ljudje duše Dobra karma

Z ljudmi, ki si jih želite v svojem življenju, ...

Jessica Biel, Justin Timberlake, Silas Svet24.si

Uradno: Justin Timberlake je spet očka

jankovic makarovic bobo Reporter.si

Dom Jankovićevih privilegirancev: ljubljanski ...

koronavirus, epidemija, pandemija Svet24.si

Nadaljevanje ugodnega trenda: Delež pozitivnih ...

janez-cigler-kralj Necenzurirano

Minister Cigler-Kralj denar za ranljive dal ...

kasandra Njena.si

Javila se je izginula hrvaška pevka Kasandra

ugodno-oddam-sina Njena.si

Ugodno oddam sina: Nova TV komentirala burne ...

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Ljudje

Poklon mami in življenju

Bronja Žakelj, avtorica najbolj izposojanega romana

Bronjino knjigo sem brala počasi, a z užitkom. Piše o ljubih jedeh in oddajah tudi mojega otroštva, o sedemdesetih in osemdesetih, o evrokremu, hrenovkah in pomfriju, o tesnem stanovanju na Vojkovi, kjer se je vsak večer drenjalo kup družinskih prijateljev, o bratu, s katerim sta si delila posteljo in si zvečer pripovedovala pravljico o jari kači in steklem polžu. Knjiga Belo se pere na devetdeset se bere kot poezija, lepo teče, je pa zelo, zelo žalostna. V knjižnicah čaka nanjo tudi po sedemdeset ljudi, v knjigarnah je že četrti natis, pripravlja se prevod v italijanščino. Kaj je tudi tiste Slovence, ki niso najbolj zagrizeni bralci, pripravilo do tega, da so si zaželeli prav te knjige – ki je najbolj izposojan roman že drugi mesec?

Z Bronjo se dobiva v slaščičarni, veselim se pogovora, knjiga me je res presunila in po drugi strani nežno božala, uživala sem v branju kot že dolgo ne. Vedela sem, da bo pogovor zahteven, a nekako mi je ušlo, da je Bronja pred letom spet preživela raka; vzel ji je nekaj moči, toda z njim se je spopadla prav tako srdito kot s prvim, če ne še bolj. Zato najprej spregovoriva o teh njenih bojih.

Prvi in drugi rak. Vprašam jo, zakaj po njenem človek sploh dobi raka. Bronja pravi, da se ni kaj dosti ukvarjala z vprašanjem, zakaj ga je dobila ravno ona, in to pri dvajsetih in ob tem, da je bila športnica. »A po drugi strani sem preživela smrt mame pri štirinajstih letih, kar je bil zame popoln šok. Izgube nisem primerno odžalovala, ta stiska je bila v meni in štiri, pet let po mamini smrti sem zbolela tudi sama. Mislim, da tudi čustvene stiske prispevajo k temu, da zboliš.« Bronja je bila stara dvajset let, ko so ji diagnosticirali Hodgkinov limfom, raka na bezgavkah, tretji stadij. Zdravili so jo radikalno, s kemoterapijami in obsevanji. »Šlo je za življenje in smrt,« pojasni, »s tem, kaj bo kasneje zaradi tega zdravljenja, se ni nihče ukvarjal, pomembno je bilo, da preživim. In sem in nekaj let je bilo vse v redu. Bila sem brez težav, dokler nisem leta 2008 ponovno zatipala bulice na vratu. Skoraj kap me je, saj sem mislila, da se mi je ponovil Hodgkin. Izkazalo se je, da je šlo le za vozle na ščitnici. Odstranili so mi jo. V vozlih so našli spremenjena celična jedra, iz katerih bi nastal papilarni karcinom, o katerem so menili, da bi bil lahko posledica radioaktivnega zdravljenja. In posledica obsevanja naj bi bil tudi adenokarcinom na izvodilu trebušne slinavke, ki so mi ga odkrili lanskega januarja, ko so mi v istem tednu diagnosticirali še maligni melanom na hrbtu. Kožni rak se na srečo še ni razširil, odkrila sem ga pravočasno, melanom so mi dvakrat izrezali in zadeva je bila končana. Bolj zapleteno pa je bilo s karcinomom v trebuhu, saj so mi morali odstraniti glavo trebušne slinavke, dvanajsternik, žolčnik, žolčevode, bezgavke ... Naredili so mi rekonstrukcijo prebavne poti, tako da mi gre zdaj hrana direktno iz želodca v tenko črevo. Ta poseg zahteva dolgotrajno okrevanje, telo se mora prilagoditi na novo prebavno pot. Je res zahtevna operacija, tudi za kirurga, pogosti so zapleti, a na srečo jih pri meni ni bilo. Najhujše je bilo, da sem bruhala blato, a to je menda nekaj običajnega.«

Najhujša je negotovost. Bronja pripoveduje grozljivo zgodbo svojih bolezni, kot da to ni nič. Vprašam jo, kako se je s tem soočala, kje je našla voljo, moč, da ni odnehala. »Čakanje na diagnozo, negotovost, to je vedno najhujše. Moja Katjuša je bila lani stara 14 let, toliko, kot sem bila jaz, ko mi je umrla mama, sin Matija pa 15. Zdelo se mi je, da nove diagnoze rak ne bi mogla prenesti. Ko pa so mi rekli, da je maligni karcinom na izvodilu trebušne slinavke potrjen, na srečo v prvem stadiju, pa maligni melanom tudi, sem se osredotočila samo na to, kako se bom iz vsega tega izvlekla živa, kakšni so načini zdravljenja. Kirurga dr. Trotovška, ki me je operiral, sem takoj po operaciji vprašala, koliko šans imam, rekel je 'od 40 do 70 odstotkov', in to se mi je zdelo čisto v redu. (smeh) Okrog tega nisem delala cirkusa, prepričana sem bila, da bom to premagala. Otrokoma sem vse povedala, obiskovala sta me v bolnišnici. Ko sem raka imela prvič, ko sem zatipala bezgavke na vratu in za hip pomislila, da bi lahko bil rak, sem bila prepričana, da take diagnoze ne bi prenesla. A ko sem izvedela, da je res, in je šlo za preživetje, sem vse sile usmerila v to, da se zmažem. Tudi lani, ko sem ležala v bolnišnici po operaciji trebuha in me je poklical Matija ter mi povedal, kako je pisal matematični test, me njegova matematika absolutno ni zanimala. Neverjetno, vedno me tako skrbi za šolo, takrat pa sem bila osredotočena samo nase. Zelo egoistično reagiraš, ko ti gre za nohte, takrat nimaš niti trohice energije za kaj drugega. Morala sem preživeti in vse sile sem usmerila v to. Včasih sem se tudi smilila sama sebi, najbolj takrat, ko sem bruhala. Jokala sem, in to mi je pomagalo. Kadar je najhuje, potrebuješ človeka, ki mu lahko potožiš: 'Ne morem zdržat, strah me je.' Ko to poveš, se stiska razdeli, razpade. In je lažje, veliko lažje, kot če bi to držala v sebi.«

Blaž. Čisto na koncu knjige Bronja bralcem zaupa, da z Blažem, očetom njunih dveh otrok, nista več skupaj. A ga med pogovorom ves čas omenja, kako skrbi za otroka, kako jo je obiskoval v bolnišnici. Zato vprašam, kakšen je njun odnos danes. »Z Blažem sva se razšla pred petimi leti, a še vedno nas doživljam kot družino, le drugače smo se razporedili. Razhod me je bolel, a danes smo še vedno povezani, družimo se skoraj vsak dan, Blaž je bil med mojim zadnjim rakom v bolnišnici tudi po večkrat na dan. Za otroka me sploh ni skrbelo, boljšega očeta zanju si ne bi mogla želeti. Tudi vezi z njegovimi domačimi smo ohranili.«

Celotno Bronjino zgodbo si lahko preberete v 13.številki revije Zarja (26. 3.2019) ali jo prelistate v elektronski obliki s klikom na trafika24.si