ineza sotler 2 Dobra karma

V svoji bitki z rakom znana Slovenka vidi pekel in...

Jessica Biel, Justin Timberlake, Silas Svet24.si

Uradno: Justin Timberlake je spet očka

jankovic makarovic bobo Reporter.si

Dom Jankovićevih privilegirancev: ljubljanski ...

koronavirus, epidemija, pandemija Svet24.si

Nadaljevanje ugodnega trenda: Delež pozitivnih ...

janez-cigler-kralj Necenzurirano

Minister Cigler-Kralj denar za ranljive dal ...

arthur-chatto Odkrito.si

Spoznajte seksi pranečaka britanske kraljice

ugodno-oddam-sina Njena.si

Ugodno oddam sina: Nova TV komentirala burne ...

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Ljudje

V lovu za modrostmi Dava Karničarja

Da bi posnel zgodbo o Davu Karničarju, je shujšal, začel hribolaziti in se naučil smučati.

Še pred letom se je Miha Kačič, pozitivni hiperaktivnež, garač in podjetnik, upehal pri pešačenju na ljubljansko vzpetinico Rožnik. Pred slabim mesecem pa je bil pod Everestom, kjer sta s prijateljem in večkrat nagrajenim snemalcem Rožletom Bregarjem snemala z Davom Karničarjem, ki je kot prvi človek na svetu smučal z Everesta. Zato, da bo lahko ovekovečil zgodbo, ki si jo legenda slovenskega alpinizma zasluži, se je Miha pred sedmimi meseci podal na pot preobrazbe. Lagodnost je brcnil v rit ter pod strokovnim vodstvom začel migati, hoditi v hribe in se prvič postavil na smuči. Da je spotoma do sedaj izgubil 28 kilogramov, je tolažilna nagrada. Glavna, ta mu nariše nasmeh na obraz in orosi oko, je druženje s Karničarjem na vršacih sveta.

Kačičeva zgodba je seveda lahko marsikomu v navdih za aktivacijo s kavča, a nikar brezglavo. Da se lahko danes pripravlja za majsko odpravo na Denali, s 6190 metri ne samo najvišjo goro v Severni Ameriki, temveč tudi eno najhladnejših na svetu, je moral za začetek na testiranja v športno-rehabilitacijski center pod strokovnim vodstvom profesorja kineziologije Janija Grila. Ta ga je takoj soočil z rezultati njegove telesne pripravljenosti: »Miha, to je vse skupaj zelo zanič.«

Prvič je videl, kaj počno s profesionalnimi športniki. »Neverjetno, to je kot športni laboratorij, podvrgli so me obremenitvenim testom, merili mojo 'zakrivljenost', kako delujejo gležnji ... Spoznaval sem slabosti in okvare telesa, kar ti v nadaljnji vadbi preprečuje poškodbe. Potem te dajo v nekakšen center za mučenje – vse naokoli same vrvi, na katerih vadiš z lastno težo.«

Premetavanje nasedlega kita. Začetki treningov so bili po njegovih besedah videti bolj kot premetavanje nasedlega kita, vendar do njegovih ušes ob tem ni prišla nobena žalitev. Poleg izvajanja podrobnega načrta vadbe so ga spodbujali k hribolazenju in plezanju ter mu pripravili program prehranjevanja. V sedmih mesecih je tako shujšal 28 kilogramov, kar je bilo za strokovnjake celo malo preveč. Ti namreč ne zagovarjajo ekstremnih športnih podvigov rekreativnih športnikov, ki so po njihovih opažanjih postali hujši od profesionalnih.

»Tudi Gril mi ni dajal lažnih obljub, češ, začenjava z ničle, potem bomo pa videli, kam bom prišel. Na začetku sem se v telovadnici počutil kot v mučilnici, saj pokazanih vaj sploh nisem mogel izvesti. Dvigni nogo k drugi! Jah, ne gre! Počutil sem se kot motorični debil. Do popolne preobrazbe mi manjka še izguba osmih kilogramov in dobro leto, da bo moje telo delovalo funkcionalno, da bodo mišice razvite in bom zdrav. Pa bistveno je, da mi bodo vse tiste napravice pokazale napredek – da bom lahko stal na eni nogi in bom stabilen.«

Miha je svojo preobrazbo po testiranjih začenjal ob pol osmih zjutraj s treningi v telovadnici pod nadzorom trenerja, nadaljeval s službo, vmes pa izkoristil vse proste trenutke za hojo v hribe. Ti so bili redno na sporedu tudi vsak konec tedna. Pred sedmimi meseci ni zmogel predklona, zdaj je to šala. Medtem ko je prej na Šmarno goro lezel 45 minut, jo zdaj »pospravi« v 20 minutah.

Živimo brez reda. Tudi Davo mu je po tem, ko je prikimal ideji za dokumentarni film Ti sam greš, nekako ljubkovalno dejal: »Takle krofek, kot si, pa ne boš mogel kaj prida narediti.« In je tudi dolgo dvomil, da bo Mihi uspelo. Rožle kot rojen Gorenjec, ki je včasih plezanje celo treniral, z gorami ni imel nobenih problemov. Je pa Miho vseskozi zelo vzpodbujal in ga včasih z zvijačo zvlekel do rodne Radovljice, potem sta pa morala projekt predebatirati med lazenjem v hrib. Rožle se je kot pravi prijatelj lagodno sprehajal za Miho.

»Ta čas nas sili v to, da pozabljamo živeti, ampak čas samo preživljamo. Nobenega reda ni več: ni več služb z redom, plače niso redne, življenje je brez reda, še vojske ni več, ni avtoritete, spoštovanja. In v filmu o Davu Karničarju, ki je zame zgodba prijateljstva, teče vzporedno tudi zgodba moje ne prav lahke preobrazbe. Davo je v filmu moj mentor in videlo se bo, da v tako vrhunskem alpinizmu ni nič naključno; koliko dela je treba, da se nekaj naredi, in to varno, pod kontroliranimi pogoji! Davo me uči hoditi v derezah, razlaga – meni, kavčarju – kaj mu je vsega tega treba! Zakaj je to zgodba prijateljstva? V gori, na kateri on drži štrik, s katerega visiš, je vse drugače. Vzpostavijo se globlje vezi, drugače gledaš na vse.«

Prehitro do denarja. Snemanje dokumentarnega prvenca je za Miho zmagovalna kombinacija: v projektu uživa, hkrati pa dela osebni življenjski premik. Njegova točka preloma se je sicer začela pred dvema letoma z nenadno izgubo prijatelja, ki mu je bil od 15. leta kot brat. Davo pa je bil zadnji poriv za spremembo.

Miha je spoznal, da je prehitro doživel poslovni uspeh, prehitro prišel do denarja, vozil dobre avte in se družil z najlepšimi dekleti. Živel je hitro, živahno in pogoltno. »Bil sem zgolj v materialnem svetu. Potem se je vse porušilo in še danes odplačujem dolgove, od katerih ne bežim. Ne bežim od odgovornosti in od tega, kar sem storil narobe. Sem pa ugotovil, kdo so moji prijatelji in kaj so prioritete v mojem življenju.«

Po sedmih mesecih, ko sta mu gibanje in sprememba prehrane dodobra zasukala vsakdanjik, živi bolj v miru in spoznava, da ga gore nikoli ne razočarajo. »Na vrhu pridem najbliže tistim že pokojnim, ki jih imam rad – ker si v gorah najbliže nebesom. Tam se v miru in tišini z njimi malo pogovorim.«

Hop v hladilnico! Na Denaliju Miho čaka 100 km pešačenja – na smučeh, zato se je moral naučiti tudi smučati! Poleg tega bo za sabo vlekel na saneh še sod opreme in hrano. »Tam ni ničesar. Samo mi trije in ena izmed treh najbolj mrzlih gora sveta,« razlaga Miha, ki tuhta o načinih snemanja z rokavicami, ki te ščitijo na minus 50. Z Rožletom sta šla preizkusit odziv opreme v hladilnico enega izmed trgovskih podjetij. Komaj sta jim pojasnila, zakaj želita v hladilnik, da se bosta zadrževala zgolj tam, kjer imajo prazno, ter da morata na minus 30 preizkusiti opremo in postaviti šotor. In v hladilnici ostati vsaj 12 ur. »Posnetkov o tem, kako deluje snemalna oprema na tako ekstremnih temperaturah, ne najdeš na internetu. Lahko ti raznese ekran, nabere se kondenz, odpove baterija, marsikaj se preprosto pokvari. Tudi nama je v hladilnici vse crknilo.« Tudi zaradi tega je takšen projekt izjemno drag in Miha obžaluje, da si za pripravo nanj ni vzel malo več časa. Samo zaradi tega, ker je denar praktično nemogoče zbrati.

Bodo denar dali Hrvati? Tujci bi tako zgodbo začeli s finančno konstrukcijo, Miho so v projekt zapeljala čustva. Šele nato je začel razmišljati o denarju. »Tak film, četudi imaš znanje, plemenit namen in dobro zgodbo, je zelo težko posneti. Tudi če imaš reference in ga ustvarja nagrajena ekipa. Rožle je dvakratni prejemnik kamere leta, pa so nas tako v Slovenskem filmskem centru kot na RTV Slovenija zavrnili. Se pa za projekt trenutno zanima hrvaška nacionalna televizija, če bomo le vključili Stipeta Božiča (prvi Hrvat na Everestu, op. a.), kar je samoumevno, saj je bil pogosto del naših odprav. Ali ne bo sramotno, če bo slovenski film o alpinizmu podprla hrvaška nacionalna televizija?! Imamo pet tujih sponzorjev, ki nas podpirajo s hrano, oblačili, opremo – nobeno podjetje ni slovensko,« razlaga Kačič, ki je trenutno glavni financer odprav.

»Film bo poklon vsem našim izjemnim ljudem, tvorcem vrhunskih podvigov v gorah, ki nimajo primerne obeležitve. Snemam tudi zato, da tujcem pokažem, kako poseben tip človeka je Slovenec. Da naši alpinisti tega niso počeli zaradi denarja, ampak v imenu srca in ker so v samem bistvu hribovci. Želim, da bi vse to neprecenljivo znanje starejše generacije prenesli na mlade – da pokažemo te vrednote, to strast.«

Več v reviji Zarja št. 16, 16. 4. 2019.