seku mady marusa Odkrito.si

Seku M. Conde: Res je, pričakujem naraščaj!

operacija, kirurg Svet24.si

Kirurg pacientki pomotoma odstranil ledvico in ...

Par, moški in ženska Petisvet.si

Zgodba, ki vam bo ganila srce in orosila oči

bralka Svet24.si

Za oskrbo moža plača toliko, da ji za prehrano ...

sladoled,slaščičarna Svet24.si

Goljufivi hrvaški "slaščičar" na Dolenjskem ...

Miley Cyrus, Liam hemsworth Najstnica.si

Miley Cryus spregovorila o nosečnosti

zirija  (4) Njena.si

Ana Klašnja še nikoli tako seksi

Ljudje

Tinin tek za maminim vozom

Tina Mikuš je drobna, a le na videz krhka ženska iz Zagorja ob Savi. Žena, mati in hčerka, ki ji je 11. septembra pred dvema letoma življenje zrežiralo doslej najhujšo preizkušnjo in ljubljeno mamo Alenko pri njenih 63 letih v trenutku prikrajšalo za nekaj tako samoumevnega, kot je nadzor nad lastnim telesom. Po padcu z jablane je namreč postala hroma od vratu navzdol, tetraplegičarka, ki za preživetje potrebuje 24-urno nego. Nikoli ni krivila usode, da se je zgodilo ravno njeni mami, in ne verjame, da nekdo od zgoraj dirigira naša življenja. »Preprosto zgodi se,« razmišlja Tina. In potem je treba živeti naprej. Izbrala je pot, ki se ji je zdela edina prava, in zato je Alenka pri nas edina bolnica s to diagnozo, ki še živi. Polno, z nasmehom na obrazu, obkrožena s svojimi ljubljenimi. Namesto mame in predvsem zanjo pa zdaj za vozom teče njena Tina.

Avtor:

Marjana Ogorevc Žgalin

Značke:

Tek za vozom, ta Cankarjev simbol hrepenenja po sreči in boljšem življenju v romanu Na klancu, za Tino Mikuš in njeno družino ni brezupen. Upanje je vtkano v vsak milimeter sončne hiše na hribčku in za malodušje tam ni prostora. V zgornjem nadstropju, v neposredni bližini spalnih prostorov hčerine družine, je velika dnevna soba s kuhinjo, kjer Alenka Mikuš preživlja svoje dneve. Večinoma v postelji, a tudi na vozičku, ves čas v družbi vsaj ene osebne asistentke. Nasmejana, zgovorna, z urejeno frizuro. Prižgana televizija je bolj za kuliso, čeprav pogled najbrž sledi zapletu v turški nadaljevanki, stene krasijo risbice vnukinj in fotografije minulih časov, tudi tista izpred petnajstih let, ko je Alenka v družbi hčerke Tine in znane alpinistke Marije Štremfelj preplezala sedemstometrsko smer v Severni triglavski steni. »To je bilo moje darilo za mamino petdesetletnico, saj je v mladih letih preplezala veliko klasičnih alpinističnih smeri,« pojasni Tina, tudi sama plezalka in ljubiteljica gora.

Nesreča. Plezanje – resda na jablano brata pokojnega moža – je bilo tisti 11. september za Alenko skorajda usodno. »Še dva dni pred nesrečo je mama s prijateljico preplezala dvatisočaka. Na dan, ko se je ponesrečila, pa bi morala biti z nami na morju, a je zaradi številnih opravkov ostala doma,« se spominja Tina in pojasni, kako aktivna in delavna je bila njena mama tudi po tem, ko je v tovarni Svea v Zagorju odkljukala zadnji »šiht« in se upokojila. »Moža in mojega očeta je izgubila že leta 2003, ko je pri dvainpetdesetih umrl za rakom. A je borka že vse svoje življenje. Težke preizkušnje je prestajala, se razdajala zame, da sem se lahko šolala, bila gonilna sila naše družine. Ko smo v srednji šoli pisali spis na temo Cankarjevega teka za vozom, je bila prav mama tista, o kateri sem pisala. In že takrat sem ji obljubila, da bom o njej enkrat napisala knjigo. Zdaj pa ta resnično nastaja.« Povod za knjigo tako ni bila zgolj Alenkina skorajda usodna nesreča, zagotovo pa bi brez nje poglavja tekla malce drugače.

»Z družino smo bili na morju, v kampu v Rovinju. Mlajša hčerka, zdaj šestletna Julija, je tisti dan splavala, zato sem si rekla, da si ga res moram zapomniti. Ob treh popoldne je zazvonil moj telefon in stric mi je povedal, da si je mami zlomila tilnik in naj takoj pridemo domov. Seveda sem najprej pomislila, kako je sploh še živa ob takšni poškodbi, že čez 20 minut pa smo bili že na poti.«

Alenka si je pri obiranju jabolk in padcu z jablane zlomila hrbtenico med drugim in tretjim vretencem. Ker ni več dihala, jo je neizbežne smrti rešila le hitra pomoč reševalcev, ti so jo peljali najprej v bolnišnico v Trbovlje, potem pa v UKC v Ljubljano. »Tam sva jo ob enih zjutraj naslednjega dne z možem lahko obiskala in z njo govorila. A nesreče se ni spominjala in nikoli se ji ni vrnil spomin, kako je padla.«

Napoved zdravnikov ni bila dobra in sledil je šok za šokom. »Nikoli ne bom pozabila razlage zdravnice o počutju človeka po takšni nesreči, ko ne čutiš več telesa, saj možgani prekinejo povezavo s telesom. Tako je, kot bi se ves čas utapljal in hlastal za zrakom.«

Alenka Mikuš po nesreči ni nikoli več samostojno dihala. Najprej ji je pomagal dihalni aparat, a Tina je iskala še druge možnosti, da bi ji olajšala življenje. In borila se je kot levinja! Po zdravljenju v ljubljanskem UKC je dosegla, da so mamo konec februarja poslali na rehabilitacijo v Sočo. A ker ji tam zaradi pomanjkanja osebja niso mogli zagotoviti 24-urnega nadzora, ki ga potrebuje, je sama poskrbela za plačilo negovalk, ki so ob mamini postelji stale od štirih popoldne do sedmih zjutraj. Enkrat so jo rešile smrti.

Tudi za dihanje je Tina poiskala rešitev in uredila, da so mami v Švici vstavili spodbujevalnik za prepono. Odtlej lahko diha brez dihalnega aparata in je lažje mobilna. »Na začetku je spodbujevalnik odlično deloval, potem pa smo ugotovili,  da se dotika živca v roki, saj je začela nekontrolirano trzati. Mame nismo mogli premikati, zato je dobila hudo preležanino. Ravno se je vrnila iz UKC-ja, kjer so ji naredili dve plastični operaciji in malce ustavili trzanje.«  

Osebna nega, čiščenje pljuč, delo z izkašljevalnikom, prebrizgavanje urinskega katetra, fizioterapija, premikanje vsaki dve uri, da ne bi nastale preležanine – za vse to potrebuje Alenka Mikuš 24-urno pomoč in nadzor. Zato je bilo seveda treba po nesreči temeljito premisliti, kako naprej. Tina, mati zdaj osemletne Julije in šestletne Angelike, je bila zaposlena v Krajinskem parku Ljubljansko Barje. »Govorili so mi, da ne bom zmogla, da si bom uničila življenje, naj mislim nase, na svoje otroke. Jaz pa sem imela pred očmi le sklep zdravniškega konzilija, da je za mamo nujen 24-urni nadzor. Kako naj z vednostjo, da tega ne more zagotoviti noben dom, da torej ne bo preživela, mamo prepustim neki instituciji? Tega preprosto ne bi mogla.« Tina je za nasvet poklicala še Terezo Vrhunc, ki je že trideset let tetraplegik in prav tako živi doma. »Pa mi je rekla, da četudi bomo za mamo doma slabo skrbeli, bo to bolje kot v kateremkoli domu.«    

Več v reviji Zarja št. 2, 8. 2. 2019.