Klemen Janežič - OBREZ!!! Odkrito.si

Znan Slovenec na urgenci s hudimi poškodbami

novi sad umor Svet24.si

Masaker v Srbiji: Mirjano in njena starša ubil ...

veliki pok Petisvet.si

Srhljiva napoved: čas se bo ustavil in zavrtel ...

zzzs Svet24.si

Dodatne plenice in posteljne predloge ljudem z ...

anastasija ražnatović Svet24.si

Cecina hči nikoli bolj razgaljena: Kaj bo na to ...

Lady Marmalade 3 Njena.si

Tako lepo družinico ima slovenski voditelj

HELENA BLAGNE napoved singla Kar bopa bo (final edit) Njena.si

Tu so nastali krvavi posnetki Helene Blagne

Ljudje

Z vso ljubeznijo mu bo aprila izrekla usodni ne!

Youngha Choi je s kolesom potoval po Evropi. Želel se je čim bolj odmakniti od stresnega vsakdanjika v Seulu, kjer je vse dneve delal v prodajnem oddelku nekega podjetja. Ko je nesrečno padel in si zlomil ključnico, ga je splet naključij pripeljal do okrevanja v Sloveniji. Želel si je prekolesariti svet. A usoda je hotela, da fant iz korejske plemiške družine v Sloveniji ni našel samo službe, temveč tudi ženo – Katarino Birtič, sinologinjo in sociologinjo kulture, ki se ukvarja s prevajanjem in kitajskim turizmom. Trenutno živita na Vrhniki, imata hčerko Lio, aprila pa ju na tradicionalni poroki v njegovem rojstnem kraju pričakuje najmanj 500 gostov. Vznemirjenje zaradi bližnjega srečnega dogodka je trenutno v drugem planu, saj sta zakonca, ki sta se za zdaj le na hitro poročila na vrhniški upravni enoti, ujeta v kolesje počasne slovenske birokracije. Ne da bi pretiravala, povesta, da sta se zaradi urejanja dokumentov in birokratskih postopkov skorajda razšla.

Avtor:

Žana Kapetanović

Značke:

Oh, smola! Življenje piše neverjetne zgodbe. Usodo najpogosteje kroji ljubezen, velike načrte pa spreminjajo naključja. Fant, ki si želi raziskati svet, da v službi odpoved, se odpravi v Evropo in se s kolesom potepa po neznanih krajih. Leta 2016 prikolesari tudi v Slovenijo in se tu za nekaj časa ustavi, saj spomladi dobi delo pri snemanju korejske ljubezenske drame Dear my friends, ki se dogaja v Sloveniji. Drama je med korejskimi gledalci postala tako priljubljena, da sedaj prihajajo korejski turisti v Slovenijo občudovat kraje, kjer so snemali prizore in epizode. Jeseni istega leta sodeluje še pri snemanju dokumentarnega filma o Sloveniji Everywhere K, doslej si ga je ogledalo štiri milijone gledalcev v Južni Koreji.

Po končanem snemanju odkolesari naprej, dokler nekega dne hud padec v Gruziji za nekaj časa ne prekine njegovega romanja. Oh, smola, bi rekli. In nekaj podobnega si misli tudi Youngha Choi. Vrne se v Slovenijo na okrevanje in si medtem ponovno najde delo v Domžalah, v slovenski turistični agenciji, tam organizira potovanja za korejske turiste. V tem podjetju dela tudi Katarina Birtič, ki organizira potovanja za kitajske turiste. Fant torej pride iz enega največjih velemest sveta in se »zatakne« v Domžalah, mestecu v eni najmanjših držav sveta. Ves čas si želi samo čim prej nadaljevati pot. Po rehabilitaciji se vrne v Gruzijo, kjer ga čakata kolo in vsa kolesarska oprema. Vabi ga svoboda in ponujajo se mu široka obzorja.

Katarina in Youngha se spoznata, včasih kaj pogovorita, a jima natrpan urnik v službi več kot to ne dovoljuje. Po nekaj mesecih fant »odpluje«, a ohranita prijateljske stike prek messengerja. Kaj kmalu ugotovita, da se je med njima ustvarila posebna bližina, in Youngha povabi Katarino, naj se mu pridruži. Med potovanjem po Gruziji ugotovita, da sta drug v drugem našla življenjskega sopotnika.

Katarina, korejska snaha. Tudi pri izbiri poklica je šlo bolj za splet okoliščin kot za zavestno odločitev. Katarina si je želela študirati jezike, prevajalstvo, a jo je življenje zaneslo v sinologijo, v to kompleksno vedo, ki zajema kulturo, zgodovino, sociologijo, jezik, miselnost in politične sisteme Kitajske, ter sociologijo kulture. »Ko sem se začela učiti kitajščino, sem se počutila kot radoveden otrok, ki ne zna ne brati ne pisati, sem pa čutila, da se pred menoj počasi odpirajo nov svet, novi pogledi, nov jezik in nova razumevanja,« pravi.

In ni odnehala. Govori kitajsko, je prevajalka, piše in ureja svoj blog »Po tujem potujem«, večino svojega delovnika (zdaj je na porodniškem dopustu) pa preživi v sodelovanju s slovensko turistično agencijo, kjer, poenostavljeno povedano, organizira, načrtuje in pripravlja programe potovanj za kitajske skupine, ki želijo potovati po Sloveniji, Balkanu ter bližnjih državah. 

Bosta še naprej živela na Vrhniki in se ukvarjala s turizmom? »Zaradi najine mednarodnosti nama nenehno pošiljajo takšna in drugačna povpraševanja. Turizem je povsem vpet v najino vsakdanje življenje. Za zdaj bomo ostali v Sloveniji, a si oba želiva, da bi nekega dne šla z otrokom na daljše potovanje. Želim si najti nekakšno ravnovesje med življenjem v Sloveniji in potovanji. Morda se bomo nekega dne vsi trije odpravili v svet s kolesi ali pa si bomo poiskali kakšno drugo alternativo,« pove Katarina.

Youngha, slovenski zet! Rojen je bil v mestu Gjeongju v jugovzhodnem delu Koreje, do katerega je iz Seula od tri do štiri ure vožnje z vlakom ali avtobusom. Mesto je staro 2500 let in ima kar štiri območja, ki so uvrščena na UNESCOV seznam. Gjeongju je, kot pravita, raj za ljubitelje zgodovine, o čemer priča tudi njegov vzdevek – muzej brez zidov. Posestvo družine Choi vsako leto obišče več kot 10.000 ljudi, ki se tu seznanjajo z zgodovino te družine, o njihovih prednikih pa se otroci učijo že v šoli. Priimek Choi ima več kot 2,3 milijona Korejcev, a ima ime kar 27 družinskih podkategorij, med njimi pa je vodilna prav družina njenega moža. »Imajo veliko odgovornost, ko gre za družbeno odgovorne posle in dogajanje – šolnine, podpora revnim, donacije šolam ali univerzam, praznovanja družinskih obletnic … To v praksi pomeni, da morajo vsako leto organizirati veliko dogodkov za korejsko javnost, ki še vedno zelo spoštuje tradicijo,« pojasni Katarina.

Plemstvo v Evropi običajno pomeni tudi bogastvo. Je tudi družina Choi premožna? »Ne bi ravno uporabila te besede. Njihovo domačijo je korejska vlada izbrala in določila za objekt kulturne dediščine. Vendar kulturne dediščine ne ocenjujejo na ekonomski ravni, temveč z vidika klasičnega premoženja. Nimajo kakšne luksuzne vile, temveč so lastniki 450 let stare lesene domačije. Njegova oče in mati sta imela redno zaposlitev, dedek pa je glavni skrbnik njihove posesti.«

Youngha Choi je večino svojega časa preživel v Seulu. Po 24 ur na dan je delal v prodajnem oddelku velikega podjetja, dobro je zaslužil, a ga takšno življenje ni osrečevalo. V službi je dal odpoved, pospravil svoje stvari in se z letalom odpravil v Evropo. Njen mož je daleč od tipičnega dediča, nam z nasmehom pojasni Katarina. V skladu s tradicijo družine je bilo pričakovati, da se bo poročil s korejsko plemkinjo. »A si je izbral Slovenko, ki je zanosila še pred poroko. Youngha se kar precej upira sistemu, a njegovi starši zaradi tega niso nikoli komplicirali – vsaj doslej še ne. Tudi glede finančne podpore je povsem neodvisen od družine, saj živi od svoje slovenske plače.« Prav zaradi tega je tako očaral Katarino – s svojo energijo, simpatičnostjo, vztrajnostjo in edinstvenim pogledom na svet.

Tako podobna, a tako različna. »Zelo sva si podobna v tem, da imava zelo izrazit čut za pravico (ali krivico). Če opaziva, da se dogaja kaj nepravičnega, hočeva takoj ukrepati, nekaj spremeniti in ljudi izobraziti. Je pa on veliko bolj impulziven. Jaz sem bolj umirjena. Stvari, ki se jih loti, hoče opraviti takoj in zdaj, jaz pa vedno najprej vse analiziram z distance, razmislim in se šele nato lotim dela. Velikokrat je prav on tisti vzvod, ki ga potrebujem za izpeljavo določenih zadev.« Oba priznata, da ni niti približno preprosto usklajevati dveh tako različnih miselnosti. Youngha pravi, da pa je od vsega najtežja papirologija. Nikakor ne more razumeti, da v Sloveniji ni enotnega sistema pri reševanju položaja, v katerem sta se znašla s Katarino.

»V Južni Koreji so upravne enote zelo učinkovite. Uradi so odprti do poznih večernih ur, številne dokumente pa lahko območni prebivalci s svojim prstnim odtisom prevzamejo kar na posebnih avtomatih, ki obratujejo 24 ur na dan. Na teh avtomatih lahko, denimo, prevzamete izpisek iz matične knjige, potrdilo o šolanju, davčnih obveznostih, zdravstvenem zavarovanju, letni izpisek dohodkov itd. V uradih sedi več uslužbencev, ki so nemudoma na voljo za morebitna vprašanja. Kadar se pojavi problem, ki zajema več področij, sprejme odgovornost en uslužbenec, ki vas nato vodi skozi vse postopke,« pojasni Youngha.

»V Sloveniji pa se je urejanje dokumentov tako zavleklo, da sem vmes skoraj rodila. Dokumente sva začela urejati konec leta 2017, dovoljenje za bivanje pa je dobil konec julija 2018. V tem času sva se neštetokrat sprla in večkrat skorajda obupala. Lahko si predstavljate, kaj to pomeni človeku, ki je potoval po svetu – nato pa je kar naenkrat obtičal v eni izmed najmanjših držav sveta, ujet v kolesju birokracije. Poroka na hitro je bila edina in zadnja rešitev, da je Youngha lahko ostal v Sloveniji. Sicer bi moral po dovoljenje za bivanje odleteti v Tokio, in to prav v času, ko sem imela napovedan datum poroda. Jaz sem se ob vsem tem počutila, kot da me oziroma naju obravnavajo kot kriminalca, ker sem si družino zasnovala v svoji domači državi, moj partner pa ima drugačen potni list. Večina slovenskih birokratov ne pozna Južne Koreje. Obravnavajo jo kot državo tretjega sveta, hkrati pa brskajo po svojih samsungih in se domov odpeljejo v avtu korejskega proizvajalca. Ob vsem tem pogosto slišim, naj se pač odselimo, če je drugje toliko bolje,« pripoveduje Katarina.

Več v reviji Zarja št. 11, 12. 2. 2019.