rosvita02 Odkrito.si

Priznanje: Rosvita Pesek spregovorila o prepirih z...

Ana_Bar_091 Svet24.si

Jasna Kuljaj povedala, kakšna bo njena prihodnost

marjan ogorevc Petisvet.si

Marjan Ogorevc: Človek lažje najde smisel ...

Vrtec_3 Svet24.si

Drama v vrtcu: Zalezovala je celo babice in dedke ...

camila s krono Svet24.si

Camilla bo kraljica, ker je tak zakon!

lado 7 Njena.si

Andrej Škufca razkril spol in ime otroka

Ana Dolinar Njena.si

Ana Dolinar bo spet mamica

Ljudje

Pridelka, dela in veselja nikoli ne zmanjka!

Že res, da bi bilo Marjana Špegla bolje obiskati spomladi ali poleti, ko na terasi bloka, v katerem stanuje, vrtne rastline bujno rastejo in rodijo. A potem ne bi mogli potrditi, da urbani vrtnar tudi v hladnem obdobju leta pobira pridelke. Obenem je to pravi čas za razmislek o naslednji letini in za pogovor, s katerim bomo morda še koga navdušili, da se bo sredi mesta odločil za pridelavo sveže zelenjave. Res je udobno, če lahko greš kar v copatih po nekaj zelišč in solate na teraso. Prednosti urbanega vrtnarjenja pa je še veliko več.

Avtor:

Stane Mažgon

Značke:

Poklicno delo dr. Marjana Špegla je bilo pred leti daleč stran od vrtnarjenja ali kmetovanja. Študiral je elektroniko in v ZDA doktoriral iz računalniških znanosti, ukvarjal se je z informacijsko tehnologijo in robotiko. Ko se je vrnil s študija v tujini, se je v njem oglasila navezanost na domačo zemljo, saj je odraščal na podeželju. Iskati je začel možnost, da bi za sprostitev vrtnaril v bližini doma v ljubljanskih Kosezah. Nekaj časa je ob terasastih blokih obdeloval manjši vrt, a so ga kmalu pozidali in treba je bilo najti nadomestno različico.

Ko se je upokojil, so se stvari povezale same. Veliko je bral in slišal o urbanem vrtnarjenju. Prostega časa je imel več, vrtnarjenje je pogrešal in poleg tega je bila terasa na bloku, kjer stanuje, neizkoriščena. Betonska korita, v katerih naj bi rasle okrasne grmovnice, so bila brez pravega gospodarja in neurejena, zemlja v njih po več desetletjih nerodovitna. Vse se je spremenilo v izziv. Kot pravi Špegel, je imel srečo, da so bili koseški terasasti bloki arhitekturno dobro zasnovani, z mislijo na prihodnost, na potrebo po skupnih prostorih in zelenih površinah. Torej so bili ob nastanku daleč pred časom.

»Tako je nastal naš vrt,« poudari in doda, da je na terasi začel vrtnariti z dovoljenjem in ob spodbudi sosedov. Ko so premagali prve strahove in pomisleke, da bo morda v bloku zaradi vrta več umazanije, da se bodo odtoki na terasi mašili in podobno, so ugotovili, da je prednosti več kot težav. Poleti si Špegel z njimi večkrat razdeli presežek pridelka. Zdaj na terasi vrtnari vse leto in dela munnikoli ne zmanjka. Terasa je tudi pozimi polna zelenjave. V koritih in loncih rastejo radič, solata, peteršilj, por, brokoli, brstični ohrovt in še nekaj vrtnin. V večjih loncih sadno drevje zdaj še čaka na močnejše sončne žarke, a bo kmalu spet pognalo in zacvetelo. Načrti prav tako rastejo. Morda bo letos na strehi bloka posadil buče in dodal še kakšno sadno drevo.

Vse dokumentirano. Boljšega sogovornika za urbano vrtnarjenje, kot je Marjan Špegel, bi le težko našli, saj se kot pravi znanstvenik tega loteva natančno, sistematično in analitično. V njegovem dnevniku je zapisano vse, od vremenskih razmer, opravljenega dela do količine pobranega pridelka. Ob tem pa natančni sogovornik postreže še z izračunom o stroških porabljene vode ali materiala in drugih ekonomskih učinkih skozi leto. Vse preračunano na vrtnarsko infrastrukturo, kot znanstvenik imenuje to, kar bi običajni vrtnarji imenovali le korita, lonci in kompostnik. Ugotovitve je Špegel skupaj z nekdanjo sosedo Bibo Tominc, geografinjo in krajinsko urbanistko, objavil v odmevnem referatu, predstavljenem leta 2012 na mednarodnem simpoziju Humana mesta (Human Cities) v Bruslju in v zborniku Urbanističnega instituta Slovenije.

Vedno sveža zelenjava. »Nisem vrtnar in ne delam le zaradi pridelka,« pojasni, »pravzaprav gre za kombinacijo različnih motivov. Na prvem mestu je želja, da bi imel vedno pri roki čim bolj svežo zelenjavo.« Vrt na terasi ne bi mogel biti priročnejši, saj gre lahko vsak hip nanj. Površina zemlje v koritih in loncih na terasi ni velika, morda znaša za zdaj skupaj le kakih trideset kvadratnih metrov, a je na njej kljub temu mogoče pridelati dobri dve tretjini sveže zelenjave za tričlansko družino, kar ni zanemarljivo. Nekaj zelenjave kupijo le v zimskih mesecih, vse drugo pridelajo doma, sveže in ekološko, brez prevoza, med katerim bi se izgubili dragoceni vitamini.

Misel na ekologijo. Skrb za okolje je danes zelo pomembna in z vrtnarjenjem na terasi je mogoče zadostiti tudi tem zahtevam. V štirih kompostnikih je dovolj prostora za gospodinjske odpadke, ki bi sicer končali v zabojnikih. Tako pa se v letu dni po naravnem postopku predelajo v dragoceni humus. »Postopek me spominja na otroštvo, kjer na kmetiji tako rekoč nismo imeli odpadkov. Vse se je obračalo, ponovno uporabilo … Tudi zdaj odnesemo le malo stvari v embalažne odpadke, vse organske ostanke pa damo v kompostnike na terasi. Postopek sicer traja nekoliko dlje, a s humusom iz kompostnika sem sčasoma precej izboljšal rodovitnost zemlje v gredah in loncih. Vsako leto mu dodam še nekaj gnoja z bližnje kmetije.« Če paradižnik ne uspeva dobro, mu je treba dodati nekaj kalcija. Za to so odlične zmlete jajčne lupine, ki bi sicer končale v smeteh. Pa smo spet pri ekologiji, pravi Špegel. Koristno je uporabljena tudi deževnica. Te ni dovolj, saj so potrebe po vodi predvsem v poletni vročini velike, a strošek zalivanja ni previsok, da se vrtnarjenje ne bi izplačalo.

Seznam ekoloških učinkov vrtnarjenja je še dolg. Špegel omeni, da vsak vrtnar prispeva k zmanjšanju segrevanja teras in ozračja poleti ter k manjšemu ohlajanju teras pozimi. Uporaba  deževnice za zalivanje seveda razbremenjuje komunalne kanale, vse pa prispeva k boljšemu videzu naselja, k boljšim razmeram za čebele in ptice ter k čistejšemu zraku.

Korita so visoke grede. Ko pridemo v leta ali imamo zdravstvene težave, so korita še primernejša kot vrtna greda. Manj je sklanjanja in delo je prijetnejše. Vse je na dosegu rok. Špegel se je že nekaj dni po operaciji kolena lahko odpravil na teraso h gredam, za veselje in sprostitev in tudi za delo.

Še ena prednost, ob kateri klasičnega vrtnarja skoraj popade nevoščljivost: na terasi ni polžev in drugih škodljivcev. Vsako gredo in lonec je mogoče posebej kontrolirati, predvsem se škodljivci ne razširijo z ene grede na drugo. Ob tem pa je treba priznati: ptice si rade privoščijo zelenjavo. »Kar želim zaščititi, mora biti pokrito z mrežo, sicer ptice zelenjavo tudi pozimi skljuvajo. Decembra sem posejal motovilec, lepo je rasel v ravnih vrstah, a sem ga nekega dne pozabil pokriti z mrežo in ptice so si ga veselo privoščile.« A jim je treba odpustiti. »Skušam jih prijazno obravnavati, so del okolja, zato jim odstopim delež, v bližini gnezdijo in spomladi mladiče hranijo s škodljivci.«

Ekonomski učinek vrta. Špegel je izračunal, da letni materialni stroški njegovega vrta na terasi znašajo približno 150 evrov. V ta znesek je vključil vodo za zalivanje, semena, sadike, nakup zemlje za sejanje in presajanje ter nakup orodja, posod in drugega materiala. Za delo na vrtu porabi približno uro na dan. Na leto pridela okrog 150 kilogramov zelenjave v vrednosti približno 300 evrov. Če torej odštejemo stroške materiala, je njegov prihranek okrog 150 evrov. Pri tem pa niso upoštevani ne strošek njegovega dela ne užitek in zadovoljstvo ob delu in zelenjavi. Slednje je seveda neprecenljivo, kar se vidi na Špeglovem nasmejanem obrazu, ko govori o vrtnarjenju.

Če k temu dodamo povezovanje s sosedi, dobre sosedske odnose in sodelovanje pri tem ali onem opravilu, je urbano vrtnarjenje upravičeno. Nekomu lahko pomeni obliko aktivnega staranja, drugemu medgeneracijsko druženje ali vzgojo otrok ob spoznavanju rastlin. Za vse pa velja, da jim vrtnarjenje daje veliko veselja in je svojevrsten intelektualni izziv. »Rešiti je treba celo vrsto tehničnih in strokovnih problemov, ki zahtevajo več kot le občutek. Potrebno je merjenje, ugotavljanje, koliko hranil je v zemlji …, vse to pa mi je blizu, saj sem se vso svojo poklicno kariere ukvarjal s takšnimi problemi. Vem, da so za meritve najboljši na svetu Belgijci. Slediti je treba stroki in razmišljati, kako bi se v prihodnje temu streglo z računalniško podporo. Imam še veliko dela.«

Več v reviji Zarja št. 6, 5. 2. 2019.