damjan damjanovic tina princes damjanovic 49 Odkrito.si

Tretja poroka! Nekdanji žirant na Pop TV se je ...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za ponedeljek, 24. junija

jupiter_venus_mercury_leo Petisvet.si

Tedenski horoskop od 24. 6. do 30. 6. 2019

velenje jezero bobo Svet24.si

Nove podrobnosti v zvezi s smrtjo v Velenjskem ...

meghan markle 1 Svet24.si

Meghan Markle ima sovražnike tudi v svoji ...

Ana Dolinar Njena.si

Ana Dolinar končno pokazala nosečniški trebušček

tanja žagar miki šarac Njena.si

Se je Tanja Žagar poigrala z oboževalci?

Ljudje

Čuteče bitje naj ne bo več »stvar«

Načeloma imamo seveda vsi radi živali, kajne? A nekateri jih imajo radi predvsem v slikanicah in na televizijskih zaslonih, drugi na krožniku … Tretji pa jih imajo dejansko tako radi, da so pripravljeni za njihovo dobrobit žrtvovati lep kos svojega prostega časa. Ena takih je Monika Naumovski, ki je lanskega decembra prevzela funkcijo varuhinje živalskih pravic. Prepričan sem, da tako kot jaz sploh niste vedeli, da kaj takega obstaja. No, ne gre za uradno funkcijo znotraj pravnega sistema Republike Slovenije. Varuh živalskih pravic je v resnici poseben organ Društva za osvoboditev živali, enega najpodjetnejših društev zaveznikov živali pri nas.

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Temeljna naloga varuha je, da za preprečevanje sistematičnih zlorab živali izrabi vsa sredstva pravne države. Monika je kot magistrica prava za to nalogo še prav posebej primerna. Širša pravniška ekipa, ki deluje v sklopu Društva za osvoboditev živali, pa se še prav posebej potrudi, ko je treba pritiskati na ministrstva ob sprejemanju nove zakonodaje. Varuhova naloga je pravzaprav dati glas tistim, ki ga nimajo. Torej velikanski skupini brezpravnih živih bitij, ki zaradi človekove izrojenosti dnevno doživljajo nepojmljivo kruto usodo.

Kot je že pred časom zapisal prvi slovenski ombudsman za živali, veliki borec Vlado Began: »Položaj živali v Sloveniji je skrajno slab. Letno jih je na desettisoče pobitih v gozdovih in na poljih, več milijonov trpi in umira v masovni živinoreji, tisoče in tisoče je grozljivo mučenih v laboratorijskih poskusih, nehumani transporti živali se nadaljujejo. Trpijo oziroma mučene so tudi mnoge hišne živali. Vojna proti živalim traja dalje. In skrajno žalostno je, da morajo v 21. stoletju živali zaradi človekovega egoizma trpeti tako peklenske muke.«

Vse po pravni poti. Mlada, še ne tridesetletna Monika Naumovski je ena tistih duš, ki nočejo preprosto skomigniti z rameni. »Ugotovila sem, da moj način prispevanja ni z uličnim aktivizmom ali bdenjem ob klavnicah in podobno,« pojasni. »Poskusila sem sicer tudi s tem, saj je še kako pomembno. A sama lahko največ prispevam, če skušam sistem spremeniti od zgoraj navzdol. Ugotovila sem, da preprosto nisem iz pravega testa za aktivistične prve bojne črte, saj mi pride trpljenje živali mnogo preveč do živega. Po drugi strani pa gibanju za dobrobit živali še kako primanjkuje ljudi s tehničnim pravnim znanjem, ki bi lahko pomagali spremembe v družbeni zavesti čim hitreje pretočiti tudi v pravno ureditev.«

Na varuhinjo se lahko vsak državljan obrne za pomoč pri vprašanjih, ki zadevajo področje živalskih pravic. Edini pogoj, ki ga Monika pri tem postavlja, je, da ne gre za svetovanje pri kaznivem dejanju. S tem misli seveda na vsaj v tujini kar pogoste vdore v klavnice in druge oblike aktivnejšega reševanja živali. »Če gre za karkoli takega, moram svojo pravno pomoč odkloniti,« odkima mlada ombudsmanka. »Kot pravnica sem trdno zavezana vladavini prava. Zato čutim, da je treba vse probleme reševati strogo v okviru pravnega sistema.« Pravo živali pri nas ne obstaja. Tedensko prejme kar nekaj poizvedb in prošenj za pomoč. Prevladujejo poizvedbe, ali gre v posameznem primeru za zlorabo živali in ali bi veljalo poklicati inšpekcijo ali ne. Največ tovrstnih dilem se porodi z zvezi z zanemarjanimi psi. Najzanimivejšo doslej pa je Monika prejela zaradi jastogov. V neki celjski restavraciji jih imajo namreč v velikem tanku, kjer morajo z zvezanimi kleščami čakati, da si jih stranke izberejo za v lonec. Neko prav posebej sočutno dušico je ob tem zanimalo, ali ne gre za mučenje.

Kaj ji je odgovorila Monika? Da gre sicer prav gotovo za mučenje, da pa pravne podlage za inšpekcijsko intervencijo vseeno ni, saj jastogov zakon o zaščiti živali ne ščiti. Zakaj? Ker sodijo med členonožce, zakon pa ščiti samo vretenčarje. S členonožci je tako mogoče povsem zakonito početi, kar se nam zljubi. »Upam, da ne bom rekla preveč, če bom izpostavila, da je to vsaj sporno,« se trpko nasmehne Monika. »Je pa precej tipično za naš pravni sistem zaščite živali. Lahko bi celo rekli, da pravo živali v Sloveniji sploh ne obstaja, saj so živali pri nas pravno še vedno definirane kot stvari. Kolikor se neverjetno sliši, je v resnici tako. Uživajo sicer pravno varstvo v obliki nekaterih prepovedi, a sta tako varnost kot dostojanstvo zanje v človeški družbi za zdaj le nedosegljive sanje. Zato je eden naših glavnih ciljev, da jih iz stvari' preklasificiramo v 'čuteča bitja'. Tako kot so to recimo že storili v Veliki Britaniji in Nemčiji. Ko nam to uspe, se bo v posameznih primerih veliko lažje pravno boriti za njihove pravice.«

Vabljeni na streljanje medvedov? Kot varuhinja mladenka deluje šele od decembra, zato za delovne zmage še ni bilo prav ogromno priložnosti. Njen najpomembnejši prispevek doslej je bila pomoč pri zadržanju izvajanja Odloka o odstrelu medvedov. »Takrat sem plesala od veselja. Končno bodo lahko vsaj eno sezono tudi medvedje mirno spali v gozdovih!«

A ji je kljub temu izkušnja pustila trpek priokus v ustih. Prav pri tem primeru, pojasni, sta se pokazali vsa ignoranca države do trpljenja živali in brezobzirnost tistih, ki imajo pri vsem ekonomski interes. »V javnih debatah so tako predstavniki države kot lovci mirno govorili, da imamo pri nas trenutno tisoč medvedov,« se spominja. »Kje so to številko dobili, nimam pojma, saj je zadnji uradni podatek iz leta 2015, ko je bil opravljen zadnji poglobljen monitoring. Oni mirno govorijo o tisočih, da bi upravičili lov, ki je po evropski zakonodaji v resnici nelegalen. V Avstriji so skozi leta postrelili toliko medvedov, da so se v divjini nehali obnavljati. In se še kar ne obnovijo, čeprav so jih v ta namen začeli uvažati od drugod. Tako kot se je nam recimo zgodilo z risi. No, in zato jih avstrijski lovci zdaj hodijo streljat k nam in našim lovskim družinam z veseljem plačajo celo do 10.000 evrov na medveda!« Ne glede na to Moniko pri delu večino časa poganja trdno prepričanje, da je Slovencem zelo mar za živali. To se po njenih opažanjih kaže na številne načine in na vsakem koraku. »Kadar po družbenih omrežjih zaokroži slika zavržene živali, se ljudje odzovejo. V večini primerov se najde posvojitelj. Če Slovenci lahko prispevajo, to storijo – če so zmožni podariti samo deset starih rjuh, iz srca podarijo pač to!«

Vesele krave in domnevni ekstremizem. In kakšna je varuhinja zasebno? Name je naredila vtis izjemno prijetne in vedoželjne mladenke, ki pa jo seveda tudi v vsakdanjem življenju še kako določa prav njen odnos do živali. Leta 2015 je tako recimo dokončno postala veganka. In sicer potem, ko ji je prijateljica kazala posnetke veselih krav. »Prav res samo veselih!« se spominja Monika. »Posnetkov iz klavnic in podobnih obratov ne morem gledati, saj me preveč prizadenejo. No, tiste vesele kravice, ki jih ni nihče mučil in izkoriščal, so skakale v zrak od veselja, se igrale in crkljale. Bile so kot veliki kužki. Ko sem videla to njihovo neizmerno zmožnost za veselje in ljubezen, se je nekaj v meni prelomilo. In spontano dozorelo v trdno odločitev, da ne bom nikoli več sodelovala pri njihovem uničevanju.«

Njen prehod na nov način prehranjevanja je bil sicer postopen. A je do danes veganstvo kot osnovno vodilo sprejela v celoti. Kar pomeni, da se je s prehranjevanja razširilo tudi na nakupe kozmetike in oblek ter tudi vsega drugega. Izjemno jo prizadene, ko kdaj še vedno sliši mnenje, da naj bi bilo veganstvo ekstremizem. »Sočutje in zavezanost nenasilju nad čutečimi bitji da je ekstremizem? Lepo vas prosim, ekstremistična je kvečjemu družba, ki to označuje za ekstremizem! A stvari se na srečo počasi obračajo na bolje.«

Zajec na avtoštopu. Najlepše proste trenutke, pravi, preživlja ob svojih treh kuncih. Sama se v smehu rada opiše kot »bunny-lady« ali neke vrste »kunčja mama«. Je namreč skrbnica – ne lastnica! – treh kuncev. »To so res posebne živalce. Ko jih enkrat spoznaš, preprosto ne moreš več brez njih – vsaj jaz ne.« Gospod Elli, Sisi in Storži so sicer vsi trije posvojenčki. Zgodba o tem, kako je v Monikino življenje vstopil Storži, je prav posebna. »Ko mi je lani avgusta preminil Bučko, je bilo, kot bi mi umrl član družine,« se spominja. »Spremljal me je, odkar sem se odselila od doma. Teden kasneje sem se peljala mimo Vodic in zagledala ob koruznem polju stati zajčka. Najprej sem mislila, da je divji. A mi ni dalo miru, zakaj je samo stal ob cesti in se zdrznil ob vsakem avtu, ki je šel mimo. Tako sem obrnila in se zapeljala nazaj. Izkazalo se je, da je kunec, ki ga je nekdo zavrgel in izpustil v naravo, češ, saj je zajec, bo že preživel! S čimer ga je tepec seveda obsodil na smrt. Moj fant ga je ves teden lovil pri tisti cesti. Vsak dan, točno ob 19.30, se je prišel Storži za pol ure malo podružit in nato pobegnil. V nedeljo, po sedmih dneh, pa se je končno pustil ujeti in doma zaokrožil moj kunčji 'trio adijo'!«

Več v reviji Zarja št. 14, 2. 4. 2019.