Klemen Janežič - OBREZ!!! Odkrito.si

Znan Slovenec na urgenci s hudimi poškodbami

novi sad umor Svet24.si

Masaker v Srbiji: Mirjano in njena starša ubil ...

veliki pok Petisvet.si

Srhljiva napoved: čas se bo ustavil in zavrtel ...

zzzs Svet24.si

Dodatne plenice in posteljne predloge ljudem z ...

anastasija ražnatović Svet24.si

Cecina hči nikoli bolj razgaljena: Kaj bo na to ...

Lady Marmalade 3 Njena.si

Tako lepo družinico ima slovenski voditelj

HELENA BLAGNE napoved singla Kar bopa bo (final edit) Njena.si

Tu so nastali krvavi posnetki Helene Blagne

Ljudje

Nikoli me ni bilo strah!

Čas je omilil ostrino vojnih dogodkov. Z leti so se podrobnosti nekoliko izgubile. A v pogovoru z Maro Grmek so spomini na težke čase, ki jih je preživela v Auschwitzu, spet zaživeli. Po koščkih so se sestavili in obnovili v pripoved o nečloveškem trpljenju in skrajni preizkušnji. V časih, ko bi mnogi hoteli kar pozabiti na zgodovinska dejstva, jo je bilo še posebno dragoceno slišati.

Avtor:

Stane Mažgon

Značke:

Tudi letos se je 27. januarja ves napredni svet spomnil na žrtve holokavsta. Na ta dan leta 1945 je ruska Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče Auschwitz-Birkenau. V njem je izgubilo življenje na milijone nedolžnih civilistov, predvsem Judov, ki so jih umorili na barbarski način. Preživeli so le redki.

O največji tragediji sodobnega časa je danes na voljo veliko gradiva, dejstva so zgodovinarji obdelali, raziskali in opisali. Kljub temu pa je bila usoda in življenjska zgodba vsakega taboriščnika drugačna. Vsak od milijonov ujetnikov je trpel in bil nesrečen na svoj način. Največ se jih iz taborišča ni vrnilo, nekaterim je kalvarijo po spletu naključij uspelo preživeti.

Mara Grmek je ena redkih, ki danes še lahko govori o tem, kako je bilo v taborišču smrti. Treba je dodati, da se tistih časov nikoli ni rada spominjala, kot potrdita njen sin Toni in hči Ada. Pravita, da mama o dogodkih v taborišču nikoli ni govorila. Morda zato, ker z njimi ni želela nikogar obremenjevati, ali zato, ker so bili spomini tako težki, da jih je še sama želela čim prej izbrisati iz zavesti.

Če so o tistem obdobju kaj izvedeli, se je to zgodilo zgolj po naključju. Morda je še največ izvedela vnukinja, ki je v srednji šoli pripravljala seminarsko nalogo o njeni preizkušnji v taborišču in jo je veliko spraševala ter izvedela več podrobnosti. Kljub temu nam je nekaj spominov na hude čase uspelo skupaj še enkrat obuditi.

Danes že skoraj 94-letna gospa živi v Danah pri Sežani, v svoji rojstni vasi, ter je še vedno vitalna in dobre volje. Zimski dnevi so nekoliko bolj naporni in dolgočasni, pravi. Zato je prijetno sedeti ob zakurjenem štedilniku. Kot nalašč za obujanje spominov. Težkih, a tudi lepih.

Iz zapora v taborišče. V družini Mare Grmek je bilo pet otrok. Življenje na kmetiji je bilo skromno, dela veliko in preživetje osnovno opravilo. Otroci so v času takratne države hodili v italijansko šolo, jezika so se hitro naučili, a le za šolske potrebe. Ko se je začela druga svetovna vojna in je fašizem na Primorskem pokazal svojo nasilno plat, je Mara postala kurirka in prenašala pošto za partizane. Vse do nesrečnega trenutka, ko so jo italijanski vojaki ujeli v Kobdilju in zaprli. Takrat je bila stara 18 let in kot pravi, skoraj še otrok.

Kratek čas je bila zaprta v Koprivi na Krasu, nato so jo poslali v zloglasni zapor v ulici Coroneo v središču Trsta. Sorodniki o njeni usodi niso izvedeli ničesar. Kmalu so jo s številnimi drugimi jetniki naložili na živinski vagon in vlak je odpeljal v neznano. Po nekaj dneh vožnje so prispeli v Auschwitz.

Številka 86975 je še vedno na roki. To je bilo pravo mesto z ogromno barakami, se spominja Mara Grmek. Prišleke so slekli, jim dali črtaste uniforme in jim vtetovirali številke. 86975 – to je bila številka, ki jo ima sogovornica še vedno na roki, jo pokaže in večkrat na hitro izgovori, kot da ne želi, da bi bila pozabljena in jo mora znati povedati vsak trenutek.

Razmere v taborišču so bile težke, tako kot tudi dvanajsturno delo v dveh izmenah, nočni in dnevni. Bila je v skupini žensk, ki so odhajale v bližnjo tovarno streliva in polnile naboje.

Maro so že večkrat vprašali, ali so v taborišču vedeli, kaj se tam dogaja. So s sojetnicami videvale skupine ljudi, ki so izginevali v krematorijih? Vsekakor celotne slike in ozadja nacističnega načrta niso poznali in poleg tega, kot vzdihne Mara, smo bili res še skoraj otroci.

V taborišču je bilo več Slovenk, ki so se med sabo pogovarjale, njena bežna prijateljica je bila neka Rusinja, a za pogovore ni bilo veliko priložnosti. In poleg tega niso razumeli, kaj se je z njimi dogajalo. Še vedno ji odzvanjajo v spominu predvsem besede grobih paznikov, ki so jih vodili na delo in vztrajno ponavljali: 'Los, los, aber schnell, raus!' (Gremo, gremo, in to hitro, ven!)

Ob tem pa poudari: »Nikoli me ni bilo strah!« Tudi hči pritrdi, da je v pogovoru, če je nanesel na čas v taborišču, vedno povedala, da je nikoli ni bilo strah za življenje in se ni obupano spraševala, ali se bo vrnila domov. Mlad človek očitno tudi v največji stiski ne razmišlja o smrti, pač pa o življenju.

V Auschwitzu je ostala 18 mesecev. Videla je prizore, ko so vozili na dvorišče veliko ljudi in jih ločevali po skupinah. Pozneje je izvedela, da je večina prišlekov končala v krematorijih. Tudi tisti, ki so ostali živi in hodili na delo, niso imeli prav nobenih napovedi, da se bo vojna končala ali da jih bodo končno osvobodili.

Mara se danes ne spominja več podrobnosti, kako je bilo na dan, ko so taborišče osvobodili vojaki Rdeče armade. Spominja se le, da so jih po dolgem čakanju naložili na kamione in odpeljali na vlak. Nihče jim ni pojasnil, kam gredo. Po več dneh in nočeh vožnje je prispela v Ljubljano.

Ves čas taborišča starši in družina niso vedeli, kaj se ji je zgodilo in kje je. Morda je lažje prenesla težko obdobje, kot se včasih spominja, ker je bila vdana v usodo. »Vsi smo bili enaki in se nismo spraševali, kaj bo z nami. Treba je bilo preživeti tisti dan in iti naprej.« Higienske razmere so bile obupne, stranišča so bila podobna koritom za živali. Pozimi je bil mraz zelo hud, obutve pa niso imeli. Zato so si noge zavijali v povoščen papir, ki je ostal v zabojih, s katerimi so v tovarno prinašali dele za izdelavo streliva. Hrane skoraj ni bilo, v glavnem so za obroke dobili nekaj plehke brozge.

Več v reviji Zarja št. 11, 12. 3. 2019.