rosvita02 Odkrito.si

Priznanje: Rosvita Pesek spregovorila o prepirih z...

Ana_Bar_091 Svet24.si

Jasna Kuljaj povedala, kakšna bo njena prihodnost

denar evro Petisvet.si

Če ga najdete, ga dobro poglejte! Vreden je več,...

Vrtec_3 Svet24.si

Drama v vrtcu: Zalezovala je celo babice in dedke ...

camila s krono Svet24.si

Camilla bo kraljica, ker je tak zakon!

andrej škufca Njena.si

Andrej Škufca svetu predstavil sina Valentina!

Ana Dolinar Njena.si

Ana Dolinar bo spet mamica

Ljudje

Naplahtali so celo generacijo mladih ljudi

Mladi so zadnja pozabljena manjšina na svetu Pred dobrimi štirimi leti je eden najpametnejših slovenskih mladincev poln gneva do domovine zapustil domače ognjišče in odromal na študij v Veliko Britanijo. Kako se mu je tam potem vse skupaj obrnilo?

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Pisalo se je leto 2011, ko je komajda polnoletni fant za nekaj tednov hipnotiziral slovensko intelektualno javnost. Nase je golobradi Mariborčan opozoril s knjižico Za pest esejev, v njej pa še prav posebej s predlogom nove slovenske ustave. Mislim, da lahko mirno tvegamo trditev, da vsaj tisto leto svojega predloga ustave ni skovalo prav veliko drugih slovenskih najstnikov! Ko je zablestel še z intervjujema v Mladini in Studiu City, se je zdelo, da je rojen novi as slovenske govorjene in pisane misli. A mladec je bil za to pravzaprav prepameten in se je raje oprijel svojega enako izrazitega talenta za naravoslovje. Danes je tako vpisan na doktorski študij strojništva na slovitem Oxfordu. A kot boste videli iz pričujočega intervjuja, dogajanje na rodni grudi še vedno spremlja z enako drznim in pronicljivim očesom kot nekoč.

Ne vem, če sem bil ravno eden najpametnejših … In nikoli nisem bil poln gneva do Slovenije, temveč do slovenskega šolstva. Še prav posebej do univerz.

Pri nas ste končali triletni študij. Magisterija ali doktorata, ste mi s kislim nasmeškom namignili, morda sploh ne bi preživeli. Kaj je bilo najhuje?

Huh, kje naj začnem? Nisem se ne mogel ne hotel prilagoditi načinu dela, ki človeku kuri tako enormne količine časa in energije za … Hja, za v končni posledici precej skromne rezultate. Ne rečem, da nisem pridobil nekaj znanja, a bi lahko enako raven dobil z bistveno manjšo investicijo. Čez palec bi lahko rekel, da je šlo vsaj štirideset odstotkov časa in truda v nič. Moja fakulteta ni kazala razumevanja za to, kako dolg je dan. Imeli smo nekaj ponedeljkov, ko so bila predavanja in vaje od osmih zjutraj do devetih zvečer. Sistem je bil tudi zelo slabo skoordiniran. Podsistemi kot da sploh niso znali komunicirati med sabo. Da ne omenjam vrste univerzitetnih škandalov, ki se je do danes samo še podaljšala.

Spomnite nas.

Vragolije z evropskimi sredstvi, škandali z osebnimi bonusi, ko so dekani sami sebe zaposlovali kot osebne svetovalce, rektorske volitve … Težko sem se znebil vtisa, da je slovenska univerza predvsem ustanova, namenjena ohranjanju privilegijev svojih višjerangiranih kadrov. Od katerih so si nekateri priborili udobne položaje s komolčarstvom, ne s sposobnostjo in znanji. To ne pomeni, da smo Slovenci brez odličnih univerzitetnih profesorjev, a v pavšalu …

Kakšna je bila potem vaša izkušnja z britanskim univerzitetnim sistemom?

Otok ima seveda svoje probleme. A vsaj na univerzah, na katerih sem se šolal sam, je študij organiziran precej bolj smotrno in uporabniku prijazno. Vsekakor se za primerljive rezultate dela manj kot pri nas. Bistveno večji pomen se namenja nadzoru kakovosti. To bi bila recimo dobra posledica drugače precej problematičnega pojava, da je v Britaniji študij postal ogromen biznis.

Kaj to pomeni?

Da se tam ogromno vlaga v marketing in da ima velik vpliv na vpis finančno stanje študentov. Tega ne bo seveda nihče javno priznal. A prav nič čudnega ni, da ima recimo moj trenutni Oxford tako velik problem z goro bogataških študentov, ki se jim o resničnem življenju niti ne sanja.

Osvežujoče neposredne besede …

To so ljudje, ki pijejo veliko portovca, hodijo okoli v dragih oblekah in imajo vse prepogosto zelo prismuknjene poglede na izzive moderne dobe. Nedavno me je recimo eden od njih prepričeval, da bi lahko Anglija med pogajanji o brexitu na EU »vplivala« s svojim atomskim orožjem.

Ojoj!

Kar nekaj revnejših študentov se zaradi prevlade premožnih počuti precej neudobno. A kaj ko tudi svetovalka, ki jih glede tega miri, nosi na zapestju uro Rolex.

No, naše mlade vseeno vleče ven. V zadnjih desetih letih se je iz Slovenije odselilo 23.688 mladih med 20. in 34. starosti. Bi se strinjali, da gre glede na našo maloštevilnost za nič manj kot narodno tragedijo?

Huh, narodna tragedija je morda vseeno malce močan izraz. Je pa to vsekakor problem. Čeprav je seveda veliko vprašanje, kaj bi lahko sploh realno storili, da bi odliv zajezili. Dokler bodo plače že v sosednji Avstriji za enake delovne obveznosti višje, se bodo Slovenci pač izseljevali. In dokler obstaja Evropska unija, države ne bodo mogle zapreti mej, tudi če bi si to želele.

Pravite, da je izseljevanje nekakšno naravno stanje stvari?

Seveda. Slovenija ni bila nikoli prav bogata država, na koncu koncev pred letom 1945 sploh ni obstajala. V jugoslovanskem socializmu smo se sicerrazvijali, a zelo specifično … Tako je povsem logično, da je v našem okolju zelo težko ustanoviti podjetje, ki bo lahko zagotavljalo delovne pogoje kadrom svetovnega formata. V Sloveniji Googla ali Volkswagna ni in ju verjetno tudi ne bo. Tako pač je. Dodatna zagata Slovenije pa je tudi kultura še vedno zelo prisotnega protiindustrijskega vzdušja.

Protiindustrijskega vzdušja?

Slovencem je bil projekt osamosvojitve prodan kot proces modernizacije. Delno se je to tudi zgodilo. Odrekli smo se enopartijskemu režimu in postali država, ki spoštuje različne poglede in principe. A kaj ko smo obenem računali, da bomo postali tudi država z modernim gospodarstvom, v katerem se bo zelo malo reči izdelovalo, temveč se jih bo v glavnem prodajalo. Postali naj bi država bančnikov, hotelirjev, gostincev, trgovcev in lastnikov turističnih kmetij. Zato se je pri nas mlade dolga leta prepričevalo, da tehnični poklici nimajo perspektive.

So tako prepričevali tudi vas?

Oh, kolikokrat! Prigovarjali so mi: »Kaj boš študiral strojništvo, ko pa vendar znaš pisati in razmišljati! Škoda te je za tehnične panoge, ki so itak že precej izpete in preživete!« A naj vas nekaj vprašam. Ko vam crkne klima ali peč in pokličete nekoga, da bi vam jo prišel popravit, v kakšnem avtu se pripelje serviser?

Haha, praviloma v boljšem, kot jih vozi velika večina mojih družboslovnih prijateljev.

No, vidite! Obstaja neki zelo obsežen sloj mladih ljudi, ki so jih … Hja, mislim, da bo nategnili kar pravi izraz. Namreč nategnili glede pridobitve izobrazbe, za katero bi moralo biti vendar ja jasno, da nima v kapitalističnem redu nobene prave ekonomske perspektive.

In koga so torej pri nas najbolj nategnili? Katere poklice?

Najbolj mogoče slaviste. Pa tudi novinarje. Čisto zaradi omejenega trga jezika, ki ga govori tako majhno število ljudi.

Ojoj. Boleče je to slišati. A vem, o čem govorite. Kolegica Sonja Grizila je v enem svojih uvodnikov zapisala, da znaša honorar za nov roman ne najslabšega slovenskega pisatelja dve bruto plači snažilke.

Tržišče je preprosto premajhno in zaslužki so tudi v dobrih časih omejeni. Pri izbiri študija so naplahtali celo generacijo mladih ljudi. In zato, ker je določenega kadra zdaj tako preveč, so zaslužki še manjši, kot bi bili sicer.

Kakšne so vaše konkretne ambicije po zaključku doktorata?

Glede na to, kako nepredvidljiv je postal svet, se sprašujem, ali se sploh še splača kovati neke zelo dolgoročne načrte. Moja glavna ambicija je za zdaj preprosto končati doktorat. Brexit bi mi utegnil pri tem kar konkretno premešati načrte. Na koncu koncev sem tujec v državi, ki bi se rada tujcev znebila. Kažejo se tudi prvi obrisi naslednje finančne krize … Ne, z zelo dolgoročnimi načrti se preprosto ne obremenjujem več. Bomo videli.

Omenili ste britansko nastrojenost proti tujcem. Je to nekaj, kar je mogoče občutiti na vsakem koraku?

Britanci so lahko precej čudni ljudje. Radi bi državo brez sindikatov, a z dobrimi plačami. Želijo si dobro javno zdravstvo, a po drugi strani nizke davke. Želijo si, da bi bilo veliko bogatašev in obenem nobenega reveža. Da bi bili hiše in stanovanja dragi, vendar vsem dostopni. In ker se jim ta magična vizija kar nekako ne materializira pred očmi, so se očitno odločili, da so za vse krivi tujci. Mnogi si želijo nazaj v čase, ko so se Britaniji vsi klanjali in ni bilo nikjer nobenega črnca, pa tudi Poljaka ne. Poljaki, opažam, jim grejo še prav posebej na živce.

Kako sami doživljate vse te peripetije okrog brexita? Kakšna neverjetna godlja, kajne?

Britanci se že dve leti prepirajo glede brexita, pa niso še nikamor prišli. Bolj ko jih gledam, bolj občudujem projekt slovenske osamosvojitve. Tisočletno kraljestvo že dve leti tone v čedalje globlje močvirje, Slovenci pa smo od referenduma do osamosvojitve porabili pičlih osem mesecev! In to kot država, ki prej sploh ni imela izkušnje s samostojnostjo in je morala vse atribute moderne države izumiti na novo. Od ustave in zastave preko denarja in znamk pa vse do vojske! In to brez predobstoječega mednarodnega priznanja in pod zelo resno grožnjo oborožene intervencije. Pa nam je vendarle uspelo.

Lepo, da najdete za staro ognjišče tudi tako lepe besede.

Slovenci se nasploh zelo radi pritožujemo nad vsem in vsemi, še najraje pa nad sabo. Kar ima tudi svoje dobre strani, saj zato kar naprej nekaj izboljšujemo.

Za konec se dotakniva še vprašanja mladih. Kako bi realno opredelili današnji položaj svoje generacije? Po eni strani morate mladi od vsepovsod poslušati, da ste povsem razujčkani in odrezani od realnosti. Po drugi so službe kratkoročne in zelo slabo plačane, stanovanja vsaj za nedediče zgolj mokre sanje, dolgoročna prihodnost pa …

Samo napol v šali rad pravim, da so mladi zadnja pozabljena manjšina na svetu. Človek, ki bi recimo črnce vse povprek razglašal za narcisoidne psihopate, bi nemudoma obveljal za rasista. Nekdo drug, ki bi tarnal nad razvajenimi ženami, ki da jih je treba s trdo roko privaditi dolžnosti do mož, bi seveda obveljal za nevzdržnega seksista.

O mladini pa lahko vsakdo govori, kar želi.

Včasih se res zdi tako. In največ imajo praviloma pripomniti babyboomerji, ki so imeli pač veliko srečo, da so se rodili, ko so se rodili. A ob njihovih tako lahkotnih in vzvišenih opazkah se pogosto vprašam: koliko od njih bi obdržalo svoje stolčke in hiše, če bi šle službe in materialne dobrine bolj usposobljenim namesto bolje pozicioniranim?

Več v Zarji št. 5, 29. 1. 2019.