zala kralj, gašper šantl Odkrito.si

Zala Kralj sprejela presenetljivo odločitev!

Colin Jost, Scarlett Johansson Svet24.si

Scarlett Johansson se bo pri 34 tretjič poročila

prebujenje Petisvet.si

Kam nas v resnici vodijo nove energije?

marjan šarec Svet24.si

Šarec SDS-u zažugal: "Na mojem hrbtu ne boste ...

muhlysia booker Svet24.si

Pred mesecem so jo pretepli, v soboto ustrelili

ziva vadnov (8) Njena.si

Nekdanja Miss Slovenije že tretjič noseča!

bojan zlebnik Njena.si

Konec Delovne akcije

Ljudje

Zakaj me nikoli ni poklical?

Kako je Vanja Uhota iskala in našla očeta

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Vanja Uhota, profesorica angleščine na eni od ljubljanskih gimnazij, ki je sicer avtorica več angleških priročnikov, piše pa tudi poezijo, je pred kratkim izdala prav posebno knjigo z naslovom V iskanju očeta. Odraščala je z mamo in babico – oče, ki ga je mama ljubila, je še pred njenim rojstvom odšel. Vedno se je spraševala, zakaj nikoli ne vpraša zanjo ali je pokliče. Neusahljiva želja, da ga nekoč vendarle sreča, ni nikoli zamrla, z leti se je samo še okrepila. Toliko bolj, ko ga je leta 2012 našla na družbenem omrežju. Odtlej mu je redno pisala sporočila, a brez uspeha. V njej se je začelo kopičiti toliko čustev, vprašanj, jeze in gneva, da se je odločila svoje iskanje zliti na papir. To je bila njena terapija, zdaj pa bo njena zgodba gotovo v pomoč mnogim s podobnimi izkušnjami.

Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ

»Čeprav sem odraščala brez očeta, mi v resnici ni ničesar manjkalo. Življenje brez njega je bila edina resničnost, ki sem jo poznala, sploh pa sem imela veliko sošolcev in sošolk iz enostarševskih družin, zato se s tem, da oče pač ne živi z nama z mamo, nisem preveč obremenjevala,« začenja svojo zgodbo. Je pa seveda tu in tam mamo povprašala o njem. Mama ji je povedala, kdo je in da ga bo lahko poiskala, ko si bo želela, a največkrat se je tej temi raje izognila. »Ko sem pisala knjigo, sem izvedela, da je tudi prijateljem rekla, naj me o očetu raje ne sprašujejo. Podatke o njem je skrivala na tisoč in en način.« Materin molk, pisma iz preteklosti, ki jih je našla, zlasti pa nenehno izmikanje so še podkrepili njeno željo po očetu, in pred sedmimi leti ga je končno našla s pomočjo družbenih omrežij. Odkrila je, da je profesor na eni od fakultet v Banja Luki. Polna pričakovanja, a vseeno malce v strahu, mu je poslala kratko sporočilo na družabno omrežje, malo kasneje pa še pismo na fakulteto, v katerem se mu je podrobneje predstavila. Potrpežljivo je čakala na kakršenkoli odziv, a ga žal ni bilo. Čeprav je bilo čakanje težko, si je razložila, da gotovo potrebuje čas za razmislek, ali pa je že kakšen drug vzrok, zaradi katerega ji še ni uspel odpisati. Vmes je o tem povedala mami, ta pa jo je povsem šokirala z izjavo, da oče zanjo po vsej verjetnosti sploh ne ve, ker mu tega ni nikoli neposredno povedala. Začel se ji je sesuvati svet. »Zakaj je bila tiho, zakaj ni bila iskrena? Toliko zakajev, pa nobenega pametnega odgovora, le kup izgovorov. 'Bil je dosti mlajši; mislila sem, da ne bo sposoben prevzeti odgovornosti; mama me je odvrnila od tega …,' se je branila mama. Takoj za tem pa mi je dejala, da sem v njegovih krogih gotovo povzročila prvovrstno šlamastiko, ne da bi pomislila, kako bo to vplivalo nanj in njegovo družino.«

Videl jo je dvakrat. Potem je izvedela, da jo je oče kljub vsemu videl dvakrat. Najprej leta 1976, ko je bila stara komaj en mesec in je obiskal mamo, ona pa mu kljub zelo direktnemu vprašanju, čigav je otrok, ni jasno in glasno povedala, da njegov. Naslednjič ju je obiskal, ko se je vračal s specializacije v Ameriki in je bilo Vanji približno pet let. Sicer je pri njiju prespal, a je Vanjini mami povedal, da se je poročil, in ji pokazal prstan. »Mama mi je med drugim priznala, da mi ni nameravala ničesar povedati, če ne bi sama začela brskati po preteklosti. To, da ni vedel zame, je bil torej razlog, da ni nikoli dvignil telefona, mi voščil za rojstni dan, me povabil s seboj na počitnice, mi čestital za lepe ocene, mi ploskal na klavirskem recitalu, me bodril, se z mano jokal in veselil vsakega uspeha. Ker se je mama tako odločila! Ker mu ni dala priložnosti, da bi se izjasnil in ji povedal, kaj mu dejstvo, da sem njegova hči, pomeni, in kako se bo s tem soočil. Našla sem sicer mamina pisma, v katerih mu je pisala o meni – kako sem, kako odraščam … Vendar mu jih ni nikoli poslala. Težko sem predelala mamino zgodbo in težko si predstavljam, da bi se nama brez besed odrekel, če bi vedel. Morda res ne bi živeli skupaj, morda je bilo za njiju res prepozno, zagotovo pa ne za naju,« razmišlja v knjigi. Eno leto sta imeli potem z mamo kar buren odnos. »Ves vihar čustev, ki sem ga doživljala ob očetovi neodzivnosti, je bil torej posledica maminih dejanj, imela sem občutek, da sem bila zaradi tega za marsikaj prikrajšana. Sčasoma sem uspela predelati čustva do mame in ji oprostiti. O vsem tem sem seveda pisala tudi v knjigi, mama jo je prebrala in mi dejala, da sem znala vse objektivno ubesediti in da se ji zdi v redu. Čeprav je bila na začetku precej presenečena, da se po šestih letih očetove neodzivnosti še vedno ukvarjam s tem.«

Več v Zarji, 12.3.2019