zala kralj, gašper šantl Odkrito.si

Zala Kralj sprejela presenetljivo odločitev!

Colin Jost, Scarlett Johansson Svet24.si

Scarlett Johansson se bo pri 34 tretjič poročila

prebujenje Petisvet.si

Kam nas v resnici vodijo nove energije?

marjan šarec Svet24.si

Šarec SDS-u zažugal: "Na mojem hrbtu ne boste ...

muhlysia booker Svet24.si

Pred mesecem so jo pretepli, v soboto ustrelili

ziva vadnov (8) Njena.si

Nekdanja Miss Slovenije že tretjič noseča!

bojan zlebnik Njena.si

Konec Delovne akcije

Ljudje

Bolečina pride šele naslednji dan

Njen uradni borilni vzdevek se morda res glasi Princeska. A to ne pomeni, da ne premore ubijalskega krošeja, ob katerem ostaja tudi po šestnajstih bojih nepremagana. Dvajsetletna študentka matematike iz Ljubljane z velikimi tiskanimi črkami piše svetovno boksarsko zgodovino. Neustrašna princeska ni samo prva Slovenka z naslovom svetovne prvakinje v dveh težnostnih kategorijah. Je tudi najmlajša profesionalna svetovna prvakinja vseh časov. Sloviti Mike Tyson je svetovno boksarsko javnost osupnil, ko je prvi naslov dosegel pri dvajsetih letih starosti. Ema Kozin pa se je na prestol zavihtela že pri rosnih osemnajstih!

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Ko takole sediš in se pogovarjaš z njo, ne bi nikoli – ampak res nikoli! – uganil, da se ta prijazna in spoštljivo sramežljiva deklica v ringu spremeni v tako zverino.

Hitro postane tudi očitno, da ji zunaj športnih dogodkov ne bi prišlo na kraj pameti karkoli reševati s pestmi. V otroštvu se je sicer nekaj malega ravsala s starejšim bratom – a, kot se prikupno nasmehne, nič onkraj normale. Ne v osnovni ne v srednji šoli se ni nikoli stepla: niti enkrat samkrat. Prvi pravi udarec v življenju je sprožila šele v ringu. »Tekmovalna sem postala šele, ko sem začela okušati slast zmage. Pred tem sem bila izjemno tiha in mirna deklica. No, saj sem taka v resnici še zdaj. Vsaj zunaj ringa, ha ha!«

Ob teh besedah me je prvič spomnila na glavno junakinjo Punčke za milijon dolarjev, morda najbolj ganljivega boksarskega filma vseh časov. Še dodatni pridih filmskosti pa dobi njena zgodba, če ošvrknemo začetke. Trenirati je namreč začela pred sedmimi leti. In sicer ne z ničle, temveč z minus deset.

Tako vsaj ocenjuje njen trener in veliki zaščitnik vsa ta leta Rudolf Pavlin. »Ko sem jo prvič videl, sem si rekel le: 'Ojoj, kdo je pa to zdaj vstopil v telovadnico?!'« se očetovsko nasmeje. »Imela je res velik manko pri motoričnih sposobnostih. Na prvem treningu sem ji ukazal, naj naredi počep, pa je telebnila na hrbet. Poleg tega je imela pri dvanajstih letih enako kil, kot jih ima danes pri dvajsetih.«

Emini začetki so bili polni posebnih izzivov, a so v očeh izkušenega trenerja kaj hitro zasijale tudi njene čisto posebne kvalitete. Na čelu z značajem, ki ga poganjata izjemna delavnost in disciplina. Ko so prišle še prve zmage in z njimi redne injekcije samozavesti, je postala Ema od boksa nič manj kot odvisna. »Še danes mi daleč največ pomeni tisti občutek, ko ti sodnik v ringu zmagovalno dvigne roko – ti pa veš, da si si to zaslužil!«

Ta drugje neulovljivi občutek si je prvič priboksala borih osem mesecev po prvem treningu. Sledilo je 35 amaterskih bojev in potem nenavadno zgodnji prestop med profesionalce.Petnajst zmag in en neodločen izid: to je njena dosedanja zmagovita bera po svetovnih ringih. Vmes je kot mladinka zavila še na svetovno prvenstvo v kickboxingu na Madžarskem, kjer je kljub pomanjkanju izkušenj gladko zmagala.

Nič čudnega torej, da se je v poznavalskih krogih oprijema prav posebna fama. Še manj presenetljivo je to, da začenja tako veliko prekaljenih bork čedalje bolj hrepeneti po njenem za zdaj še nedotaknjenem skalpu!

Daleč najlepši boj, kar sem jih videl. Motorično ne najbolj nadarjena deklica je že od začetka razvila čisto svoj slog. Poleg zagrizenosti in neobčutljivosti za bolečino jo krasi tudi izjemen občutek za taktiko. »V vsaki rundi posebej jo pelje do sekunde natančno,« ponosno zažari trener Rudolf Pavlin. »Z nezgrešljivim nosom za matematično kombinatoriko!«

Tudi ta nezgrešljivi nos za kombinatoriko ni prav nobeno naključje. Kadar ne trenira, slovenska Princeska veliko večino časa greje klopi učilnic ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Kljub vsem boksarskim uspehom ji vsaj za zdaj še ni uspelo obogateti. Ravno nasprotno: med letošnjimi počitnicami ji ni bilo pod častjo poprijeti tudi za študentsko delo.

Ženski boks je morda res šport, ki počasi postaja popularen. A v njem se vsaj za zdaj še vedno ne vrti prav veliko denarja. Vse, kar Emi uspe zbrati s pomočjo sponzorjev, mora vložiti v trening in v boje. Ki so na najvišji ravni vse prej kot poceni.

Tako je stvarna tudi glede prihodnosti. Boks ima seveda preveč rada, da bi se mu kar odrekla. A večji del kruha si bo kot finančna matematičarka najbrž služila na borzi ali pri kaki zavarovalnici.

Med vsemi matematičnimi prvinami ima že od nekdaj daleč najraje enačbe. In v prenesenem pomenu bi lahko rekli, da jih ima najraje tudi v ringu, saj jo odlikuje tudi izjemna vnema za analizo posameznih nasprotnic, ki jih na koncu vsako posebej tudi uspešno okrajša kot posebej zaguljen odlomek.

Daleč najtežji boj v življenju je doslej bila z Mehičanko Irais Hernandez. Spopad s petnajst let starejšo in z vsemi žavbami namazano tekmico v Zagrebu je za zdaj edini, ki ga Princeska ni dobila, temveč se je končal neodločeno.

Pri tem je bilo ključno, da je mlada Slovenka v boj vstopila psihično in fizično povsem izmučena. A kaj, ko se je tega žal zavedla šele v ringu. Kot vrhunska taktičarka je takoj spremenila cilj: namesto zmage si je zadala boj predvsem preživeti neporažena. Kar ji je na koncu z velikim naporom tudi uspelo. Takoj potem se je z vsem bitjem vrgla v študij vseh aspektov tekmičinega sloga. In ko sta s Hernandezovo čez mesec dni stopili v ring za povratno tekmo, jo je Ema preprosto pregazila.

»To je bil najlepši boj, kar sem jih videl v življenju!« ob spominu na to zmagoslavje ginjeno smrkne trener Rudolf. »Ema jo je preprosto prečitala. Prebrala jo je kot odprto knjigo in ji od prve sekunde sploh ni pustila dihati!«

Z moškimi za zdaj le trenira. Časa za normalno mladost ji ob treningih in študiju ostane natanko nič. Na srečo, pravi, jo normalno življenje sploh ne zanima. Takoj zjutraj je na sporedu prvi trening, potem odrine na predavanja, popoldne je glavni trening dneva, nato se mladenka spet odpravi na fakulteto, kjer pravkar čisti še par kolokvijev za nazaj.

Počitka ji trener odmeri samo par dni na leto. Pa še ta je praviloma zelo aktiven. Ko »počiva«, so namreč na vrsti savne, masaže in vaje s kolebnico. »Zdaj je še mlada in je ni treba tako šparati,« se poznavalsko nasmehne Rudolf Pavlin.

Tudi Vegovo gimnazijo je opravila z odliko, s tem da je vmes doma še pogosto skuhala kosilo za vso družino. Vzdevek princeska ji je že v ranem otroštvu nadel oče, trener pa ga je pograbil z obema rokama. »Poglejte jo, kakšna krasna in prijazna punca je to!« Pojasni: »Pa saj je vendar nismo mogli poimenovati Kladivo ali Ubijalka ali kaj podobno morilskega. Ne, Princeska je zanjo naravnost popoln vzdevek!«

Prav tako za zdaj ne najde ne časa ne prave volje za kakšno malo bolj romantično druženje s fanti. Avtor teh vrstic je ob tem ugibal, da morda tudi zato, ker se je vsaj malo bojijo? »Oh, kaj pa vem,« se zvonko zasmeje Ema. »Vsekakor je res, da me malo drugače gledajo. Zdi se mi tudi, da v moji družbi veliko bolj pazijo, kaj govorijo. Upam, da bolj iz spoštovanja kot iz strahu, ha ha! A če vam povem čisto po pravici, sploh ne bi vedela, kaj početi s fantom. Na koncu dneva potrebujem čas zase. Da se umirim, kaj preberem in grem lahko lepo spat ob svoji policijski uri. Torej najpozneje ob enajstih, še raje pa ob desetih!«

Za fante ima naša večkratna šampionka čas samo na treningu. Petkratna svetovna prvakinja namreč trenira skoraj izključno z moškimi. »Zakaj? Ker so hitrejši in močnejši. Če na polno treniraš z boljšimi, od vsega skupaj odneseš največ. Pohvaliti se moram, da me na treningu tudi nič ne šparajo! Ravno zadnjič me je eden od njih knokavtiral v jetra. A se nisem nič pritoževala, preprosto sem pogoltnila bolečino, vstala in boksala naprej.«

Saj je samo bolečina. Če nisi velik naravni talent, moraš biti pač toliko večji garač. Še posebno, če odraščaš v deželi, v kateri nimaš nujno na voljo najboljših možnosti za trening. Zanimivo je naslednje. Tako kot je Ilka Štuhec nedavno spet pometla z vso svetovno elito, čeprav v deželi nimamo ene same prave proge za smuk, Ema veliko večino časa za trening sploh nima na voljo niti boksarskega ringa.

Večino časa tako trenira v telovadnici z eno samo vrečo. »A vse se da, če se hoče. Na vrh gore vedno vodi več poti, samo poiskati jih je treba. In ob takih minusih je na koncu zadovoljstvo ob zmagi toliko večje! Če ti je v življenju malo manj udobno postlano, se moraš pač toliko bolj potruditi. In ti bo zato sčasoma toliko lažje … če ti uspe po uspehih seveda ostati preprost in skromen.«

Slovenski pretepaški plemkinji to vsekakor uspeva. Borilne veščine so sicer dejavnost, s katero si lahko mlada oseba pridobi veliko samozavesti. A Ema ob tem naglo opozori, da pride z znanjem tudi odgovornost, da svojih novih moči ne smeš izkoriščati na ulici.

»Mislim, da mi je boks počasi privzgojil tudi spoštovanje do ljudi na splošno,« pokima. »Rekla bi, da je to celo najpomembnejše od vsega. Nikoli si ne želim postati kot veliki zvezdnik Conor McGregor, ki žali in blati nasprotnike. Sem svetovna prvakinja in sem lahko samozavestna tudi brez takšne arogance.«

Po odjeku zadnjega gonga je njena navada, da vsako nasprotnico objame in se ji zahvali. Ne glede na to, kako je potekala borba. Nasprotnika je treba pač vedno spoštovati – celo tiste, ki se borijo nepošteno.

Pa je doslej naletela na veliko takih? »Oh, tudi pri ženskem boksu naletiš na marsikaj: nekatere punce udarjajo z notranjo stranjo rokavice v vrat, nekatere nosijo pod majico kak nedovoljen ščitnik … Zgodi se tudi, da si katera nanese na obvezo pod rokavico mavec za bolj ubijalske udarce. Tako pač je in to je treba vzeti v zakup.«

Seveda sem jo moral vprašati: kako pa je pravzaprav z bolečino? Dekleta na koncu koncev vsaj na papirju veljajo za nežnejši in občutljivejši spol … »Oh,« mi je stvarno odgovorila, »večine udarcev, ko padejo, pravzaprav sploh ne čutim – razen par tistih res najsrditejših.« Poleg tega se sploh nima časa ukvarjati z bolečino, saj je povsem osredotočena na to, da za vsakega prejetega čim prej vrne vsaj dva svoja udarca. »V žaru bitke mi adrenalin tako pumpa po žilah, da večji del bolečine začutim šele naslednji dan. Malo se pa tudi navadiš: saj je na koncu koncev samo bolečina! Torej nekaj, kar je pač treba premagati, da dosežeš, kar si se namenil doseči.«

Še več, skomigne s svojimi impresivno širokimi rameni: »Če bi preveč razmišljala o bolečini, bi zgrešila glavni cilj vsake svoje borbe. In to je iti čez sebe. Pokazati največ, kar znam, in še več! Vedno, ko mi bo uspelo vložiti svojih 110 odstotkov, bom ponosna nase. Tudi če bom boj izgubila.«

Več v Zarji št. 10, 5. 3. 2019.