo teh poskusov skrajševanja delovnega časa za delo, ki ga ljudje opravljajo zaradi preživetja, vedno več. To bo eden ključnih ukrepov, ki bo potreben tudi zaradi vse večje avtomatizacije delovnih procesov. Lahko si predstavljamo, da bo zaradi tega v prihodnosti precej poklicev nepotrebnih, nastale bodo nove skupine brezposelnih in potrebna bo reorganizacija dela kot takega. Razmišljati bo treba tudi o tem, da se bodo oblike skrbstvenega dela – skrb za družinske člane, otroke, ostarele, bolne – ravno tako ovrednotile kot družbeno koristno delo. Brez skrbstvene strukture namreč posameznik ne more biti uspešen na (tradicionalnem) delovnem mestu.

V vašem zapisu o izgorelosti ste nedavno izpostavili, da smo izgoreli ne zaradi preveč dela, ampak zaradi slabih odnosov na delovnem mestu, bolj natančno: oblik poniževanja, sporočil o popolni zamenljivosti in o tem, da nas lahko kadarkoli odpustijo.

V tej zelo individualizirani družbi je prišlo do nekega dovoljenja za nove oblike nasilja – to ni fizično, ampak nasilje v obliki psiholoških manipulacij, še posebej poniževanja. To je tisto, kar najbolj vpliva na to, da se na mnogih delovnih mestih ljudje čutijo izgorele. Ni torej nujno, da so ljudje tako zelo fizično obremenjeni z delom, ampak so mentalno izčrpani. Odziv na moj zapis je bil izjemen, dobila sem ogromno pisem in elektronskih sporočil ljudi, ki so se našli točno v teh mojih besedah o nespoštovanju, poniževanju, da so nenehno pod vtisom popolne zamenljivosti, ničvredni in ves čas zastraševani. Ljudje pravijo, da so včasih fizično delali celo več in tudi nevarnejše stvari, danes pa se čutijo bolj izčrpane zaradi psiholoških pritiskov. Zelo šokantno mi je bilo brati in poslušati zgodbe iz relativno uglednih institucij, kjer se ljudje, stari okoli 50 let in po vseh kriterijih uspešni, sedaj čutijo, kot da so popolnoma za na odpad. Saj te pri tej starosti ja nihče več ne bo zaposlil. Druga teza je bila, da so šefi večinoma izbrani med zelo mlado populacijo. V nekaterih podjetjih velja, da če nisi šef do 35. leta, si zguba. Da postaneš šef, moraš biti do določene mere krut, lastniki morajo imeti občutek, da znaš zaposlene odpustiti. Tako tisti, ki sicer nimajo psihološkega veselja biti kruti, postanejo takšni zaradi pritiskov in strahu. Znašli smo se v položaju, ko ne moremo več reči, kdo vnaša zlo, ampak se je v družbi oblikoval model komuniciranja, ki dovoljuje nespoštovanje in krutost. Že iz zelo starih socioloških raziskav pa vemo, da je za ljudi spoštovanje in to, da je njihovo delo prepoznano ter cenjeno, več vredno kot materialno nadomestilo za delo. Občutek, da je tvoje delo vredno, da ga drugi prepoznajo in da se v kolektivu dobro počutiš, je ena ključnih stvari za trud in veselje na delovnem mestu.

Je ta brutalnost še posebej značilna za Slovenijo?

Vsekakor je to del neoliberalnega kapitalizma – ideja, da zmagovalec dobi vse, da moraš prehiteti drugega, prevzeti nekomu delovno mesto; je pa v Sloveniji specifično, da smo to tako zelo pograbili in opustili ideje iz prejšnjih desetletij, ko smo bili vzpodbujani k solidarnosti in pomoči na delovnem mestu in šoli. Zdaj pa že v šoli otroci dobivajo sporočilo, da morajo poskrbeti zase. Strah me je, da je ta krutost postala del tkanine, ki prepleta medosebne odnose.

Nekateri imajo vtis, da je v Sloveniji na delovnih mestih kolikor hočeš slabih odnosov.

Res se mi zdi, da smo v Sloveniji zelo visoko med državami, kjer je nespoštovanje na delovnem mestu tolerirano ali celo spodbujano.

Več v Zarji, št. 23, 4. 6. 2019