bepop 1 Svet24.si

"Uradno nismo nikoli končali poti Bepop"

Herbee Svet24.si

FOTO: Nasmejan ježek ima neverjetnih 1.5 milijona...

zakleta hiša Svet24.si

Ali zaklete hiše v resnici obstajajo?

Davor KArničar Svet24.si

Viki Grošelj: Popolnoma sem šokiran, še toliko ...

020mv Odkrito.si

Natalija Gorščak: TV SLO je kot tanker, ki se ...

nikolina-cvek Njena.si

Po šovu: Divje življenje Nikoline Cvek

MATIC SUPOVEC Njena.si

Znan obraz ima svoj glas: Tekmovalca zagrabilo v ...

Ljudje

Ne, očka, prosim, ne!

Peter. Petintrideset let star moški. Poročen, oče triletnega fantiča. Uspešen v službi. Na zunaj lepo in urejeno življenje. Znotraj njega pa pekel!

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

»Moj oče me je spolno zlorabljal! Ne vem, kdaj je začel, nehal je, ko sem bil star enajst let.« Peter je dogodke zakopal globoko vase. Dokler se mu ni rodil sin. Takrat je udarilo kot orkan! »Kako je lahko prasec to naredil svojemu lastnemu, nedolžnemu otroku?! Nikoli nisem nikomur povedal. Zdaj ve žena. Prekinil sem tudi vse odnose s svojim očetom. Hodim na terapije. Prvič v življenju diham s polnimi pljuči!« Peter ni izmišljena oseba, je resničen moški, ki živi med nami. Molčal je skoraj četrt stoletja. Danes ve, da je treba o spolnih zlorabah govoriti. Glasno. Če družba tega ne sliši, je treba začeti kričati! Zlorabe nad otroki je treba zaustaviti! So gnojna rana naše družbe in najbolj zavržno dejanje, ki ga lahko stori človek. Konec besedi!

V Sloveniji je kar nekaj organizacij, ki pomagajo zlorabljenim otrokom. Pri Zvezi prijateljev mladine Moste Polje nudijo celostno pomoč družinam, kjer se je zloraba zgodila. Andrej Omulec, magister zakonskih in družinskih študijev, pa je terapevt, ki pomaga tem otrokom. Človek, ki je iz posebnega testa, včasih je bil profesionalni kolesar, kar pove o njem vsaj to, da je navajen garati in premagovati različne ovire v življenju. Še ena posebnost ga krasi. Na življenje namreč gleda skozi pozitivne filtre. Seveda ne za vsako ceno, ampak po pogovoru z njim ima človek globok občutek, da bo vse še dobro. In to je tisto, kar zlorabljeni otroci, osamljeni v svoji stiski, zelo potrebujejo.

Zadnje čase se veliko govori o spolnih zlorabah otrok. Ali jih je res tako veliko ali pa se nam zaradi poročanja medijev samo zdi, da je tako?

Žal je spolnih zlorab otrok veliko, pravzaprav ogromno! Natančne statistike sicer ne poznam, vendar bi, po mojih izkušnjah, lahko rekel, da je med petdesetimi ljudmi vsaj trideset takih, ki imajo kot otroci za seboj neke čudne spolne izkušnje. In to je grozljiva številka!

Kje se dogaja največ zlorab otrok?

Doma, v družini. In to je najbolj grozno. Storilci so po navadi najbližji sorodniki otrok. Tisti, ki bi morali skrbeti za otroka, ga varovati. Zato je to tako zavržno dejanje; ker storilec izrabi svojo moč nad nedolžnim otrokom. Ves svoj gnus, ki ga ima v sebi, vse svoje frustracije, vso svojo bolečino prenese na otroka.  In to je strašno! Zato otroci velikokrat ob spolni zlorabi zamrznejo, da sploh lahko preživijo! Težko si je predstavljati, skozi kaj gre nedolžna otroška duša pri takem dejanju. Kot zanimivost mi pride zdajle na misel, da v romski kulturi tega sprevrženega nagnjenja do otrok ne poznajo. Pri njih postane deklica ženska, ko dobi menstruacijo; spolnega nagnjenja do majhnih deklic Romi tako rekoč ne poznajo.

Kaj pa zlorabe zunaj domačega okolja?

Če se zloraba zgodi zunaj družine, je to za otroke malo lažje, saj jim starši pomagajo pri premagovanju občutkov, ki so velikokrat neobvladljivi. Seveda le, če otrok pove za zlorabo. Sicer pa se zlorabe dogajajo marsikje. Zdaj na dan prihajajo grozljive zgodbe o spolnih zlorabah otrok v Cerkvi; dogajajo se povsod tam, kjer so velike skupine otrok. Med nami živi mnogo pedofilov. Strokovnjaki trdijo, da je pedofilija neozdravljiva. Pedofila ženska ne vzburja, njega spolno vzburja otrok. In pri teh zlorabah pravzaprav ne gre samo za spolnost, ampak za občutek prevlade, ki jo storilec izvaja nad otrokom. Vedeti morate, da so pedofili v veliki večini inteligentni ljudje in se zlahka integrirajo v okolja, kot so na primer cerkev, vrtec, šole, tabor, skratka povsod tam, kjer imajo dostop do veliko »materiala«. Za žrtve izberejo otroke, ki so brez samozavesti; to so po navadi otroci, ki so že doma odrinjeni, velika večina prihaja iz družin, kjer so takšne ali drugačne stiske. Spolne zlorabe otrok se dogajajo tudi v rejniških družinah. Druga stran istega kovanca pa je ta, da je v Sloveniji veliko rejniških družin, kjer zlorabljeni otroci najdejo topel in ljubeč dom.

Kakšna je pravzaprav definicija spolne zlorabe?

Spolna zloraba je vsako dejanje, ki nima soglasja na obeh straneh. Otrok pa seveda takega pristanka ne more dati! Vedeti je treba tudi, da spolna zloraba vsebuje vse vrste zlorab, ne samo telesno, tudi fizično in čustveno. Spolna zloraba je tudi to, da na primer učitelj hodi med klopmi in se »po nesreči« podrgne ob kakšnega otroka. Meja med spolno zlorabo in prijaznostjo do otroka je zelo tanka. Včasih me kakšen vzgojitelj ali učitelj vpraša, ali sploh še lahko  vzame otroka v naročje. Seveda ga lahko, če je otrok prišel po tolažbo. Bistvo je v namenu, v čistosti namena. In če so nameni odraslega čisti, ni nobenega problema.

Kaj se dogaja z otrokom, ki je čustveno in spolno zlorabljen?

Čustvena in spolna zloraba pravzaprav hodita z roko v roki. Ni spolne zlorabe brez čustvene. Otrok se ob spolni zlorabi počuti grozljivo! Prevevajo ga občutki krivde, nemoči, globokega gnusa, ima občutek, da je umazan, ogaben. In ker se to največkrat dogaja v krogu družine, jim je grozno, da bi o tem spregovorili. Sram jih je, da bi povedali, kaj jim dela očka, stric ali družinski prijatelj. Mnogi celo mislijo, da je to, kar se jim dogaja, prav. Da so oni čudni in ne čutijo prav. Zato molčijo.

Zakaj je tako malo prijav spolnih zlorab?

Spomnim se neke gospe, ki je pripovedovala, da je zaradi zlorabe prijavila svojega očeta. Ko je za to izvedela njena mama, je vila roke in vpila, kakšno sramoto je s prijavo naredila družini! Nihče ne bi obsojal očeta, če bi »fental« soseda, ki bi zlorabil njegovo hčerkico, če pa se to zgodi v družini, je to sramota za vse družinske člane. Kakšno sprevrženo razmišljanje! Sram največkrat prepreči prijavo kaznivega dejanja v družini. Pa tudi strah, da bo moral otrok v postopku dokazovanja zlorabe še enkrat skozi vse mučne in boleče občutke. Veste, na sodišču je grozno težko dokazati krivdo. Vem iz izkušenj. Kadar pride, na primer, na sodišče obdolženec in s seboj pripelje dva odvetnika, že vem, da z obsodbo ne bo nič in da bomo zelo težko dokazali zlorabo. Veste, na sodišču se čutenj žal ne da dokazati, štejejo samo materialni dokazi! Nekdo, ki je obdolžen zlorabe in ni kriv, nima česa skrivati. Taki pridejo na sodišče tako rekoč sami in pravijo – tu sem, naredite z menoj, kar hočete, pristanem na vse preiskave in postopke, nič nisem naredil narobe! Tak človek po navadi res ni kriv. Pri ljudeh prevladuje tudi prepričanje, da so policijski postopki brez duše, papirnati, policisti pa ljudje, ki se jih nič ne dotakne. Pa ni tako, tudi to povem iz lastnih izkušenj. Na policiji dela veliko ljudi, ki imajo izkušnje pri delu z zlorabljenimi otroki in naredijo vse, da zaščitijo otroka. Prav po materinsko se trudijo,  da bi bile preiskave čim manj boleče za otroške žrtve.

Otroci, ki so doživeli zlorabo doma, s strani sorodnikov, velikokrat bolj zamerijo materam kot pa storilcem.

Res je. Zamerijo jim, da jih niso ustrezno zaščitile, da jih niso umaknile iz tega okolja. Veliko mam pravi, da za spolno zlorabo niso vedele. Jaz pa o tem nisem čisto prepričan. Ženske imajo namreč zelo močno intuicijo … Seveda to ne velja za vse mame. Na sploh velja, da otrok pričakuje, da ga mama čuti na vseh ravneh njegovega doživljanja.

Kakšne posledice pusti spolna zloraba v otroštvu? Je morda vojna hujša izkušnja?

Velikokrat rečem ljudem, ki so preživeli spolno zlorabo, da je to hujše od vojne. Oni namreč živijo v lastnem taborišču nenehnega pričakovanja katastrofe!

Živijo v taborišču?

Seveda! Kaj pa je to drugega, če vsak dan živiš v strahu, da bo nekdo, ki je močnejši, izvajal teror nad tabo!? Otrok nikoli ne ve, kdaj bo »na vrsti«. Tudi taboriščniki niso vedeli, kdaj bodo prišli na vrsto za plinsko celico. Samo predstavljajte si občutek ob teh katastrofalnih pričakovanjih, ki ti uničijo možgane, pa občutke, ki te zamrznejo. Tako se počutijo ti otroci! In to je grozljivo, tega se ne da preživeti brez posledic. Otroka je na smrt strah vsak dan, ta strah ga hromi, ni sposoben razmišljati. To je ta občutek »taborišča«, o katerem govorim. Vsakodnevno pričakovanje »smrti in terorja«! To je nepredstavljivo!

Več v reviji Zarja št. 22, 28. 5. 2019.