Klemen Janežič - OBREZ!!! Odkrito.si

Znan Slovenec na urgenci s hudimi poškodbami

novi sad umor Svet24.si

Masaker v Srbiji: Mirjano in njena starša ubil ...

veliki pok Petisvet.si

Srhljiva napoved: čas se bo ustavil in zavrtel ...

zzzs Svet24.si

Dodatne plenice in posteljne predloge ljudem z ...

anastasija ražnatović Svet24.si

Cecina hči nikoli bolj razgaljena: Kaj bo na to ...

Lady Marmalade 3 Njena.si

Tako lepo družinico ima slovenski voditelj

HELENA BLAGNE napoved singla Kar bopa bo (final edit) Njena.si

Tu so nastali krvavi posnetki Helene Blagne

Ljudje

Ni težka smrt, težko je življenje…

Kako portretirati 46-letnega Feliksa Plohla, ki trenutno živi in dela v Ljubljani in je na pogojnem odpustu iz zapora? Kako ga opisati brez sodbe? Z mano za mizo namreč sedi človek, ki je bil obsojen za umora. »S tem bom moral živeti do konca življenja, in čeprav bi še tako rad, tega ne morem spremeniti,« mi pravi na začetku pogovora. Povod za najino srečanje je njegov knjižni prvenec, ki je izšel pri založbi Beletrina, z naslovom Vsi moji grehi. Brutalno iskrena knjiga, ki se bere kot kriminalka, Fela, kot mu pravijo, pa nastopa v vlogi kriminalca in morilca, hkrati pa toplega in čutečega človeka. Na začetku se pogovarja zelo zadržano, na koncu pogovora pa se že glasno smejiva. Če kaj, drži to, da je tip strašno duhovit in inteligenten, knjiga pa jebeno dobra, če se izrazim v njegovem besednjaku.

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Srečanje s Feliksom je v meni še utrdilo prepričanje, da nosimo ljudje v sebi čisto vse. Samo od spleta okoliščin je odvisno, katere lastnosti bodo planile na dan. Zaradi njih lahko postanemo tudi morilci. Vsi! Fela mi je zaupal svojo najbolj temno zgodbo, ki je v knjigi ni. Prosil me je, naj iz spoštovanja do sorodnikov žrtev podrobnosti ne zapišem. Sicer pa Feliks Plohl ničesar ne skriva. »Ja, moje življenje se res bere kot kriminalka, čeprav nikoli nisem imel »krimi-džimi mentalitete«, kar prevedeno pomeni, da globoko v sebi nikoli ni bil zares kriminalec.

Feliks Ninja. Feliks se je rodil pred 46 leti v Bihaću, materi Srbkinji in očetu Slovencu. Z očetom v mladosti ni imel veliko stikov, živel je z materjo. Bil je radoživ mulc, ki je ogromno bral, že v osnovni šoli pa je pisal dobre spise, »ki sem jih vedno moral brati pred celim razredom. Bil sem pameten otrok, to že moram povedati. Kdo bi si mislil, da bom postal morilec, a ne?« se nasmeji in me svetlo pogleda. Saj veste, malo črnega humorja baje pomaga preživeti. »Gor sem rasel ob branju stripov Braneta Nikolića, ki je objavljal pod psevdonimom Derek Finegan. Vsak mesec sem nestrpno čakal njegove Modre ninje. Pri štirinajstih sem se začel spraševati, kaj bomo brali, če avtor umre, zato sem začel sam pisati zgodbe. Junaki so bili pa isti,« se spominja svojih pisateljskih začetkov. Sicer pa je Feliks vsestransko umetniško nadarjen: zelo dobro repa, odlično riše, in kot smo že zapisali, tudi piše odlično. »Ja, res sem en umetniški tip, nisem pa kakšen genij,« pove prostodušno.

Konec »normalnosti«. Ker je bil dober učenec, je šolanje nadaljeval na gimnaziji. Že v prvem letniku je bilo konec njegove »normalnosti«. Umrla mu je mama. »Imela je precej hudo revmo, potem pa se je še močno prehladila. Stanje je bilo vsak dan slabše, k zdravniku pa ni hotela, češ, saj bo. Pa ni bilo, umrla je! Dolgo časa sem krivil sebe za njeno smrt, ker nisem vztrajal, da bi šla prej k zdravniku.« Le predstavljamo si lahko, kakšno breme je nosil fant, ki je bil na začetku pubertete! Ostal je sam in tudi živel je sam. Do konca gimnazije je zanj skrbela mamina prijateljica, ki ga je obiskovala in poskrbela, da je imel najnujnejše reči. Uspelo mu je tudi maturirati. Bil pa je to čas, ko so se nad Balkanom začeli zbirati črni oblaki. »Vojna v Bosni se je začela kot šala. Vsi smo poslušali Top listo nadrealistov in njihove šale o nacionalizmu. Žal je vse to postala resnica,« se spominja z žalostjo v glasu.

Jokal sem zaradi lakote. Začela se je vojna. Bihać je bil blokiran. Hrane ni bilo, ljudje so bili lačni. Za mladega fanta na začetku odraslosti, ki je živel sam, je bilo še toliko težje. »Neprestano sem bil lačen. Nekoč sem v stanovanju našel suhe čajne liste in jih žvečil. Od lakote sem tudi jokal,« ga ni nič sram priznati. »Nikomur ne privoščim tega. Pozimi ni bilo kurjave, zeblo me je kot psa! Prijatelj mi je podaril peč na drva, ki pa je bila brez 'rora' in brez drv, seveda! Kubik drv si lahko kupil za 50 nemških mark, povprečna plača pa je bila, če si imel službo, 97 nemških mark. Jaz nisem imel ne drv, ne službe in ne plače. Zato sem bil prisiljen iti vsako noč v 'akcijo' – kradel sem drva. Po dve poleni od vsakega, da se ne bi poznalo in da drugi ne bi zmrzovali zaradi mene. S tako nabranimi drvmi sem zakuril, se zavil v odejo, odprl vsa okna, da je šel dim ven, in sedel pred pečjo. Lahko si predstavljate, da sem bil kot prekajena šunka!«

Tragedija. Že na začetku vojne se je 17-letni Feliks prijavil v teritorialno obrambo. Čakal je na prerazporeditev, čakal je na ustanovitev bosanske armade, in ko se je ta zgodila, ni čakal na vpoklic, prijavil se je kar sam. Kmalu so se začela trenja med Bošnjaki in Hrvati. »Mene so v bosanski vojski zafrkavali, da ne bom več Feliks Plohl, ampak bodo iz mene naredili Ferida Plošića! To je bilo smešno tudi meni. Potem pa je vrag odnesel šalo, stvari so postajale bolj resne. Ker sem bil strasten navijač Dinama in ker sem se ob zadnjem popisu izrekel za Slovenca, sem se odločil, da dezertiram in se pridružim HVO, hrvaški vojski.« Proti koncu vojne, leta 1994, se je zgodil najstrašnejši dogodek v Feliksovem življenju, vzel je dve nedolžni življenji in bil za to obsojen, a je v kaosu povojnega obdobja ostal na prostosti. Preselil se je v Slovenijo.

Tanja in Blanka, kje sta? Tri leta je živel v Sloveniji, pri očetu. Feliks ima tudi dve polsestri, s katerima zdaj nima več stikov, pa bi jih srčno želel spet imeti. »Zaradi mojega kaotičnega življenja sem izgubil stike z njima. Ime jima je Tanja in Blanka, nazadnje sta živeli v okolici Vrhnike. Verjetno sta poročeni in sta spremenili priimke, saj ju pod starim priimkom ne najdem na družbenih omrežjih. Morda ju pa kdo prepozna iz mojega opisa in ju opozori na 'izgubljenega' brata. Presrečen bom, če se bosta oglasili na mojo Facebookovo stran, kjer 'nastopam' pod imenom Fela F. Blackwood. Vam bom sporočil, če se bo zgodil ta čudež in se mi bosta oglasili.« Tole je samo medklic, nadaljujmo s Feliksovo zgodbo.

Ko porastem, bom Slovenc! Feliks se je tako odločil, ko je bil star enajst let, po prvih počitnicah, ki jih je preživel pri fotru, kot je klical svojega očeta. Ko je po vojni prišel v Slovenijo, je mislil, da bo slovensko spregovoril tako rekoč v nekaj dneh. Pa se je motil, saj danes prizna, da je bila slovenščina še kar trd oreh. »Živel sem pri očetu in njegovi partnerki in vedel sem, da moram najti službo. Oče mi ni hotel pomagati pri pisanju prošenj, rekel je, ti kar napiši, bom že potem popravil. Matral sem se kot pes, da sem nekaj spesnil. Prošnjo sem potem pokazal očetu, ki je skoraj 'riknil' od smeha, saj je notri zasledil različne verzije slovenščine, kot na primer – jest sm zelo vest in pridn delovc!« Slovenski jezik si je v njegovem romanu prislužil svoje poglavje. Berite ga kje na samem, saj boste v tem delu tudi vi glasno 'crkavali' od smeha, obljubim.

Dobro plačana »služba«. Feliks kljub prizadevanju službe ni dobil. »Pa sem začel prodajati gandžo in takrat službe nisem več potreboval.« Na Feliksovo nesrečo je nekega popoldneva oče našel njegovo denarnico, jo odprl in v njej zagledal čisto preveč denarja za brezposelnega Feliksa. »Notri je bilo za ene tri fotrove plače denarja, pa ni bil navaden delavec, bil je pomočnik direktorja uspešnega podjetja. Na njegovo vprašanje, od kod mi toliko denarja, sem lagal kot sam satan! Našteval sem vsa občasna dela, ki sem jih delal, ali pa tudi ne, nakladal sem, da sem ves denar shranil. Pa je bilo še vedno preveč keša za vsa 'občasna' dela,« se spominja Fela. Foter je sinu dal na izbiro: ali ti kupim karto do tja, kamor bi rad šel, če pa ostaneš v Sloveniji, ti plačam sobo za en mesec, odseli se, potem pa se znajdi sam, kot veš in znaš! »Odločil sem se za Kanado, čeprav bi rajši šel v Ameriko. V Vancouvru sem namreč imel prijatelja iz Bihaća, ki se je izkazal za pravo svinjo. V Vancouvru sem stanoval pri njem, in prav kmalu sem ugotovil, da je »jebeni pedofil«, ki ga je zanimalo samo to, kje bi dobil desetletne deklice. To se mi je tako gabilo, da sem se odselil od njega in rajši postal brezdomec. No, kmalu so mi pomagali znanci, ki so mi dali streho nad glavo, našel sem tudi službo, dve leti sem delal v avtopralnici. Potem pa je oblast ob neki rutinski kontroli ugotovila, da mi je potekla viza, in deportirali so me nazaj v Slovenijo.

Amerika, moje sanje! V Sloveniji je ostal samo tri tedne, potem pa je odletel v zanj obljubljeno deželo, Ameriko. Pristal je v Los Angelesu, kjer je opravljal priložnostna dela. Zaljubil se je in dobil sina Jonathana, ki ima zdaj že 17 let. Njegova »love story« tudi ni čisto 'normalna', saj je ženska, Afroameričanka (njegov medklic: o, kako imam rad temnopolte ženske, obožujem jih!), mama njegovega otroka, ki ji pravi baby mama, bolna, ima namreč hudo bipolarno motnjo. Toliko vsega se je dogajalo v njuni zvezi, da ji je moral posvetiti kar lepo število strani v svoji avtobiografiji. »Ko se je rodil moj tamali, sem moral nekaj ukreniti zaradi dohodkov. Priložnostna dela niso zadoščala za preživljanje družine. Takrat sem tudi kadil crack. Ko pa sem prvič videl sina, sem se odločil, da preneham kaditi te droge. Po premisleku sem se odločil, da bom crack poskusil prodajati. Začel sem 'dilati', po malem sem se ukvarjal tudi z zvodništvom,« spet brez moraliziranja prizna Feliks. »Vedno sem imel samo eno cipo in kmalu sem imel »ulaufan biznis«, se »pohvali«. No, sreča pa ni trajala prav dolgo. »Čisto po neumnosti so me pohopsali in me zaradi neplačanega prometnega prekrška odkrili in mladi, še zeleni in preveč zagreti policisti so se dosledno držali črke zakona in me izgnali v Slovenijo.

Objavljeno v reviji Zarja št. 19, 7. 5. 2019.